Jedro

Ne glede na to, da sodišče prve stopnje ob zavzetem stališču, da gre v obravnavnem primeru za odškodnino za premoženjsko škodo, ni posebej obrazložilo posameznih predpostavk odškodninske odgovornosti, je v dejanskih ugotovitvah izpodbijane sodbe podlaga za pravni zaključek, da so podane predpostavke pogodbene odškodninske obveznosti.

Izrek

I. Pritožbi tožnika se delno ugodi in se izpodbijana sodba delno spremeni glede teka zakonskih zamudnih obresti v I. in II. točki izreka tako, da v celoti glasi: „I. Tožena stranka je dolžna tožniku plačati znesek 7.874,72 EUR neto, in sicer znesek 4.400,00 EUR neto z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 8. 2012 dalje do plačila in znesek 3.474,72 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 2. 2013 dalje do plačila, vse pa v roku 8 dni od prejema pisnega odpravka te sodbe in pod izvršbo.

II. Višji zahtevek tožnika se zavrne.“

II. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba delno spremeni v III. točki izreka tako, da se zavrne tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna na neto znesek 7.874,72 EUR obračunati in plačati pripadajoče prispevke in davek.

III. V preostalem se pritožbi zavrneta in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

IV. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da je dolžna tožniku plačati znesek 7.874,72 EUR neto z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 8. 2015 dalje, v roku 8 dni od prejema pisnega odpravka sodbe (I. točka izreka), zavrnilo pa zahtevek tožnika za 3.175,32 EUR (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna na neto znesek 7.874,72 EUR obračunati in plačati pripadajoče davke in prispevke, v roku 8 dni od prejema pisnega odpravka te sodbe (III. točka izreka). Kar pa je tožnik zahteval več (na neto znesek 400,00 EUR obračunati in plačati pripadajoče davke in prispevke), pa zavrnilo (IV. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku v roku 8 dni od prejema pisnega odpravka te sodbe plačati stroške postopka v višini 913,84 EUR, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti do plačila (V. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo v ugodilnem delu vlaga tožena stranka pravočasno pritožbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev določb postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, tožniku pa naloži plačilo nastalih stroškov postopka, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Glede davkov se sklicuje na določbe Uredbe o plačah in drugih prejemkih pripadnikov slovenske vojske pri izvajanju obveznosti, prevzetih v mednarodnih organizacijah oz. z mednarodnimi pogodbami (Uredba), po katerih plača v Republiki Sloveniji služi kot podlaga za obračun prispevkov, davkov in drugih dajatev ter obveznosti, ki bremenijo plačo pripadnika v času opravljanja vojaške službe zunaj države. Dalje se sklicuje na prvi odstavek 42. člena Zakona o dohodnini. Trdi, da v nobenem primeru ne vzdrži, da je treba na neto znesek plače pripadnika z misije obračunati bruto znesek in nato od bruto zneska plačati predpisane davke in prispevke. Glede prispevkov se sklicuje na Zakon o prispevkih za socialno varnost in navaja, da med dohodki od katerih se plačujejo prispevki, ni navedena odškodnina, zato sodišču prve stopnje očita, da je nepravilno dosodilo plačilo prispevkov. Sklicuje se tudi na 144. člen Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, ki določa osnovo za plačilo prispevkov ter vrste dohodkov, od katerih se plačujejo prispevki, pri čemer ne omenja odškodnine, zaradi česar zatrjuje zmotno uporabo materialnega prava. Dalje se sklicuje na 3. člen ZPSV, po katerem zavezanci, ki so v delovnem razmerju pri delodajalcu s sedežem v Republiki Sloveniji in so bili poslani na delo v tujino, plačujejo prispevke za socialno varnost od plače za enaka dela v Republiki Sloveniji, če ni z mednarodnimi pogodbami drugače določeno. To pomeni, da so bili prispevki od tako imenovane slovenske plače že plačani, saj so se mesečno plačevali ob vsaki pripadnikovi plači, ki jo je prejel za delo v tujini. Glede narave plačila se sklicuje na sklepe Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Dor 31/2017, VIII Dor 67/2017 in VIII Dor 59/2017, v katerih je sodišče dopustilo revizijo glede vprašanja ali gre pri dosojenih zneskih za odškodnino, za nadomestilo ali za drug prejemek iz delovnega razmerja in glede vprašanja, ali se od prejemka zaradi nezagotavljanja tedenskega počitka plača dohodnina in prispevki od plače, ki bi