Jedro

V inšpekcijski odločbi mora biti dovolj natančno opredeljen predmet izvršbe ter tožnikova obveznost glede odstranitve nelegalno zgrajenega objekta.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je gradbeni inšpektor tožniku naložil, da mora takoj ustaviti gradnjo počitniške hiše tlorisne velikosti 6,7 x 6,7 m in verande tlorisne velikosti 4,6 x 2,0 m ter nezakonito zgrajena objekta do 31. 3. 2013 odstraniti in na zemljišču vzpostaviti prejšnje stanje (1. točka izreka); da za objekt veljajo prepovedi iz 158. člena ZGO-1 (2. točka izreka); da se bo v primeru neizpolnitve obveznosti opravila izvršba po drugih osebah (3. točka izreka). V obrazložitvi odločbe navaja, da je bilo v postopku na podlagi ogleda na kraju samem ter zaslišanja zavezanca ugotovljeno, da spornega objekta ni mogoče uvrstiti med enostavne objekte. Prav tako je po prostorskih aktih zemljišče, na katerem je zgrajen objekt, namenjeno za kmetijstvo, zaradi česar je gradnja v nasprotju z namensko rabo zemljišča, kot jo določa prostorski akt. Zaradi navedenega je obravnavana gradnja nelegalna.

Tožena stranka je potrdila odločitev prvostopnega organa, pri čemer se je sklicevala na ugotovitve gradbenega inšpektorja. V skladu z določbo 3. člena Zakona o graditvi objektov (ZGO-1) se gradnja novega objekta lahko začne le na podlagi pravnomočnega gradbenega dovoljenja, ki pa v obravnavanem primeru ni bilo izdano. V tem postopku pa tudi ni relevantno, da je inšpekcijski zavezanec dal vlogo za spremembo planskih dokumentov, na podlagi česar bi lahko legaliziral gradnjo.

Tožnik v tožbi ugovarja zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, zmotno uporabo materialnega prava in bistveno kršitev postopka. Zatrjuje tudi, da je bilo s spornima odločbama poseženo v človekove pravice oz. temeljne svoboščine (poseg v zasebno lastnino). Po mnenju tožnika izrek ni ustrezno določen, prav tako ni izvršljiv. Način in obseg izvršbe sploh nista določena, s tem pa je podana bistvena kršitev pravil postopka. Tudi izrek o izvršbi po drugih osebah je nedoločen, ker ne določa osebe izvajalca. Tako ni jasno, komu bi moral tožnik dopustiti poseg v objekt. Prav tako je odločba v nasprotju z načelom materialne resnice, saj mora organ z gotovostjo ugotoviti resnično dejansko stanje. Pri tem mora z enako skrbnostjo ugotoviti tudi dejstva, ki so za zavezanca ugodna. Tožena stranka pa se do pobude za spremembo namembnosti nepremičnine ni ustrezno opredelila. Tožnik predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi ter toženi stranki naloži povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka je sodišču dostavila upravni spis, posebnega odgovora na tožbo pa ni podala.

Tožba ni utemeljena.

Predmet tega postopka se nanaša na inšpekcijski ukrep izrečen zaradi nelegalne gradnje na podlagi 152. člena ZGO-1. V skladu z navedeno določbo gradbeni inšpektor v primeru nelegalne gradnje odredi, da se gradnja takoj ustavi ter da se že zgrajeni objekt ali del objekta v določenem roku na stroške inšpekcijskega zavezanca odstrani, vzpostavi v prejšnje stanje ali drugače sanira objekt, del objekta oz. zemljišče, če vzpostavitev v prejšnje stanje ni možna.

