Jedro

Tako pri cesiji kot tudi pri izpolnitvi tretjemu (280. člen OZ) se razlogi, zakaj se imetnik terjatve odloči terjatev cedirati ali pa, da se jo izpolni tretji osebi, dolžnika iz pravnega posla ne tičejo.

Izrek

I. Pritožba se zavrže v delu, ki se nanaša na V. točko izreka, v preostalem delu pa zavrne in se sodba v izpodbijanem delu potrdi.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, mora pa toženi stranki plačati njene stroške pritožbenega postopka v znesku 782,59 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva nastanka zamude dalje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločbo (I.) razveljavilo sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine in postopek nadaljevalo kot po tožbi; (II.) ugotovilo, da obstoji terjatev tožeče stranke do tožene stranke v višini 3.338,38 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 6. 2015 dalje do plačila; (III.) ugotovilo, da obstoji terjatev tožene stranke do tožeče stranke v višini 3.625,40 EUR; (IV.) opravilo medsebojni pobot ugotovljenih terjatev tožeče stranke do tožene stranke v višini 3.338,38 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 6. 2015 do plačila in tožene stranke do tožeče stranke v višini 3.625,40 EUR, do višine nižje terjatve, to je 3.625,40 EUR; (V.) toženi stranki naložilo, da tožeči stranki v roku 15 dni plača 6,56 EUR s pripadki; (VI.) tožbeni zahtevek na plačilo 52.209,88 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 45.449,69 EUR za čas od 4. 7. 2015 dalje do plačila in od zneska 6.760,19 EUR za čas od 21. 6. 2015 do plačila, zavrnilo; (VII.) tožeči stranki naložilo plačilo pravdnih stroškov nasprotne stranke v znesku 3.724,83 EUR s pripadki.

2. Tožeča stranka se je pritožila zoper sodbo v točkah III. in nadaljnje. Pritožbo je vložila iz vseh pritožbenih razlogov in predlagala ugoditev pritožbi in spremembo sodbe tako, da se tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, tožena stranka pa je dolžna plačati njene pravdne stroške, podrejeno, da se izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V bistvenem navaja, da je sodišče prekoračilo trditveno podlago z ugotovitvijo, da je bila pritožnikova terjatev cedirana, s tem v zvezi je zmotno ugotovilo dejansko stanje, ki ne temelji na izvedenih dokazih temveč na subjektivnih predvidevanjih sodišča. Predstavniki tožene stranke v kritičnem delu sestanka sploh niso sodelovali. Sodišče prve stopnje se tudi ni opredelilo do vprašanja podlage zatrjevanega odstopa in dejstva, da je bil R. B. pri pritožniku zaposlen. Pritožnik je tudi nasprotoval trditvi, da je dela v prvem nadstropju prevzel R. B., in je v zvezi s tem predlagal dokaze, ki jih sodišče ni izvedlo, zato je storilo relativno bistveno kršitev določb postopka. Ugotovitve v zvezi z datumom cesije so nelogične in temeljijo na subjektivnih predvidevanju sodišča ter so v nasprotju s trditveno podlago tožene stranke, ki je ves čas trdila, da je za cesijo izvedela šele 22. 6. 2015, kar je deset dni po računu G. d.o.o. in 12 dni po prvem plačilu, ki je bilo opravljeno družbi G. Sodišče se do teh argumentov pritožnika ni opredelilo in je s tem storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožnik tudi nasprotuje ugotovljenemu dejanskemu stanju, ki naj bi izhajal iz elektronske korespondence, in navaja, da iz tega ne izhaja nobena cesija, ker tudi R. B., ki je bil zaposlen pri pritožniku, za kaj takega ni imel upravičenj. Pritožnik se nadalje tudi ne strinja s stališčem sodišča prve stopnje, ki je v elektronskem sporočilu z dne 30. 6. 2015 prepoznalo pritožnikovo konkludentno dejanje za potrditev cesije. Sodišče prve stopnje v zvezi s tem ni izvedlo predlaganega zaslišanja priče, ki je imela edina dostop do pritožnikove elektronske pošte. Sodišče prve stopnje je sprejelo kot logično razlago tožene stranke, ne pa pritožnika, ki je istega dne v zvezi s tem tudi kontaktiral svojega pooblaščenca. Sodišče ni odgovorilo na trditev, zakaj bi pritožnik posredoval račun tuje družbe toženi stranki, če je dan pred tem za isto terjatev izstavil in posredoval račun toženi stranki tudi sam.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. V odgovoru navaja, da so pritožnikove trditve glede računa 2015-9 enako pavšalne kot na prvi stopnji. Pritrjuje sodišču pri uporabi drugega odstavka 214. člena ZPP, ker so bile njene trditve na drugi strani konkretne in dokazno podprte. Pritožnik tudi ni nasprotoval ugovoru pobota. Odločitev je pravilna tudi glede računa 2015-10. Sodišče pravilno ni sledilo pritožnikovi izpovedbi, ki je bila mestoma nasprotujoča (glede prisotnosti G. M.). Tožena stranka je cesijo pravočasno zatrjevala (v odgovoru na tožbo in v prvi pripravljalni vlogi). Sodišče ni sklepalo na cesijo samo na podlagi zaslišanj, temveč tudi na podlagi predloženih elektronskih sporočil. Ugotovitev tega dejstva ni posledica subjektivnega sklepanja sodišča, temveč izida dokaznega postopka. Vprašanje podlage cesije ni pomembno, tožena stranka pa je o tem tudi podala trditve. Sodišče se je do tega vprašanja opredelilo tako, da je povedalo, kaj je pomembno dejstvo. Tožena stranka plačila G. d.o.o. ne bi v celoti izvedla, če ta dogovor ne bi bil sklenjen, saj za to ni imela razumnega razloga.

