Jedro

Tožeča stranka ni takoj po prejemu plačila glavnice umaknila tožbe v tem obsegu, ampak je to storila šele na naroku, na katerem pa se je vsebinsko obravnaval še tožbeni zahtevek na plačilo obresti, s katerim je zmagala. Zato ji mora tožeča stranka povrniti stroške za takso za sodbo, vsaka stranka pa mora nasprotni povrniti stroške za udeležbo na naroku. Nikakor pa vprašanje, ali je tožba umaknjena tako po izpolnitvi tožbenega zahtevka, ne vpliva na odločitev o pravdnih stroških, nastalih pred izpolnitvijo zahtevka.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje (3. točka izreka) spremeni tako, da mora tožena stranka povrniti tožeči stranki nadaljnje pravdne stroške v znesku 11.890,00 SIT v 8 dneh.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da ostane sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine v veljavi v delu, s katerim je bilo toženi stranki naloženo, da mora plačati tožeči stranki zamudne obresti in ji povrniti izvršilne stroške (1. točka izreka odločbe). Glede glavnice je sklep o izvršbi zaradi umika tožbe razveljavilo (2. točka izreka odločbe). Tožeči stranki je naložilo, da mora toženi povrniti nadaljnje pravdne stroške v višini 26.515,00 SIT. Zoper sklep o nadaljnjih pravdnih stroških se je tožeča stranka pravočasno pritožila in predlagala, naj ga pritožbeno sodišče spremeni tako, da naloži toženi stranki, da mora tožeči povrniti vse nadaljnje pravdne stroške. Pritožba je deloma utemeljena. Ni spora, da je tožena stranka tožeči plačala glavni dolg dne 29.12.1998, nakar je tožeča stranka na naroku dne 15.1.1999 tožbo v tem delu umaknila. Na naroku pa je sodišče prve stopnje poleg umika tožbe za glavnico obravnavalo še tožbeni zahtevek na plačilo obresti in tožeča stranka je s tem zahtevkom zmagala. Že iz tega sledi, da sodba o obrestih nima zveze z umikom tožbe za glavnico. Zato za vprašanje utemeljenosti zahtevka tožeče stranke za povrnitev takse za sodbo ni pomembno, ali je tožeča stranka tožbo za glavnico umaknila takoj po prejemu plačila ali ne. Važno je, da je tožeča stranka s tem zahtevkom uspela in ji gredo zato stroški za takso za sodbo v višini 21.600,00 SIT, kolikor je plačala po pozivu sodišča (1. odst. 154. člena ZPP). Tudi za odločitev, ali mora tožeča stranka toženi povrniti tiste nadaljnje pravdne stroške, ki so nastali pred plačilom glavnice, pravočasnost umika tožbe ni pomembna. Namen določbe 1. odst. 158. člena ZPP je namreč v preprečevanju nepotrebnih pravdnih stroškov, torej stroškov, ki bi v pravdi utegnili nastati po izpolnitvi tožbenega zahtevka. Zato toženi stranki ne gredo nobeni stroški v zvezi z ugovorom zoper sklep o izvršbi. Vprašanje, ali je tožeča stranka umaknila tožbo takoj po prejemu plačila glavnice, je torej pomembno samo za odločitev o stroških udeležbe pooblaščencev pravdnih strank na naroku za glavno obravnavo. Tožeča stranka tožbe za glavnico ni umaknila takoj po prejemu plačila. To je storila na naroku za glavno obravnavo, kar je bilo šele 17. dan po plačilu glavnice. Zato mora toženi stranki povrniti stroške za udeležbo njene pooblaščenke na naroku v znesku 13.110,00 SIT, to je 150 točk po odvetniški tarifi po vrednosti točke 87,40 SIT (1. odst. 158. člena ZPP). Kljub temu, da bi tožeča stranka umaknila tožbo takoj po prejemu plačila glavnice, bi bil narok vseeno potreben zaradi obravnavanja obrestnega dela zahtevka. S tem delom zahtevka pa je tožeča stranka v pravdi uspela. Zato ji mora tožena stranka povrniti potne stroške za prihod na narok v višini 3.400,00 SIT. Po medsebojnem pobotanju je tako tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati še 11.890,00 SIT nadaljnjih pravdnih stroškov. V tem obsegu je zato pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodilo in sklep prvega sodišča o nadaljnjih pravdnih stroških spremenilo (3. točka 380. člena ZPP).