Jedro

Tožnik je v sestavi enote, ki se je ukvarjala z nadzorom zračnega prometa pri toženi stranki (RS - Ministrstvu za obrambo) za potrebe Slovenske vojske, opravljal zadolžitve višjega vojaškega uslužbenca kontrole zračnega prometa na letališču. V kolikor so takrat enake zadolžitve na isti lokaciji izvajali tudi delavci družbe (javnega podjetja) na podlagi pogodbe, sklenjene med to družbo in toženo stranko, je za presojo delovno pravnega statusa tožnika pomembno, da je izvajal navedene zadolžitve kot delavec tožene stranke, ne glede na to, da je bil v strokovnem pogledu podrejen tej družbi. Zato v njegovem primeru ni podlage, da bi bil upravičen do plače v enaki višini kot delavci zasebne družbe. Tožnik je bil glede višine plače in dodatkov vezan na pogodbo o zaposlitvi, ki jo je sklenil s svojim delodajalcem. Ta pa je imela podlago v sprejetih ukazih in odločbah o njegovi razporeditvi na zadolžitve vojaškega uslužbenca v formaciji skladno s predpisi, ki so veljali za Slovensko vojsko.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo primarni tožbeni zahtevek za ugotovitev, da ima tožnik od dne 1. 8. 2007 dalje pravico do plačila plače in ostalih prejemkov iz delovnega razmerja v skladu s predpisi, ki veljajo za delavce, zaposlene pri A. d.o.o., da je tožena stranka dolžna v roku 30 dni od izdaje sodbe izdati odločbo na podlagi katere ima tožnik od dne 1. 8. 2007 dalje pravico do plačila plače in ostalih prejemkov iz delovnega razmerja v skladu s predpisi, ki veljajo za delavce, zaposlene pri A. d.o.o., da je tožena stranka dolžna tožniku za obdobje od dne 1. 8. 2007 do dneva izdaje sodbe pravilno obračunati bruto plače in druge prejemke iz delovnega razmerja, ter mu od bruto zneskov odvesti bruto plače in druge prejemke, ki jih je prejemal v času od dne 1. 8. 2007 dalje do dneva izdaje sodbe, in od dobljenih zneskov odvesti obvezne dajatve ter prispevke iz delovnega razmerja, tožniku pa izplačati neto zneske plač in drugih prejemkov za posamezne mesece v obdobju od 1. 8. 2007 dalje do izdaje sodbe, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznega mesečnega zneska od zapadlosti vsakega 10. v mesecu za tekoči mesec oz. vsakega 8. oz. 9. v mesecu za tekoči mesec, v kolikor je 10. v mesecu sobota oz. nedelja, do plačila, kot zavrnilo zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka (I. točka izreka). Sodišče prve stopnje je zavrnilo prvi podredni zahtevek za ugotovitev, da ima tožnik pravico do plače in ostalih prejemkov iz delovnega razmerja v skladu s Kolektivno pogodbo za dejavnost vodenja in kontrole zračnega prometa Slovenije in Podjetniško kolektivno pogodbo B. s spremembami, dopolnitvami in dodatki ter ostalimi predpisi, ki veljajo za delavce, zaposlene pri A. d.o.o. za delovno mesto vizualni letališki kontrolor zračnega prometa, da je tožena stranka dolžna tožniku za obdobje od dne 1. 8. 2007 do izdaje sodbe pravilno obračunati bruto plače in druge prejemke iz delovnega razmerja v skladu s predpisi, ki veljajo za delavce, zaposlene v A. d.o.o. za delovno mesto letališki kontrolor zračnega prometa, ter mu od bruto zneskov odvesti bruto plače in druge prejemke, ki jih je prejemal v času od 1. 8. 2007 do dneva izdaje sodbe, ter od dobljenih zneskov odvesti obvezne dajatve in prispevke iz delovnega razmerja, tožniku pa izplačati neto zneske plač in druge prejemke za posamezne mesece v obdobju od 1. 8. 