V obravnavanem primeru ni sporno, da je tožnik investitor objekta na zemljišču parc. št. 687/26 k.o. ..., kakor tudi, da za gradnjo objekta ni bilo izdano gradbeno dovoljenje po ZGO-1. Navedeni predpis v prvem odstavku 3. člena določa, da se gradnja novega objekta, rekonstrukcija objekta in odstranitev objekta lahko začne na podlagi pravnomočnega gradbenega dovoljenja. Po točki 12.1 člena 2 istega zakona pa nelegalna gradnja pomeni, da se gradnja oz. dela, za katera je predpisano gradbeno dovoljenje, izvajajo oz. so izvedena brez veljavnega gradbenega dovoljenja. Glede na ugotovljeno dejansko stanje kot izhaja iz podatkov spisa se sodišče v celoti strinja z ugotovitvami tožene stranke in prvostopnega organa, da gre v tožnikovem primeru za nelegalno gradnjo. Prav tako se tudi strinja z razlogi navedenimi v izpodbijanih odločbah ter se nanje v izogib ponavljanju sklicuje v tej sodbi (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, ZUS-1).

Namen vodenja inšpekcijskih postopkov je nadzor nad izvajanjem zakonov, torej varovanje javnega interesa. Zaradi navedenega so v inšpekcijskem postopku relevantna le vprašanja, ali so za konkretno gradnjo izpolnjeni zakonski pogoji. Glede na ugotovitev, da ti pogoji v tem primeru niso izpolnjeni, tožnikovi tožbeni ugovori ne morejo vplivati na drugačno odločitev v zadevi. Zaradi navedenega ni relevanten tožbeni ugovor, da je predlagal spremembo prostorskega akta, glede namembnosti zemljišča, saj se v inšpekcijskem postopku ugotavlja le, ali je že izvršeni poseg v prostor izveden na podlagi ustreznega upravnega dovoljenja, torej ali je skladen z obstoječim prostorskim aktom. V obravnavanem primeru pa ni sporno, da tožnik takšnega dovoljenja nima, pa bi ga tudi po mnenju sodišča moral imeti.

Neutemeljen je tudi tožbeni ugovor o nedoločnosti izreka inšpekcijske odločbe, zaradi česar naj le-ta ne bi bila izvršljiva. V 1. točki izreka je natančno opisan objekt, ki ga je tožnik zgradil brez gradbenega dovoljenja. S tem je torej jasno opredeljen predmet izvršbe in posledično tudi tožnikova obveznost glede odstranitve objekta. Prav tako je tožniku naložena vzpostavitev zemljišča v prejšnje stanje, to pa je omogočiti rabo zemljišča za kmetijstvo. Z navedenim je tako po presoji sodišča obveznost tožnika dovolj natančno določena in ima tudi vse potrebne sestavine, da je mogoče odločbo izvršiti.

V skladu z določbo 148. člena ZGO-1 se v primeru, ko je z inšpekcijsko odločb odrejena odstranitev že zgrajenega objekta in vzpostavitev prejšnjega stanja, v odločbi inšpekcijskega zavezanca opozori na to, da se bo v primeru neizpolnitve odrejene obveznosti začel postopek izvršbe nedenarne obveznosti, ki se bo opravil po drugih osebah, ali s prisilitvijo. Opredelitev načina izvršbe v odločbi o izrečenem inšpekcijskem ukrepu je torej opozorilne narave. Določitev tretje osebe, ki bo realizirala izrečeni ukrep, če inšpekcijski zavezanec ne bo ravnal v skladu z inšpekcijsko odločbo, pa je stvar postopka prisilne izvršitve inšpekcijskega ukrepa, ki pa se opravlja po določbah ZUP. Zaradi navedenega je neutemeljen tožnikov ugovor, da zaradi nedoločitve osebe izvajalca način izvršbe ni določen. O tem bo namreč organ odločil s posebnim sklepom v okviru prisilnega izvrševanja odločbe gradbenega inšpektorja.

Po navedenem je sodišče presodilo, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, zato je neutemeljen tudi tožbeni ugovor, da je bilo z odločbo poseženo v tožnikove človekove pravice oz. temeljne svoboščine (poseg v zasebno lastnino) in je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno. Zavrnitev tožbe se nanaša tudi na zavrnitev zahtevka za povrnitev stroškov postopka. Navedena odločitev temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, ki določa, da če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka sama trpi stroške postopka.