jo tožnik prejel za delo v Sloveniji po Uredbi ali od celotnega prejemka. Prav tako pa je bila dopuščena revizija opr. št. VIII Dor 53/2017 glede vprašanja ali gre pri dosojenih zneskih za odškodnino za nadomestilo ali drug prejemek iz delovnega razmerja. Meni, da je potrebno za ugotavljanje odškodninske odgovornosti ugotoviti vsaj štiri zakonske predpisane elemente, od katerih mora tri elemente (protipravnost, vzročno zvezo in višino škode) dokazati tožnik. Če pa gre za nadomestilo, pa gre za zmotno uporabo materialnega prava pri njegovi določitvi, upoštevaje posebni pravni in dejanski položaj pripadnikov Slovenske vojske na mirovnih operacijah in misijah. Plača na misiji je bila določena v skladu z določili Uredbe in je tožniku za čas misije pripadala fiksno določena plača in zgolj dodatki ter nadomestila, ki jih določata Uredba in nikakršna druga izplačila. Meni, da tožniku ne more pripadati plačilo za delo na sedmi dan v tednu, ki naj bi ga tožnik opravil poleg redne tedenske obveznosti, saj je tožnik dejansko plačan za 24 ur za vse dni v tednu v času misije. Pritožba izpostavlja kot sporno tudi vrednost enega dne na misiji oz. izračun odškodnine oz. nadomestila, da je znesek mesečne plače določen za 174 delovnih ur, torej za delovne dneve, kot uveljavlja tožnik ali za 30 koledarskih dni, kar uveljavlja pritožba. Sodišče prve stopnje se je sklicevalo na ustaljeno stališče sodne prakse, kar po prepričanju pritožbe ne zadostuje standardu obrazloženosti, zato zatrjuje bistveno kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, prav tako pa tudi kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Meni, da gre pripadnikom v MOM v času koriščenja posebnega dopusta le plača v višini nominalne osnove (brez dodatkov), kar bi bilo treba upoštevati tudi pri tedenskem počitku. Nasprotuje načinu izračuna odškodnine. Navaja, da plača pripadnikom MOM pripada le za dejanske dneve dela zunaj države, pri čemer ti dnevi ne vplivajo na opravljeno redno mesečno delo v državi. S sklicevanjem na sodno prakso navaja, da je pri izračunu nadomestila za dan tedenskega počitka treba upoštevati le mesečno plačo brez dodatkov. Nasprotuje sodni praksi, da je pri opravljanju vojaške službe v tujini že nošenje uniforme, urejenost in skrb za higieno, upoštevanje hišnega reda v bazi ter občasen nekajminutni pregled bodisi vozila ali nekaj minutna delovna obveznost, delovna naloga, in gre torej za opravljanje dela za delodajalca, kar po prepričanju pritožbe ni namen Direktive 2003/88/IES in ne mirovnih operacij in misij. Izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje in izpostavlja, da gre za mirovne misije, ki so namenjene ohranjanju miru, preprečevanju konfliktov in krepitvi mednarodne varnosti in se izvajajo na območjih, kjer je treba te cilje še zagotoviti oziroma jih vzdrževati, kar pomeni, da gre za varnostno kompromitirana območja. V tem smislu je prvenstveno treba zagotoviti varne razmere oz. varno gibanje pripadnikov SV, zato so tudi nastanjeni v varovanih vojaških bazah, iz katerih je izhod omejen oz. možen pod določenimi pogoji in ne glede na vsakokratno odločitev posameznega pripadnika, kar pa po mnenju pritožbe v ničemer ne onemogoča tedenskega počitka. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožnik vlaga pritožbo zoper del sodbe, ki se nanaša na tek zakonskih zamudnih obresti. Navaja, da je sodišče sledilo ugovorom tožene stranke in presodilo, da je tožena stranka prišla v zamudo šele z vložitvijo tožbe in da gredo tožniku obresti šele od dneva vložitve tožbe dalje. Meni, da je takšno stališče sodišča napačno in se sklicuje na zadevo v istovrstnem sporu opr. št. Pdp 1242/2009 z dne 13. 1. 2010, v katerem je zavzelo stališče, da se v skladu z določbo 165. člena OZ odškodninska obveznost šteje za zapadlo od trenutka nastanka škode, zaradi česar je tožnik v tistem sporu zakonske zamudne obresti utemeljeno uveljavljal od plačilnega dne za zadnji mesec sodelovanja na misiji, pri čemer je ta dan že padel v času po vrnitvi z misije. Enaka stališča je tožbeno sodišče zavzelo tudi v številnih drugih zadevah, na katere se sklicuje. Pritožba tožnika tako vztraja pri plačilu obresti za obdobje do treh let pred vložitvijo tožbe, in sicer iz prve mirovne misije od 15. 8. 2012 dalje in iz druge mirovne misije za čas od 20. 2. 2013 dalje. V pritožbi podaja izračun obresti za navedeno obdobje, posledično pa se pritožuje zoper odločitev o stroških postopka, ker bi se spremenil uspeh v sporu. Priglaša pritožbene stroške.