2007 dalje do izdaje sodbe, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznega mesečnega zneska od zapadlosti vsakega 10. v mesecu za tekoči mesec oz. vsakega 8. oz. 9. v mesecu za tekoči mesec, v kolikor je 10. v mesecu sobota oz. nedelja, do plačila, kot zavrnilo zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka (II. točka izreka). Sodišče prve stopnje je zavrnilo drugi podredni tožbeni zahtevek za ugotovitev, da ima tožnik pravico do plačila plače in ostalih prejemkov iz delovnega razmerja v skladu s Kolektivno pogodbo za dejavnost vodenja in kontrole zračnega prometa Slovenije in Podjetniško kolektivno pogodbo B. s spremembami, dopolnitvami in dodatki ter ostalimi predpisi, ki veljajo za delavce zaposlene pri A. d.o.o. za delovno mesto vizualni letališki kontrolor zračnega prometa, da je tožena stranka dolžna tožniku za obdobje od 1. 8. 2007 do dneva izdaje sodbe obračunati bruto razliko med dejansko obračunano plačo in dejansko obračunanimi drugimi prejemki iz delovnega razmerja ter pripadajočo plačo in drugimi prejemki iz delovnega razmerja v skladu s Kolektivno pogodbo za dejavnost vodenja in kontrole zračnega prometa Slovenije in Podjetniško kolektivno pogodbo B. s spremembami, dopolnitvami in dodatki ter ostalimi predpisi, ki veljajo za delavce, zaposlene A. d.o.o. za delovno mesto vizualni letališki kontrolor zračnega prometa, od dobljenih zneskov odvesti obvezne dajatve in prispevke iz delovnega razmerja ter tožniku izplačati neto zneske plač in druge prejemke za posamezne mesecev v obdobju od 1. 8. 2007 dalje do izdaje sodbe, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznega mesečnega zneska od zapadlosti vsakega 10. v mesecu za tekoči mesec oz. vsakega 8. oz. 9. v mesecu za tekoči mesec, v kolikor je 10. v mesecu sobota oz. nedelja, do plačila, kot zavrnilo zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka (III. točka izreka). Sodišče prve stopnje je zavrnilo tretji podredni tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku za čas od meseca avgusta 2007 do zaključka glavne obravnave v tem postopku za vsak mesec obračunati bruto plačo v višini 1.500,00 EUR, od vsakokratnega takšnega bruto zneska odvesti pripadajoče davke in prispevke ter tožniku izplačati neto zneske plač z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 10. v mesecu do plačila ter mu povrniti stroške postopka (IV. točka izreka). Sodišče prve stopnje je zavrnilo tudi četrti podredni tožbeni zahtevek za ugotovitev, da ima tožnik pravico do plače in ostalih prejemkov iz delovnega razmerja v skladu s Kolektivno pogodbo za dejavnost vodenja in kontrole zračnega prometa Slovenije ter Podjetniško kolektivno pogodbo B. s spremembami, dopolnitvami in dodatki ter ostalimi predpisi, ki veljajo za delavce, zaposlene pri A. d.o.o. za delovno mesto vizualni letališki kontrolor zračnega prometa, in zavrnilo zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku za čas od meseca avgusta 2007 do dneva zaključka glavne obravnave v tem postopku obračunati vsakokratno mesečno bruto plačo, od nje odvesti pripadajoče davke in prispevke ter tožniku izplačati neto zneske plač z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 10. v mesecu do plačila ter mu povrniti stroške postopka (V. točka izreka). Sodišče prve stopnje je v skladu z uspehom v sporu odločilo, da je tožnik dolžan toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 2.242,50 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka tega roka do plačila, pod izvršbo (VI. točka izreka).

