Jedro

Ker je tožeča stranka kršila navodila tožene stranke (naročitelja) o načinu poslovanja, je pravilna ocena sodišča prve stopnje, da navedeno zadostuje za ugotovitev, da obstoji resen razlog za odpoved posredniške pogodbe brez odpovednega roka.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pritožnica sama nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožbeni zahtevek tožeče stranke, po katerem je dolžna tožena stranka plačati 98.159,46 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 07. 03. 2006 dalje do plačila. Tožeči stranki je naložilo v plačilo pravdne stroške tožene stranke.

2. V pritožbi zoper sodbo je tožena stranka uveljavljala pritožbene razloge napačne ugotovitve dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev določb postopka, s predlogom pritožbenemu sodišču, da njeni pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da ugodi zahtevku, podrejeno pa, da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglasila je tudi pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Tožeča stranka zahteva povrnitev škode, ki ji je nastala zaradi neutemeljene odpovedi pogodbe, plačilo odpravnine ter izgubljenega dobička. Tožena stranka je Pogodbo o pospeševanju prodaje artiklov toženca (Priloga A2) odpovedala brez odpovednega roka z dopisom (Priloga A 6) iz dveh zatrjevanih resnih vzrokov: ker je tožeča stranka pri posredovanju za družbo G. & C. presegla pogodbeno dogovorjeni limit in ker tožeča stranka ni dosegala pogodbeno dogovorjene realizacije. Sodišče prve stopnje je presojalo, ali je za odpoved Pogodbe brez odpovednega roka obstajal resen vzrok skladno s prvim odstavkom 832. člena OZ.

5. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni utemeljena pritožbena trditev, da sta vse blago, iz katerega je izhajal dolg družbe G. & C., izdala tej družbi delavca tožene stranke, zaposlena v poslovni enoti K., brez vednosti in privolitve tožeče stranke, in da je zato ta dolg nastal brez krivde tožeče stranke. V 3. členu Aneksa (Priloga A3) je določena obvezna fizična prisotnost tožeče stranke v poslovalnici v K. (tudi pri sprejemanju naročil strank), in sicer zato, kot izhaja tudi iz zaslišanja tožene stranke, da bi se zagotovilo, da se izdelki ne bi izdajali strankam, ki imajo neplačane račune. Tožena stranka je z dopisom z naslovom Pomembno obvestilo (Priloga B6) poslovalnici v K. odredila, da lahko neplačniku blago izda le na osnovi pisnega dovoljenja enote iz Š. Odredbo sta podpisala tudi oba zaposlena v poslovalnici K. in tožeča stranka (Z. B.). Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, je G. & C. blago prejemal v poslovalnici v K., kjer je celotno poslovanje s strankami vodila tožena stranka. Tožeča stranka trdi, da o neplačilih G. s strani tožene stranke ni bila obveščena, pritožbeno sodišče pa ocenjuje, da bi se tožeča stranka lahko razbremenila odgovornosti, če bi zatrjevala in dokazala, da je ravnala dovolj skrbno in s tem varovala naročiteljeve interese in ravnala v skladu z njegovimi navodili. Ne zadostuje zatrjevanje tožeče stranke, da je bila o tem, da je G. v K. prevzemal blago, obveščena šele kasneje. Tožeča stranka bi kot skrben zastopnik morala pred izdajo blaga družbi G. & C. preveriti stanje neplačanih terjatev. Sodišče prve stopnje je na podlagi navedenega pravilno sklepalo, da je bilo za toženo stranko ključno, da se blago ne izdaja neplačnikom. Ker je tožeča stranka kršila navodila tožene stranke (naročitelja) o načinu poslovanja, je pravilna ocena sodišča prve stopnje, da navedeno zadostuje za ugotovitev, da obstoji resen razlog za odpoved posredniške pogodbe brez odpovednega roka.

6. Drži pritožbena trditev, da tožena stranka ni zatrjevala, da je tožeča stranka dala zaposlenima v poslovni enoti K. navodilo, da blago kljub navedeni odredbi tožeče stranka izdajata tudi neplačnikom. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da gre le za izpovedbo priče S. F., vendar navedeno za utemeljitev odločitve sodišča prve stopnje ni bilo edino odločilno dejstvo, glede na to, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je poslovanje v P. K. vodila tožena stranka in da je vedela, da je bil G. & C. v precejšnjem zaostanku s plačili, pa mu je tožeča stranka blago kljub temu izdajala.

7. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja s sodiščem prve stopnje tudi v delu, v katerem ugotavlja, da tudi nedoseganje pogodbene realizacije predstavlja resen vzrok za odpoved pogodbe brez odpovednega roka, saj je izvedenec finančne stroke ugotovil, da je bila mesečna plačana realizacija v letih 2004 in 2005 večkrat nedosežena kot dosežena in da ni gotovo, da bi do konca leta vsebovala 8% čistega dobička.

8. Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo, da tožeča stranka ni upravičena do odškodnine na podlagi tretjega odstavka 832. člena OZ, ki bi zajemala izgubljeni dobiček na podlagi 14. člena Pogodbe za preostanek leta 2005 ter 25% razliko med dogovorjeno in doseženo maržo. Sodišče prve stopnje je sicer ugotovilo, da je tožeča stranka v letu 2004 dosegla 5% letno rast plačane realizacije in dobička od prodaje ter letno maržo, dogovorjeno v spremenjenem 14. členu Pogodbe ter da je celotna dosežene marža v letih 2004 in prvi polovici 2005 presegla sorazmerno letno maržo, vendar je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da tožeča stranka zaradi tega ni upravičena tudi do plačil na podlagi 14. člena Pogodbe za celotno leto 2005. Pritožbeno sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, da sta pravdni stranki plačano realizacijo ocenjevali mesečno, preseganje marže pa na letni ravni. Dodatno plačilo 12.000,00 EUR in 25% razlike med doseženo in dogovorjeno letno maržo je bilo pogojeno z rezultatom na letni ravni. Glede na to, da je bila Pogodba odpovedana sredi leta 2005, do tedaj pa dogovorjena letna marža še ni bila dosežena, tožeča stranka za leto 2005 ni upravičena do dodatnih plačil iz 14. člena Pogodbe. Pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da nedoseganje dogovorjenih vrednosti, pa čeprav za majhno vrednost, glede na jasna pogodbena določila, pomeni neizpolnitev pogodbenega dogovora.

9. Sodišče prve stopnje je ob uporabi 2. točke prvega odstavka 834. člena OZ pravilno odločilo tudi, da tožeča stranka ni upravičena do vtoževane odpravnine. Tožeča stranka je ravnala krivdno, saj je obšla pomembno navodilo tožene stranke glede izdajanja blaga neplačnikom, s katerim je bila seznanjena.

10. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. Tak zaključek je narekoval zavrnitev neutemeljene pritožbe in potrditev sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP), saj tudi ni obremenjena z nobeno bistveno kršitvijo določb postopka, ne z zatrjevanimi in ne s tistimi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP).

11. Ker tožeča stranka ni uspela s pritožbo, sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka (1. odst. 154. člena v zvezi s 1. odst. 165. člena ZPP).