4. Pritožbi sta delno utemeljeni.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v izpodbijanem delu v mejah navedenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki jih uveljavlja pritožba, niti tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Prav tako je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, vendar je na ugotovljeno dejansko stanje deloma zmotno uporabilo materialno pravo.

6. Bistveni očitek, ki ga uveljavlja pritožba tožene stranke, je v zmotni uporabi materialnega prava, glede česar tožena stranka poudarja sporno naravo obravnavane terjatve, na to pa navezuje tudi očitek postopkovne kršitve po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, češ da sodba ne vsebuje potrebne obrazložitve elementov odškodninske odgovornosti. V obrazložitvi izpodbijane sodbe glede navedenega ni pomanjkljivosti, ki bi onemogočale njen preizkus, tako da bistvena kršitev postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana.

7. Pritožba toženke glede elementov odškodninske odgovornosti uveljavlja tudi kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (v zvezi z 22. členom Ustave RS), saj naj toženi stranki ne bi bila dana možnost, da se seznani z nosilnimi razlogi sodbe. Očitek navedene postopkovne kršitve uveljavlja tudi v zvezi z zatrjevanjem, da se sodišče ni zadosti opredelilo do njenih ugovorov o pravni naravi vtoževane terjatve in da gre pri opravljanju vojaške službe v tujini za poseben pravni in dejanski položaj pripadnikov Slovenske vojske ter da nošenje uniforme, upoštevanje hišnega reda oziroma pravil obnašanja v bazi ter higiene niso delovne naloge. Očitek ni utemeljen. Sodišče prve stopnje je v sodbi pravilno obrazložilo, da gre v navedenih primerih za različne institute od obravnavanega. Zagotovitev misijskega dopusta oziroma navedene odsotnosti ter višja plača na misiji ne izključujeta pravice do tedenskega počitka oziroma upravičenja do plačila odškodnine v primeru, da ta pravica ni zagotovljena.