Tožnik se je pritožil zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov po določbi 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in spremembe), ki se v skladu z določbo 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in spremembe) uporablja tudi v sporih pred delovnim sodiščem. Navaja, da se sodišče do večine podanih tožbenih navedb ni opredelilo, zaradi česar izpodbijana sodba ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih, kar predstavlja bistveno kršitev postopka iz določbe 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Nobena od strank ni zatrjevala, da je bila Kolektivna pogodba za dejavnost vodenja in kontrole zračnega prometa Slovenije (v nadaljevanju: KPDVZKZP) podpisana s strani reprezentativnega sindikata. Navedeno za postopek niti ni relevantno, vendar je za presojo odločilno, da je bil tožnik z dopisom z dne 21. 7. 2006 detaširan na delo od tožene stranke k A. d.o.o. in da na letališču v C. ni mogoče ločevati med potrebami civilnega in vojaškega prometa. Tožnik ima veljavno licenco kontrolorja zračnega prometa v skladu z mednarodnimi predpisi in ne izvaja svojega dela v času, ko je letališče C. zaprto za promet zaradi vojaških aktivnosti. Tožnik je dejansko ves čas opravljal delo za A. d.o.o.. Skladno z določbo 5. odstavka 4. člena Uredbe o uvrstitvi formacijskih dolžnosti in nazivov v Slovenski vojski v plačne razrede (Uredba, Ur. l. RS, št. 71/2008) se za uvrstitve v plačne razrede formacijskih dolžnosti oz. nazivov, ki niso določeni z Uredbo, uporabljajo kolektivne pogodbe dejavnosti. Tožnik ni nikoli opravljal delo višjega vojaškega uslužbenca kontrole ZrP stolpni kontrolor letenja kont, ki se opravlja v nazivu vojaškega uslužbenca IX. razreda kontrolor ZrP, na katerega je bil razporejen v okviru tožene stranke. Tožnik v okviru svojih delovnih nalog ni opravljal vojaške službe, niti ne opravil za potrebe Slovenske vojske. Tudi sicer delovno mesto, ki ga je opravljal, ni sistemizirano pri toženi stranki, niti ni opredeljeno v Uredbi. Poleg tega v formaciji, v katero je bil razporejen, ni določenega delovnega mesta stolpnega kontrolorja. Sodišče se ni opredelilo do tega, da so bile delovne naloge, ki jih je opravljal, drugačne od delovnih nalog delovnega mesta, na katerega je bil razporejen. Sodišče ni izvedlo dokazov z zaslišanjem prič D.D., E.E., F.F., G.G., H.H. in I.I., ki bi lahko izpovedali o naravi njegovega dela in o vprašanju pravilne prevedbe na delovno mesto pri toženi stranki. Sodišče je s takšnim postopanjem odvzelo tožniku pravico do izjave in do dokazovanja tako pomembnih dejstev, zaradi česar je storilo bistveno kršitev postopka iz določbe 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Določbo 5. odstavka 4. člena Uredbe je potrebno razumeti tako kot se glasi in jo interpretirati v skladu z jezikovno razlago. Ker je tožnik opravljal delo, ki ga ne določa Uredba, je upravičen do plačila po določbah KPDVKZP. Tudi sicer je Uredba stopila v veljavo šele dne 1. 9. 2008, pri čemer je Zakon o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS, Ur. l. RS, št. 56/2002) veljal že pred uredbo. Določbe navedenih predpisov je potrebno razlagati v korist delavca. Sodišče je prekoračilo pooblastila iz določbe 212. člena ZPP, saj je vpogledalo v objavljen katalog funkcij delovnih mest in nazivov na spletni strani Ministrstva za pravosodje in javno upravo. S takšnim ravnanjem je storilo bistveno postopkovno kršitev iz določbe 1. odstavka 339. člena ZPP, ki vpliva na pravilnost in zakonitost sodbe. Zmotna je razlaga sodišča, da imajo lahko delavci različnih delodajalcev, ki delajo na istem delovišču, različno plačilo za delo. Sodišče se ni opredelilo do vprašanja dovoljenosti posojanja delavcev tožene stranke A. d.o.o. in do zakonske podlage za takšno posojanje. Sodišče bi lahko v skladu s smiselno uporabo argumenta sklepanja po podobnosti izhajalo iz določbe 213. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in spremembe), ki ureja položaj delavcev, ki jih tudi delodajalec napoti na začasno delo v Republiko Slovenijo, ter določbe 62. člena ZDR, ki ureja položaj napotenih delavcev pri uporabniku. Tožnik je bil v spornem času diskriminiran v primerjavi z delavci A. d.o.o.. V njegovem primeru je kršeno načelo iz določbe 14. člena Ustave Republike Slovenije. Tožnik se sklicuje tudi na določbe Mednarodne organizacije dela, ki urejajo napotitev delavca k drugemu delodajalcu, ki se mora izvajati pod strogim nadzorom, pri čemer mora imeti delodajalec ustrezna dovoljenja za izvajanje dejavnosti zagotavljanje dela delavcev drugemu delodajalcu. Tega tožena stranka v konkretnem primeru ni imela. Tožnik v dopolnitvi pritožbe, ki jo je podal že po izteku pritožbenega roka, navaja, da se je zaposlil pri A. d.o.o., pri čemer je v računovodstvu novega delodajalca pridobil podatke o plači za delo, ki ga je opravljal v spornem času pri toženi stranki. V tej zvezi je na novo opredelil zahtevek po višini premalo izplačane plače. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni sodbo tako, da primarnemu zahtevku, če temu ne, pa vsaj enemu od podrednih zahtevkov v celoti ugodi oz. podrejeno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v mejah pritožbenega izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava (2. odstavek 350. člena ZPP). Po takšnem preizkusu je ugotovilo, da vsebuje izpodbijana sodba v odločilnih dejstvih pravilne dejanske in pravne razloge. Sodišče prve stopnje je na ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Poleg tega tako v zvezi z izvedenim postopkom kot z izdano sodbo ni storilo nobene bistvene postopkovne kršitve, na katere je opozorila pritožba in na katere je moralo pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Zato pritožbeno sodišče na preostale tožnikove pritožbene navedbe še odgovarja.

