Jedro

Sodba, s katero je bilo ugotovljeno, da sta tožnik in prva toženka sklenila kupno pogodbo, s katero je prva toženka tožniku prodala sporno parcelo, ne pomeni odločbe, s katero bi tožnik na podlagi 42. člena SPZ pridobil lastninsko pravico.

Izrek

I. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se v izpodbijanem delu, to je točki II/1 potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pritožbi tožene stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni - v točki II/2 tako, da se tožbeni zahtevek, ki se glasi: „Toženki M. P. in J. P. sta dolžni izstaviti izbrisno pobotnico, s katero dovolita odtujitev in obremenitev parcele ..., k. o. X, ID 000, ID znak 000, v korist osebe z imenom: J.J., do celote, sicer bo taki listini nadomestila ta sodba.“ zavrne; - v točki II/3 pa tako, da se tožeči stranki naloži, da toženi stranki povrne 1.063,76 EUR stroškov postopka v roku 15 dni od vročitve sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila.

III. Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki 538,00 EUR stroškov pritožbenega postopka v roku 15 dni od vročitve sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Ljubljani je zavrglo (primarni)(1) tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala, da ji prva tožena stranka M. P. izstavi zemljiškoknjižno listino, s katero pri parceli ..., k. o. X dovoli vknjižbo lastninske pravice v korist tožnika, druga in tretja tožena stranka pa listino, s katero dovolita odtujitev in obremenitev iste nepremičnine v korist tožnika, sicer bo take listine nadomestila ta sodba (točka I izreka). Podredni tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je tožnik lastnik nepremičnine ..., k. o. X, je zavrnilo (točka II/1 izreka), ugodilo pa je zahtevku, s katerim je tožnik zahteval, da mu druga in tretja toženka izstavita izbrisno pobotnico, s katero dovolita odtujitev in obremenitev parcele ... k. o. X v korist tožnika do celote (točka II/2 izreka). Glede stroškov je odločilo, da vsaka stranka krije svoje (točka II/3 izreka).

2. Pritožbi vlagata obe pravdni stranki.

3. Tožeča stranka (v nadaljevanju tožnik) izpodbija odločitev pod točko II/1 izreka. Uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga razveljavitev izpodbijanega dela odločitve in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, ali pa njeno spremembo tako, da bo zahtevku v tem delu ugodeno. Stroškov ne priglaša. Meni, da je odločitev pod točko I in II/2 pravilna. Ne soglaša pa z zavrnitvijo zahtevka pod točko II/1, saj mu je s tem onemogočena vknjižba v zemljiško knjigo. Opozarja, da je bilo s sodbo istega sodišča IV P 1281/2003 ugotovljeno, da sta tožnik in prva toženka sklenila kupno pogodbo, s katero je bila tožniku prodana sporna parcela, s to sodbo pa drugi in tretji toženki naloženo, da izstavita izbrisno dovolilo, s katerim dovoljujeta odtujitev in obremenitev te parcele. Tožnik pa še vedno nima vknjižbenega dovolila prve toženke, saj je bil tak zahtevek v predhodnem postopku zavrnjen. Ugotovitveni zahtevek bi manjkajoče dovolilo nadomestil. Zemljiška knjiga je njegov predlog za vknjižbo že zavrnila. Posledica je ta postopek.