8. Sodišče prve stopnje je tožniku pravilno prisodilo odškodnino za neizkoriščen tedenski počitek in pri odločitvi pravilno upoštevalo stališča ustaljene sodne prakse v istovrstnih primerih, odločitev pa je tudi v skladu s stališči iz sodbe VIII Ips 226/2017 z dne 23. 1. 2018, v kateri je Vrhovno sodišče RS glede narave terjatve poudarilo, da gre v tovrstnih sporih, v katerih delavci vtožujejo plačilo za tiste dni, ko bi jim morala tožena stranka zagotoviti tedenski počitek v višini osemkratnika urne plačne postavke za posamezen dan, za premoženjski odškodninski zahtevek zaradi kršitve pogodbenih obveznosti. Čeprav obveznost tožene stranke, da tožniku med misijo v tujini zagotovi 24-urni počitek, izhaja iz internega Pravilnika tožene stranke, in ne neposredno iz pogodbe o zaposlitvi, gre za obveznost, ki je po svoji naravi pogodbena. Bistvo pogodbene odškodninske odgovornosti je, da lahko pogodbi zvesta stranka od kršitelja pogodbe zahteva povrnitev vrednosti izjalovljenega pričakovanja. Na podlagi 2. člena Zakona o službi v Slovenski vojski (ZSSloV; Ur. l. RS, št. 68/2007 in nasl.) se uporabi 140. člen Zakona o javnih uslužbencih (ZJU; Ur. l. RS, št. 56/2002 in nasl.), ki smiselno enako kot 184. člen Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/02 in nasl.) določa, da mora delodajalec po splošnih pravilih civilnega prava delavcu povrniti škodo, ki mu je povzročena pri delu ali v zvezi z delom, kar obsega tudi škodo, ki jo je delodajalec povzročil delavcu s kršitvijo pravic iz delovnega razmerja.

9. Glede temelja terjatve je sodišče prve stopnje poleg omenjenega Pravilnika pravilno upoštevalo tudi da ima delavec v skladu s 156. členom ZDR poleg pravice do dnevnega počitka v obdobju sedmih zaporednih dni tudi pravico do počitka v trajanju najmanj 24 neprekinjenih ur. Po drugem odstavku 97.f člena Zakona o obrambi (ZObr; Ur. l. RS, št. 82/1994 in nasl.) ima delavec praviloma med dvema zaporednima delovnima dnevoma pravico do počitka, ki traja nepretrgoma najmanj 12 ur, v obdobju sedmih zaporednih dni pa ima poleg pravice do dnevnega počitka praviloma tudi pravico do počitka v trajanju najmanj 24 neprekinjenih ur. V 53. členu ZSSloV je določeno, da je med opravljanjem vojaške službe izven države delovni čas pripadnikov lahko neenakomerno razporejen tudi glede na letno, mesečno, tedensko in dnevno povprečje ur delovne obveznosti, predpisano za opravljanje vojaške službe v državi. O razporeditvi delovnega časa med opravljanjem vojaške službe izven države odloča nadrejeni poveljnik, ki mora omogočiti pripadnikom potreben počitek glede na vrsto nalog in druge razmere in pri tem upoštevati tudi predpisane omejitve glede opravljanja posameznih zahtevanih nalog na določenih formacijskih dolžnostih. Iz 53. člena ZSSloV torej ne izhaja, da pripadnikom Slovenske vojske na mednarodnih misijah ne pripada tedenski počitek v trajanju 24 ur. Sodišče prve stopnje je upoštevalo, da je Vrhovno sodišče Republike Slovenije že v zadevi opr. št. VIII Ips 30/2016 zavzelo jasno stališče, da tožena stranka delavcu ne more odrekati pravice do tedenskega počitka. Če mu delodajalec te pravice ne zagotovi, je delavec upravičen do plačila, kot ga zahteva v obravnavani zadevi.

