Jedro

Sodišče s preklicem pogojne obsodbe zaradi neizpolnitve naloženih obveznosti ni kršilo določbe 54. člena KZ, saj ima sodišče le možnost, da podaljša rok za izpolnitev obveznosti, določene v pogojni obsodbi, če za to obstajajo razlogi.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega B.C. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojenec je dolžan plačati kot stroške, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, povprečnino v znesku 500 EUR.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo Okrožnega sodišča v Kranju je bila obsojenemu B.C. preklicana pogojna obsodba zaradi kaznivega dejanja po 234.a/I KZ, izrečena s pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v Kranju z dne 14.7.2005 ter mu je bila izrečena kazen štirih mesecev zapora. Višje sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedeno sodbo pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočni sodbi je obsojenčev zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Po mnenju zagovornika bi sodišče moralo v skladu s 54. členom KZ obsojencu postaviti dodatni rok za izpolnitev pogoja, naloženi pogoj je očitno nezakonit, ker zajema tudi plačilo zakonskih zamudnih obresti. Sodišče je spregledalo družinske razmere obsojenca, ki preživlja dvoje šoloobveznih otrok. Iz teh razlogov je Vrhovnemu sodišču predlagal, da razveljavi odločbo višjega sodišča in zadevo vrne v ponovno sojenje sodišču prve stopnje.

Vrhovni državni tožilec H.J. je v odgovoru na zahtevo predlagal, da se zavrne kot neutemeljena, ker ni podana kršitev 54. člena KZ.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Sodišče s preklicem pogojne obsodbe ni kršilo določbe 54. člena KZ. Sodišče ima sicer možnost, da podaljša rok za izpolnitev obveznosti, vendar je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da ni nikakršnih razlogov, da bi se obsojencu ta rok podaljšal, prav tako pa je tudi drugostopenjsko sodišče presodilo, da je imel obsojenec vse možnosti, da bi dolg poravnal oškodovanki oziroma njenemu sinu, pa tega ni storil, čeprav je imel za to vse možnosti.

V postopku za varstvo zakonitosti obsojenčev zagovornik tudi ne more uveljavljati vsebinskih razlogov, kot so družinske razmere obsojenca, saj ugotovljenega dejanskega stanja v postopku za varstvo zakonitosti ni mogoče izpodbijati.

Prav tako zagovornik ne more izpodbijati pravnomočne sodbe, s katero je bil obdolžencu naložen posebni pogoj (glavnica z zakonitimi zamudnimi obrestmi), saj je rok za izpodbijanje te sodbe že zamudil. Vrhovno sodišče je torej ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, ki jih v zahtevi uveljavlja obsojenčev zagovornik, poleg tega pa uveljavlja nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. V skladu z določbo 425. člena ZKP je zato zahtevo kot neutemeljeno zavrnilo.

Izrek o plačilu povprečnine temelji na določbah 98.a člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP, pri čemer je povprečnina odmerjena v skladu z določilom prvega odstavka 92. člena ZKP. Vrhovno sodišče je pri tem upoštevalo zamotanost postopka in obsojenčevo premoženjsko stanje, razvidno iz podatkov prvostopenjske sodbe.