4. Tožene stranke na pritožbo niso odgovorile.

5. Tožene stranke vlagajo pritožbo zoper ugodilni del sodbe. Uveljavljajo vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlagajo spremembo izpodbijanega dela odločitve tako, da bo zahtevek zavrnjen in tožniku naloženo povračilo vseh stroškov. Opozarjajo na pomanjkljivo navedbo vrednosti spora, ki bi morala biti navedena za vsak zahtevek posebej. Taksa je zato lahko odmerjena le v minimalnem znesku. Stališče sodišča, da morata druga in tretja toženka razbremeniti parcelo, označujejo za zmotno. V času sklenitve pogodbe je bil zemljiškoknjižni lastnik parcele (še vedno) takrat že pokojni J. P. Vse tri tožene stranke so bile njegove dedinje. Prva toženka ni smela razpolagati z nedoločenimi dednimi deleži. To velja še posebej za deleža druge in tretje toženke. Imeli sta tudi predkupno pravico po Zakonu o kmetijskih zemljiščih (v nadaljevanju ZZK-1). Tožnik zato ni bil v dobri veri. Ne drži, da bi toženke sklenile dedni dogovor zato, da bi prišlo do razveljavitve kupne pogodbe. Druga in tretja toženka s tožnikom nista sklepali pogodbe, prva pa tega ni smela. Prodaja tuje stvari sicer veže pogodbenika, vendar je tožnik ob sklepanju pogodbe vedel, da je zemljiškoknjižni lastnik pokojen, toženke pa so bile po njem enakopravne dedinje. Vedoma je sklepal pogodbo, ki ima pravno napako. Zaradi sklenitve dednega dogovora je prišlo do razdrtja kupne pogodbe po samem zakonu, saj se tožnik v zemljiško knjigo ne more vknjižiti. Druga in tretja toženka kupne pogodbe nista priznali. Nerazumljivo je, na podlagi česa tožnik zahtevke proti drugi in tretji toženki sploh uveljavlja, saj sta postali dedinji pred sklenitvijo kupne pogodbe, s tožnikom pa tudi nista v pogodbenem razmerju. Sodišče ne pojasni pravne podlage, ki bi opravičevala odločitev o izstavitvi izbrisne pobotnice. Prepoved odsvojitve in obremenitve je vknjižena zaradi zavarovanja dednih pravic druge in tretje toženke. V to tožnik ne more posegati. Zahtevek za izstavitev izbrisne pobotnice je tudi zastaran. Ker ne temelji na pogodbenem razmerju, zanj velja splošni petletni zastaralni rok. Druga in tretja toženka nista bili stranki postopka IV P 1281/2003 in ju zato sodba ne veže. Učinkuje lahko le med strankama. V nadaljevanju pritožnice opozarjajo tudi na publicitetni učinek vpisane lastninske pravice na sporni parceli. V času sklenitve pogodbe je bil kot lastnik vpisan zapustnik. To je bilo tožniku znano. Vedel je torej, da sklepa pogodbo s prvo toženko, ki ni zemljiškoknjižna lastnica in ni edina dedinja. Druga in tretja toženka nista odstopili dednih deležev materi zato, da bi jih ta odtujila. Zato sta se tudi dogovorili za prepoved odsvojitve in obremenitve. Pogodbo je podpisala prva toženka v času, ko je bil Jože Potokar že pokojni, zato on ni bil prodajalec. Ni razumljiv sklep sodišča, da sta druga in tretja toženka ravnali v slabi veri, ko sta sklepali dedni dogovor, s katerim sta zgolj zavarovali svoje pravice. Priglašajo stroške pritožbe.

6. Tožnik na vloženo pritožbo ni odgovoril. 7. Pritožba tožeče stranke ni utemeljena, pritožba toženih strank pa je utemeljena.

8. Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje pod točko I/1, s katero je sodišče (primarni) tožbeni zahtevek zavrglo, postala pravnomočna, saj s pritožbama ni izpodbijana. Predmet pritožbenega preizkusa je zato le odločitev pod točko II izreka.

Glede pritožbe tožeče stranke

9. Pritožnik pritožbenega razloga zmotne in nepolne ugotovitve dejanskega stanja ne konkretizira. Takšno uveljavljanje pa v pogledu kršitev, na katere pritožbeno sodišče ne pazi po uradni dolžnosti, ne zadostuje.

10. Podredni ugotovitveni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval, da sodišče ugotovi, da je lastnik parc. št. ..., k. o. X, je bil, glede na dejstva s katerimi ga je utemeljeval, tudi po mnenju pritožbenega sodišča utemeljeno zavrnjen.