Tožnik v tem sporu uveljavlja višje plačilo za delo stolpnega kontrolorja letenja na Letališču C. skladno s plačo delavcev A. d.o.o. za delovno mesto vizualni letališki kontrolor zračnega prometa od 1. 8. 2007 dalje. Tožnik je predhodno takšne pravice zahteval pri svojem delodajalcu, vendar je ta z odločbo z dne 17. 3. 2011 zavrnil njegovo zahtevo kot neutemeljeno.

Iz izvedenih dokazov je razvidno, da je bil tožnik dne 2. 3. 2007 z ukazom Generalštaba Slovenske vojske imenovan na formacijsko dolžnost stolpni kontrolor letenja - kontrolor letenja začetnik po formaciji št. ... v četo za vojaški zračni promet v nazivu višjega vojaškega uslužbenca IX. razreda. Tožnik je na tej podlagi sklenil s toženo stranko pogodbo o zaposlitvi z dne 6. 3. 2007 za dolžnost višjega vojaškega uslužbenca za dobo 10 let, pri čemer mu je bila z odločbo z dne 29. 3. 2007 določena osnovna plača v količniku 3,30. Tožniku se je s sklepom od 1. 12. 2007 dalje povišala plača za 20 %. Potem je bil tožnik z dnem 1. 8. 2008 (skladno z uvedbo novega plačnega razreda) preveden na dolžnost višji vojaški uslužbenec kontrole ZrP stolpni kontrolor letenja kont, ki se je opravljalo v nazivu vojaškega uslužbenca IX. razreda kontrolor ZrP. Tožnik je bil na podlagi odločbe z dne 26. 8. 2008 uvrščen v 34. plačni razred, s tem da je na podlagi sklepa z dne 1. 4. 2009 napredoval v 36. plačni razred. Tožnik je opravljal navedene dolžnosti vojaškega uslužbenca pri toženi stranki do dne 14. 5. 2013 (to dejstvo je navedel v pritožbi), saj je v nadaljevanju sklenil delovno razmerje z novim delodajalcem A. d.o.o. za delovno mesto vizualni letališki kontrolor zračnega prometa - inštruktor. Tožnik zoper odločbi tožene stranke z dne 29. 3. 2007 in z dne 26. 8. 2008 o uvrstitvi v plačni razred ni ugovarjal, zaradi česar sta postali odločbi dokončni.

Pritožbeno sodišče sprejema ugotovitve v izpodbijani sodbi, da je imel tožnik pri toženi stranki v spornem času status vojaškega uslužbenca in je skladno s pogodbo o zaposlitvi izvajal dolžnosti na obrambnem področju. Po določbi 1. odstavka 88. člena Zakona o obrambi (ZObr, Ur. l. RS, št. 82/1994 in spremembe) veljajo za delavce na obrambnem področju predpisi o delavcih v državni upravi, če ni z ZObr drugače določeno. Med delavce na obrambnem področju je potrebno šteti tudi zaposlene v Slovenski vojski. Stalna sestava vojske je formacija, ki jo sestavljajo poklicni pripadniki vojske, to so vojaki, podčastniki, častniki in vojaški uslužbenci (vojaške osebe) ter civilne osebe, ki delajo v vojski (8. točka 5. člena ZObr). Pri formaciji gre za seznam funkcionalnih in kadrovskih dolžnosti, pogojev za njihovo opravljanje ter potrebnih materialnih sredstev in opreme za vojaško poveljstvo, enoto ali zavod v stalni, mirodobni in vojni sestavi ter njeno kadrovsko in materialno popolnitev (12. točka 5. člena ZObr). Delovna mesta na ministrstvu za obrambo in v Slovenski vojski se določajo z dvema aktoma: sistemizacijo in formacijo (2. odstavek 89. člena ZObr). Formacija ima za odločanje o pravicah iz delovnega razmerja glede zaposlenih v Slovenski vojski enako naravo kot sistemizacija za zaposlene na upravnih in strokovnih nalogah na ministrstvu. To pomeni, da vsebuje formacija opredeljena posamezna delovna mesta in zadolžitve, pogoje za zasedbo in plačne razrede, zaradi česar jo je potrebno obravnavati kot vsak drug akt delodajalca. Poleg tega je potrebno upoštevati tudi določbe Uredbe o uvrstitvi formacijskih dolžnosti in nazivov zaposlenih v Slovenski vojski v plačne razrede. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča je bil tožnik pravilno razporejen na formacijsko dolžnost skladno s sprejeto formacijo v Slovenski vojski, pri čemer je bil po določbah Uredbe v nazivu vojaškega uslužbenca IX. razreda uvrščen v ustrezen plačni razred. Tožnik je v spornem času dejansko opravljal dela in naloge v brigadi zračne obrambe in letalstva, četi za vojaški zračni promet, vodja za kontrolo letenja, prvi oddelek za letališko kontrolo.

