Jedro

Na zakonitost in pravilnost ukrepa urbanističnega inšpektorja, izdanega po čl. 74/3 ZUN, potem ko je po ustavitveni odločbi investitor nadaljeval z deli, ne da bi pridobil lokacijsko dovoljenje, ne morejo vplivati razlogi, ki so investitorja privedli k nezakoniti gradnji.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo prvostopnega organa z dne 4.3.1992, s katero je odločil, da mora tožnik v roku 15 dni po prejemu odločbe odstraniti počitniški objekt v tlorisni izmeri 6 X 6 m, ki ga gradi na zemljišču s parc.št. 625/10 ter vzpostaviti zemljišče v prejšnje stanje na lastne stroške.

Tožnik je v pritožbi navajal, da namembnost zemljišča, na katerem gradi, ni ugotovljena. Dejansko se zemljišče ne more izkoriščati za kmetijske namene. Leta 1990 si je zemljišče ogledala komisija, ki je ugotovila, da ni razlogov za prepoved gradnje. Dne 7.9.1990 je zaprosil za lokacijsko dovoljenje. Zoper zavrnilno odločbo se je pritožil. Je bolan, z rušitvijo objekta bi prišel sam in njegova družina v hudo stisko. Problem je nastal zaradi neodgovornega ravnanja občine.

Tožena stranka je v izpodbijani odločbi ugotovila, da je bila tožniku dne 29.10.1990 izdana odločba o ustavitvi del. Tožnik je kljub takšni odločbi nadaljeval z deli, zato je organ prve stopnje na podlagi določbe 3. odstavka 74. člena zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (Uradni list SRS, št. 18/84, 37/85, 29/86, 26/90 in 48/90 - ZUN), pravilno in zakonito odločil, da mora tožnik objekt odstraniti. Tožnik nima lokacijskega dovoljenja, pa je kljub ustavitveni odločbi nadaljeval z gradnjo. V takšnem primeru je bil organ prve stopnje dolžan, da po uradni dolžnosti ukrepa po navedeni zakonski določbi. Okoliščine, ki jih navaja tožnik v pritožbi, pa na zakonitost odločbe prve stopnje ne vplivajo.

Proti takšni odločitvi tožene stranke je tožnik sprožil upravni spor. V tožbi ponavlja pritožbene navedbe, poleg tega pa navaja še naslednje. Območje, kjer je tožnik postavil sporni objekt, je gosto pozidano s počitniškimi in tudi s stanovanjskimi objekti, večinoma brez dovoljenj. Občina je dovoljevala promet z zemljišči in tudi tolerirala nedovoljene gradnje. Ljudje pa kupujejo zemljišča in se odločajo za gradnjo tam, kjer pač vidijo, da so zemljišča pozidana. Občina pa za rešitev takšnega položaja ni naredila ničesar. Tožnik prebiva v spornem objektu, pripravljen je plačati vse prispevke in urediti vso dokumentacijo, vendar zaradi nesprejetih prostorskih aktov tega ni mogel storiti. Predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka je na tožbo odgovorila. Vztraja pri izpodbijani odločbi, sklicuje se na razloge, ki so navedeni v njeni obrazložitvi in predlaga, naj sodišče tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena Zakon o urejanju naselij in drugih posegov v prostor v 3. odstavku 74. člena določa, da če investitor nadaljuje delo kljub izdanemu ukrepu o ustavitvi gradnje ali, če za urejanje prostora pristojni upravni organ lokacijsko dovoljenje oziroma izdajo odločbe o dovolitvi priglašenih del zavrne ali, če investitor v roku enega meseca po izdanem ukrepu ustavitve ne zaprosi za lokacijsko dovoljenje oziroma ne priglasi nameravane graditve, odredi organ urbanistične inšpekcije, da se objekt oziroma del objekta odstrani na investitorjeve stroške ter vzpostavi prejšnje stanje. V navedenem primeru ni sporno, da je bilo tožniku kot investitorju počitniškega objekta na parc.št. 625/10 z odločbo urbanistične inšpekcije dne 29.10.1990 naloženo, naj ustavi gradnjo. Z ogledom po vročitvi navedene odločbe je urbanistični inšpektor ugotovil, da je tožnik nadaljeval z gradnjo, in sicer je nad kletno etažo tlorisnih izmer 6 X 6 m postavil brunarico tlorisnih izmer 6 X 5 m ter objekt pokril s streho dvokapnico z opečno kritino. Prav tako je vgradil vrata in okna s polkni. S tem so nastale okoliščine, v kakršnih mora urbanistični inšpektor po navedeni določbi 3. odstavka 74. člena zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor odločiti, da se objekt odstrani.

Nobena od navedb tožnika v pritožbi in nato še v tožbi, ne more vplivati na pravilnost in zakonitost odločbe prve stopnje in izpodbijane odločbe. Razlogi, ki so pripeljali tožnika do tega, da je začel graditi brez dovoljenja, njegove zdravstvene in socialne razmere, prometni režim zemljišč na spornem območju, razlogi, zakaj še niso sprejeti prostorski izvedbeni akti za to območje in druge okoliščine, ki jih navaja tožnik, ne morejo spremeniti dejstva, da je po izrečenem ukrepu ustavitve gradnje, ne da bi bil pridobil lokacijsko dovoljenje, nadaljeval z deli, zaradi česar je moral organ prve stopnje izdati odstranitveno odkločbo po 3. odstavku 74. člena zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor.

Sodišče še pripominja, da je določba 74. člena navedenega zakona prenehala veljati dne 10.4.1993, ko je začel veljati zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (Uradni list RS, št. 18/93). Vendar navedena sprememba na odločitev v tej zadevi ni mogla vplivati, ker se po določbi 17. člena zakona o spremembah ... inšpekcijski postopki za nedovoljene posege v prostor, pričeti pred uveljavitvijo navedenega zakona, vodijo po dotlej veljavnih določbah.

Sodišče je odločilo z uporabo določbe 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih. To določbo in določbe drugih zveznih predpisov je uporabilo kot republiški predpis po določbi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).