11. Kot je pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje, (pravnomočna) sodba Okrajnega sodišča v Ljubljani IV P 1281/2003, s katero je bilo ugotovljeno, da sta tožnik in prva toženka 4. 5. 1999 sklenila kupno pogodbo, s katero je prva toženka tožniku prodala parcelo ..., k. o. X, za kupnino 833.430,00 SIT, ne pomeni odločbe, s katero bi tožnik na podlagi 42. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) pridobil lastninsko pravico. Ne gre namreč za konstitutivno (oblikovalno) odločbo, pač pa ugotovitveno sodbo. Tudi sama vsebina izreka te sodbe ne daje podlage za postavljeni tožbeni zahtevek. Pravnomočno je bilo namreč razsojeno zgolj o tem, da je bila kupna pogodba med tožnikom in prvo toženko sklenjena. Da bi tožnik postal lastnik, pa bi se na podlagi sklenjene kupne pogodbe moral vpisati tudi v zemljiško knjigo (33. člen Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih, v nadaljevanju ZTLR, in 49. člen SPZ).

12. Drži, da se tožnik brez ustreznega zemljiškoknjižnega dovolila prve toženke (in soglasja druge in tretje toženke) v zemljiško knjigo, na podlagi sklenjene kupne pogodbe z dne 4. 5. 1999, ne bo mogel vpisati in da je bil zahtevek proti prvi toženki, da mu izstavi takšno dovolilo, v postopku IV P 1281/2003, pravnomočno zavrnjen, vendar pa to ne more biti podlaga, da bi sodišče prve stopnje ugodilo zahtevku, ki sicer v materialnem pravu nima podlage.

13. Pritožba je glede na obrazloženo neutemeljena. Ker pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijanega dela odločitve, v obsegu drugega odstavka 350. člena ZPP, ni ugotovilo niti kršitev na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, jo je zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP sodbo v točki II/1. Glede pritožbe toženih strank

14. Sodišče prve stopnje je drugi in tretji toženki naložilo, da tožniku izstavita izbrisno pobotnico, s katero dovolita odtujitev in obremenitev parcele ..., k. o. X, v korist tožnika. Po mnenju sodišča sta to dolžni storiti zato, ker je tožnik svoj del obveznosti po (veljavni) kupni pogodbi izpolnil in bil v dobri veri, da je postal lastnik, prva in druga toženka pa pri sklepanju dednega dogovora nista bili v dobri veri in sta z njim skušali preprečiti vpis tožnikove lastninske pravice v zemljiško knjigo.

15. Takšni razlogi sodišča niso pravilni, saj sklenitev dednega dogovora, s katerim je bila dogovorjena prepoved odtujitve in obremenitve, tudi če je bil sklenjen v slabi veri, z namenom, da se z njim prepreči vpis tožnikove lastninske pravice v zemljiško knjigo, ne more pomeniti podlage za zahtevek kot ga je postavil tožnik. Sodišče prve stopnje je očitno spregledalo, da v tej zadevi ni vložena izbrisna tožba, ampak tožnik zahteva od druge in tretje toženke izstavitev „izbrisne pobotnice“, s katero bosta dovolili odtujitev in obremenitev sporne nepremičnine v korist tožnika. Takšen zahtevek pa ima lahko zgolj pravno poslovno podlago, ki v konkretnem primeru ni bila zatrjevana. Tudi ostale (sicer deloma sporne) ugotovitve o veljavno sklenjeni kupni pogodbi, tožnikovi dobrovernosti, o času sklenitve dednega dogovora in začetku učinkovanja vpisane prepovedi odsvojitve in obremenitve, ne predstavljajo podlage, da bi sodišče postavljenemu zahtevku lahko ugodilo.