10. Ne glede na to, da sodišče prve stopnje ob zavzetem stališču, da gre v obravnavnem primeru za odškodnino za premoženjsko škodo, ni posebej obrazložilo posameznih predpostavk odškodninske odgovornosti, je v dejanskih ugotovitvah izpodbijane sodbe podlaga za pravni zaključek, da so podane predpostavke pogodbene odškodninske obveznosti. Tožena stranka v pritožbi izpostavlja, da tožnik ni navajal in dokazal vseh elementov odškodninske odgovornosti, kar pa niti ni relevantno. Predpostavke pogodbene odškodninske odgovornosti so namreč protipravnost (kršitev pogodbe), škoda ter vzročna zveza med kršitvijo pogodbe in škodo po načelu naravne vzročnosti.1 Odgovornost za kršitev pogodbe ni krivdne (subjektivne) narave - dolžnik se je ne more razbremeniti z dokazom, da ni kriv, ampak mora dokazati nepredvidljive okoliščine, ki niso pod njegovim nadzorom.2 To v predmetni zadevi ni bilo ugotovljeno. Vprašanje krivde bi bilo relevantno, če bi tožnik zahteval večji obseg škode od predvidljive (243. člen Obligacijskega zakonika - OZ; Ur. l. RS, št. 83/01 in nasl.), česar pa ne uveljavlja, saj veže škodo le na kršitev pogodbe oziroma obveznosti tožene stranke do zagotovitve tedenskega počitka. Tako nastanek škode kot protipravno ravnanje tožene stranke (kršitev obveznosti zagotovitve tedenskega počitka) jasno izhajata iz ugotovitev sodišča prve stopnje, pri čemer je treba upoštevati še nakazano domnevo vzročnosti. Neutemeljen je torej pritožbeni očitek, da je bila toženi stranki zato, ker sodišče prve stopnje ni obrazložilo predpostavk odškodninske odgovornosti, kršena pravica do izjave v postopku po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ter 22. člen Ustave RS. Tudi ni utemeljen očitek kršitve 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj sodba ne bi vsebovala razlogov o odločilnih dejstvih v zvezi s tem, prav tako ti razlogi med seboj niso v nasprotju. Ključno je vprašanje pravilnosti materialnopravnega razlogovanja, v posledici katerega pa sodišče prve stopnje ni zmotno ali nepopolno ugotovilo dejanskega stanja, kar je torej prav tako neutemeljen pritožbeni očitek tožene stranke.

11. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožnik na dneve, ki naj bi bili njegovi prosti dnevi, ni bil prost, mu je priznalo odškodnino za neizkoriščen tedenski počitek v višini, ki je temeljila na s strani tožene stranke opredeljenih plačilih tožnika. ZObr v prvem odstavku 98.c člena določa, da pripadniku, ki v miru opravlja vojaško službo oziroma službo izven države, pri izvrševanju obveznosti sprejetih v mednarodnih organizacijah oziroma mednarodnimi pogodbami pripada plača z dodatki po osnovah in merilih, ki jih predpiše Vlada Republike Slovenije. V drugem odstavku 98.c člena ZObr pa je še določeno, da se pripadniku iz prejšnjega odstavka plača obračuna po osnovah in dodatkih, kot če bi delal v povprečju 174 ur mesečno. Glede na takšno pravno podlago je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo urno postavko, ki jo je ugotovilo tako, da je tožnikovo plačo delilo s številom ur (174) in tožniku prisodilo odškodnino za 22 dni (na prvi misiji) in 18 dni (na drugi misiji) neizkoriščenega tedenskega počitka v pravilni višini. Pri izračunu višine urne postavke pravilno ni upoštevalo mesečne 30-dnevne obveznosti, namesto 174 ur, kolikor je znašala mesečna obračunska urna postavka, ker za to ni materialno pravne podlage.