Tožnik je tako v sestavi enote, ki se je ukvarjala z nadzorom zračnega prometa pri toženi stranki, opravljal zadolžitve višjega vojaškega uslužbenca kontrole ZrP stolpni kontrolor letenja kont na letališču v C. in sicer za potrebe Slovenske vojske. V kolikor so takrat enake zadolžitve na isti lokaciji izvajali tudi delavci A. d.o.o. na podlagi pogodbe, sklenjene med to družbo in toženo stranko dne 29. 10. 2007, je za presojo delovno pravnega statusa tožnika pomembno, da je izvajal navedene zadolžitve kot delavec tožene stranke, ne glede na to, da je bil v strokovnem pogledu podrejen tej družbi. Zato v njegovem primeru ni izkazane podlage, da bi bil upravičen do plače v enaki višini kot delavci A. d.o.o.. Vsekakor pa je potrebno poudariti, da je bil tožnik glede višine plače in dodatkov vezan na pogodbo o zaposlitvi, ki jo je sklenil s svojim delodajalcem. Ta pa je imela podlago v sprejetih ukazih in odločbah o njegovi razporeditvi na zadolžitve vojaškega uslužbenca v formaciji skladno s predpisi, ki so veljali za Slovensko vojsko. V tej zvezi se je sodišče prve stopnje pravilno opredelilo do odločilnih dejstev, saj je ustrezno razmejilo statusa obeh delodajalcev, ki sta v tem, da je tožena stranka državni organ, A. d.o.o. pa javno podjetje, za katerega ne veljajo predpisi iz obrambnega področja.

Poleg tega je za presojo v konkretnem primeru pomembno, da tožnik ni bil nikoli napoten k drugemu delodajalcu v smislu določb 57. in 213. člena ZDR, kot se to zmotno zavzema pritožba, niti ni bil nikoli razporejen na delovno mesto v A. d.o.o., saj je svoje zadolžitve opravljal na podlagi pogodbe o zaposlitvi oz. ukazov, to je v nazivu vojaškega uslužbenca IX. razreda, za kar je prejemal plačo na podlagi dokončnih odločb tožene stranke. Tožnik je bil za izvajanje vojaških zadolžitev in v tej zvezi za obveznosti iz delovnega razmerja odgovoren svojemu delodajalcu, to je Slovenski vojski, in ne družbi A. d.o.o., ki je bila za svoje delavce dolžna upoštevati določbe ZDR in kolektivne pogodbe dejavnosti. Vsekakor pa se v tožnikovem primeru ne more uporabiti določba 213. člena ZDR, ki obravnava položaj delavcev, napotenih s strani tujega delodajalca na začasno delo v Slovenijo na podlagi pogodbe o zaposlitvi, ki je bila sklenjena po tujem pravu.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo vse pritožbene navedbe, ki jih je poskušal uveljaviti tožnik v vloženi pritožbi, da ovrže odločitev v izpodbijani sodbi. Pritožbeno sodišče se je v obrazložitvi te sodbe opredelilo zgolj do tistih pritožbenih navedb, ki bi lahko bile odločilne, vendar je tudi za te ugotovilo, da za drugačno presojo niso pomembne (1. odstavek 360. člena ZPP). Zato je zavrnilo pritožbo in v celoti potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožnik krije svoje pritožbene stroške, saj s pritožbo ni bil uspešen (1. odstavek 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 155. člena ZPP).