16. Ker je na pomanjkljivo trditveno podlago oziroma dejstvo, da trditve, ki jih je tožnik ponudil, ne utemeljujejo postavljenega zahtevka (t. i. nesklepčnost), v teku postopka pred sodiščem prve stopnje tožena stranka večkrat opozorila(2), je v tej smeri odpadla tudi potreba po aktiviranju materialno procesnega vodstva v smislu 285. člena ZPP.

17. Glede na obrazloženo pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožba tožnika v pogledu zahtevka zoper drugo in tretjo toženko za izstavitev „izbrisne pobotnice“, s katero bosta dovolili odtujitev in obremenitev sporne nepremičnine v korist tožnika, nesklepčna. To pa, saj nesklepčnemu zahtevku sodišče ne more ugoditi, pomeni, da je odločitev sodišča prve stopnje napačna. Pritožbeno sodišče je pritožbi zato ugodilo in izpodbijani del odločitve spremenilo tako, da je zavrnilo tudi ta (podredni) zahtevek (peta alineja 358. člena ZPP).

18. Ker je bilo potrebno pritožbi ugoditi iz že navedenega razloga, se pritožbeno sodišče do ostalih pritožbenih očitkov ne opredeljuje, saj to ni potrebno.

19. Zaradi spremembe odločitve je bilo potrebno poseči tudi v stroškovno odločitev. Ker je tožnik v pravdi v celoti propadel, so toženke na podlagi 1. odstavka 154. člena ZPP upravičene do povračila stroškov, ki so jim nastali. Pritožbeno sodišče jim je priznalo nagrado za postopek v priglašeni višini 528 EUR, nagrado za narok v višini 320,40 EUR, kilometrino za pristop na dva naroka v višini 195,36 EUR, materialne stroške v višini 20 EUR, skupaj torej 1.063,76 EUR. Pri odmeri je bila upoštevana vrednost spornega predmeta, ki jo je tožnik navedel v tožbi (8.000,00 EUR) in v Zakonu o odvetniški tarifi določena osnovna višina nagrade v višini 267,00 EUR. Ta nagrada je bila nato povečana z ustreznim količnikom (1,3 pri nagradi za postopek in 1,2 pri nagradi za narok) ter količnikom za zastopanje več strank (0,3 za vsako nadaljnjo stranko). Tako priznane stroške je tožnik dolžan povrniti toženkam v roku 15 dni od prejema sodbe pritožbenega sodišča, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila.

Glede pritožbenih stroškov

20. Tožnik stroškov pritožbenega postopka ni priglasil, zato o tem pritožbeno sodišče ni odločalo. Toženke so s pritožbo uspele in so zato, skladno z 154. v zvezi z 165. členom ZPP, upravičene tudi do povračila stroškov, ki so jim v zvezi s tem nastali. Pritožbeno sodišče jim je priznalo nagrado za pritožbo v zahtevani višini, to je 328,00 EUR in takso v višini 210,00 EUR(3), skupaj 538,00 EUR. Tudi te stroške je tožnik toženkam dolžan povrniti v roku 15 dni od prejema sodbe pritožbenega sodišča, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila.

(1) Sodišče prve stopnje zavrženi zahtevek v izreku napačno označi kot podredni.

(2) Tako so tožene stranke že v odgovoru na tožbo (list. št. 5/b) opozorile, da tožnik ni pojasnil, na podlagi česa bi bili druga in tretja toženka tožniku dolžni izdati listino, s katero bi dovolili odtujitev in obremenitev sporne parcele. V času sklenitve kupne pogodbe sta bili (že) dedinji po pokojnem lastniku parcele. Pogodbe nista sklepali in nista tožniku v ničemer zavezani. Vsebinsko podobno stališče je bilo ponovljeno tudi v pripravljalni vlogi z dne 26. 6. 2013 (list. št. 33) in 3. 7. 2013 (list. št. 35), pri njem pa toženke vztrajajo tudi v pritožbi.

(3) Pritožbeno sodišče je pri odmeri upoštevalo, da je bila taksna obveznost za pritožbeni postopek znižana na 210,00 EUR.