12. Tožena stranka pa se utemeljeno pritožuje zoper odločitev v III. točki izreka izpodbijane sodbe o predhodnem plačilu davkov in prispevkov. Vrhovno sodišče RS je v sodbi opr. št. VIII Ips 226/2017 z dne 23. 1. 2018 sprejelo stališče, ki odstopa od dosedanje sodne prakse, po katerem sodišče v delovnem sporu (kot sporu med delavcem in delodajalcem) ne odloča tudi o tem, ali je delodajalec o prisojenem prejemku delavcu iz delovnega razmerja ali v zvezi z delovnim razmerjem dolžan obračunati in plačati davke in prispevke oziroma od katerih osnov jih je dolžan obračunati in plačati (v tem obsegu gre namreč za javnopravno razmerje). Ob izplačilu prejemka je to stvar izplačevalca (delodajalca oziroma tožene stranke) oziroma pristojnih davčnih organov. Pri tem pa je dolžan upoštevati tudi naravo plačila, ki je v konkretnem primeru odškodnina za premoženjsko škodo zaradi kršitve pogodbenih obveznosti, ki izvirajo iz nezagotovljene pravice delavca do tedenskega počitka (tako izhaja tudi iz odločbe Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 313/2015 in VIII Ips 11/2018).

13. Tožnik v pritožbi utemeljeno uveljavlja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je zakonske zamudne obresti od prisojene odškodnine iz naslova neizkoriščenih dni tedenskega počitka prisodilo šele od dneva vložitve tožbe, to je od 15. 8. 2015 dalje. Pritožbeno sodišče je v več istovrstnih zadevah3 zavzelo stališče, da zakonske zamudne obresti tečejo od dneva, ko se vojak vrne z misije. Tožbeni zahtevek se nanaša na uveljavljanje odškodnine za materialno škodo, skladno z določbo 165. člena OZ pa se odškodninska obveznost šteje za zapadlo od trenutka nastanka škode. Tožnik se je s prve misije vrnil 31. 8. 2011, iz druge misije se je vrnil dne 19. 2. 2013 in od naslednjega dne so začele teči zakonske zamudne obresti. Ker je tožnik zakonske zamudne obresti iz prve misije uveljavljal od 1. 9. 2011 dalje, so zakonske zamudne obresti, upoštevajoč ugovor tožene stranke zastarale za obdobje treh let pred vložitvijo tožbe. Tožnik je tako upravičen do zakonskih zamudnih obresti za prvo misijo od 15. 8. 2012 (upoštevajoč, da je tožbo vložil 14. 8. 2015) dalje do plačila, in sicer od zneska 4.400,00 EUR, kakor je pravilno prisodilo sodišče prve stopnje tožniku nadomestilo za 22 dni neizkoriščenega tedenskega počitka. Tožnik je upravičen do zakonskih zamudnih obresti iz druge mirovne misije, in sicer za čas od 20. 2. 2013 (kakor je uveljavljal v tožbi) dalje do plačila, in sicer od zneska 3.474,72 EUR, kolikor je sodišče tožniku prisodilo nadomestilo za neizkoriščen tedenski počitek v višini 18 dni.

14. Druge pritožbene navedbe tožene stranke in tožnika za odločitev niso pravno odločilne, zato pritožbeno sodišče nanje skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne odgovarja.

15. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 5. alineje 357. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 351. člena ZPP pritožbama tožene stranke in tožnika delno ugodilo in izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje delno spremenilo tako kot izhaja iz izreka te sodbe. Ker v preostalem niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je v preostalem delu pritožbo zavrnilo in potrdilo nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (prvi odstavek 351. člena ZPP in 353. člen ZPP).

16. Kljub delni spremembi odločitve sodišča prve stopnje, pritožbeno sodišče ni poseglo v odločitev o stroških postopka, saj se uspeh strank ni bistveno spremenil. 17. Tožnik in tožena stranka sta s pritožbo delno uspela, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP). Tožnik sam krije stroške odgovora na pritožbo, saj odgovor na pritožbo ni v ničemer pripomogel k odločitvi pritožbenega sodišča (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).

1 Sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 316/2017 z dne 16. 2. 2017. 2 Dr. Možina D., Odškodninska odgovornost za kršitev pogodbe, Podjetje in delo, 2016, št. 2, str. 260. 3 Na primer Pdp 1242/2009, Pdp 153/2010, Pdp 259/2012, Pdp 1158/2015.