4. Pritožba zoper V. točko ni dopustna, v preostalem delu ni utemeljena.

5. Višje sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v okviru zatrjevanih pravno pomembnih pritožbenih razlogov (prvi odstavek 360. člena Zakona o pravdnem postopku; ZPP) in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti po določbi drugega odstavka 350. člena ZPP.

6. Višje sodišče je najprej zavrglo pritožbo v delu, v katerem se pritožnik pritožuje tudi zoper odločitev v V. točki izreka, s katero je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da mu v roku 15 dni plača 6,56 EUR s pripadki. Ker je v tem delu pritožnik uspel, za pritožbo nima pravnega interesa. Odločitev temelji na prvem odstavku 343. člena ZPP v zvezi s 1. točko 365. člena ZPP.

7. Pritožba v preostalem delu ni utemeljena.

O pritožbi glede računa št. 2015-9

8. Pritožnik je v tem delu uveljavljal zahtevek v višini 10.098,57 EUR (kar je ostanek od zneska 30.516,40 EUR). Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo drugi odstavek 214. člena ZPP, ko je štelo za neprerekano dejstvo, da je terjatev po tem računu prenehala tudi v znesku 10.098,57 EUR. Pritožnik navaja, da je med postopkom pred sodiščem prve stopnje toženo stranko izrecno izzval z navedbo, da njenih trditev in dokazov o delnih predplačilih ne more preveriti oziroma ugotoviti na kaj se sploh nanašajo, in je s tem nanjo prevalil dokazno breme o tem, ali je bilo s (pred)plačili poravnana prav terjatev iz računa 2015-9. 9. Zatrjevana relativno bistvena kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo in prvi pripravljalni vlogi natančno pojasnila, katere račune je pritožnik izdal pred računom 2015-9 in kako je zapirala obveznosti po posameznem računu (s poboti in nakazali ter s preostanki preplačil iz predhodnega računa (glej natančneje trditve na l. št. 41 do 42). Zato je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo pravila postopka, ko se je postavilo na stališče, da bi moral pritožnik, če je hotel uspeti z zatrjevanjem nasprotnega, povedati več, kot je to povedal v pripravljalni vlogi z dne 31. 8. 2016 (glej l. št. 64). Na zelo konkretne in dokazno podprte trditve o plačilu obveznosti je odgovoril le tako (v sedaj pomembnem delu), da se do obširnih navajanj tožene stranke glede načina in višine izpolnitve obveznosti po računih, ki niso predmet tega postopka, dodatno ne opredeljuje, temveč vztraja, upoštevajoč svoje poslovne knjige, da je obveznost iz računa 2015-9 ostala neizpolnjena v znesku 10.098,57 EUR, ter še, da iz priloženih izpisov ni razvidno, na plačilo katerih računov se ta plačila sploh nanašajo. Tožena stranka je konkretno predstavila in dokazala plačila in pobotanje po predhodno izdanih računih (kar ni prerekano). S tem je potrjena odločitev sodišča prve stopnje glede odločitve pod II. in III. točko izreka izpodbijane sodbe. Odločitev pod III. točke izreka se nanaša na pobotno terjatev tožene stranke po računih št. 86/2015, 65/2015 in 81/2015 v skupni višini 3.625,04 EUR.

10. V zadnjem delu je sodišče prve stopnje odločitev oprlo na drugi odstavek 214. člena ZPP. Pritožnik pobotnim terjatvam ni nasprotoval, zato se tudi v tem delu odločitev sodišča prve stopnje izkaže za pravilno. Višje sodišče še dodaja, da pritožba v tem delu ne vsebuje konkretnejših pritožbenih razlogov, saj se v nadaljevanju (glej III. in nadalje točke pritožbe) osredotoča le na zavrnitev tožbenega zahtevka po računu 2015-10. O pritožbi glede računa št. 2015-10

11. Pritožnik je s tem računom zahteval plačilo 45.449,69 EUR. Tudi pritožbeno je ostalo sporno, ali je dejstvo, da je tožena stranka znesek po tem računu v višini 45.449,69 EUR namesto pritožniku plačala G. d.o.o., pravilno šteti za izpolnitev obveznosti.

12. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da je pritožnik terjatev po tem računu (gre za plačilo del v I. nadstropju hotela F. v Belgiji) odstopil družbi G. d.o.o., zato ne more več zahtevati izpolnitve od tožene stranka. Ugotovilo je, da sta se pritožnik in R. B. na sestanku 22. 6. 2015 dogovorila, da bo dela po tem računu tožena stranka plačala družbi G. d.o.o., ki bo to terjatev toženi stranki tudi fakturirala (da je fakturirala, ni bilo sporno). V tem delu je sodišče prve stopnje verjelo izpovedbam R. B., M. in G. M. ter Z. G. (prvi je bivši zaposleni pri pritožniku, drugi je toženkin zakoniti zastopnik, tretji in četrti sta priči, ki sta pri njej zaposleni). Vsi so izpovedali, da je bil sestanek sklican na zahtevo tožene stranke, da se razčisti, komu naj plača dela, izvedena v I. nadstropju hotela. Oba vpletena (pritožnik in R. B.) sta na sestanku ostala za približno dve minuti sama, po ugotovitvah sodišča zato, da se dogovorita, komu naj tožena stranka plača dela, izvedena v I. nadstropju hotela. Nadalje je ugotovilo, da sta se dogovorila, da naj se plača družbi G. d.o.o. (da bo ona fakturirala ta dela). M. M., G. M. in Z. G. so povedali, da se tega dela sestanka niso hoteli udeležiti, ker je šlo za razčiščevanje spora med pritožnikom in R. B., pa še, da sta bila po tem delu sestanka oba vpletena vprašana, komu naj tožena stranka plača. Odgovorjeno jim je bilo, da naj plačajo fakturo na G. d.o.o. To je potrdil tudi R. B. , medtem ko je pritožnik to zanikal. Da je pritožnik terjatev cediral G. d.o.o., je sodišče sklepalo tudi na podlagi dejstva, da je bil ta sestanek organiziran teden dni zatem ko je G. d.o.o. izdala račun toženi stranki (to je 12. 6. 2015) in da je bil prav to namen tega sestanka. Posledično je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je pritožnik račun, ki ga je kasneje izdal (račun št. 2015-10 je bil izdan 29. 6. 2015), izdal v nasprotju z dogovorom oziroma za terjatev, katere imetnik ni bil več (primerjaj prvi odstavek 417. člena Obligacijskega zakonika; OZ).

13. Pritožnik najprej navaja, da je sodišče preseglo trditveno podlago, ko je ugotovilo, da je pritožnik terjatev do tožene stranke cediral družbi G. d.o.o; tega tožena stranka ni zatrjevala, to je pokazal šele dokazni postopek. Tožena stranka je zatrjevala le obstoj tripartitnega sporazuma, po katerem so se stranki tega spora in tretji subjekt dogovorili, da bo tožena stranka račun plačala tretjemu subjektu in ne pritožniku. Nadalje pa še navaja, da je nelogično, da bi tak tripartitni sporazum bil dogovorjen na sestanku, na katerem ni bilo ne tretjega subjekta ( G. d.o.o.) ne tožene stranke, ki je bila iz tega dela sestanka izključena.

14. Sodišče odloča na podlagi dejstev, ki jih zatrjujejo pravdne stranke (212. člen ZPP). S tem, ko je sodišče ugotovilo, da je tožeča stranka terjatev do tožeče stranke cedirala na G. d.o.o., ni preseglo trditvene podlage. Gre le za pravno kvalifikacijo razmerja med vsemi strankami obligacijskega razmerja, ki pa je ostala znotraj trditvenega okvira tožene stranke. Ta je v ugovoru zoper sklep o izvršbi navedla, da obveznosti ni dolžna plačati pritožniku temveč tretjemu zaradi tristranega razmerja, v odgovoru na tožbo pa še, da je bil med R. B. in pritožnikom sklenjen dogovor, da pritožnik ne bo prejemnik plačila za dela v 1. nadstropju hotela temveč bo to R. B. ali oseba po njegovi izbiri. Dogovorjeno je bilo, da bo fakturiranje opravljeno preko G. d.o.o. tako, da ta izstavi račun, tožena stranka je dolžna plačati le njej, pritožnik pa iz naslova del v 1. nadstropju hotela zoper toženo stranko nima več nobenega zahtevka.

15. Pritožnik konkretno ne izpodbija pomembne dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, ki je v tej zadevi edino pomembna in ki jo je sodišče prve stopnje obrazložilo v 18. točki obrazložitve. Sodišče prve stopnje je namreč na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da sta po dvominutnem ločenem sestanku B. in pritožnik (Ž.), celoten sestanek pa je bil sklican ravno na zahtevo tožene stranke, da se razjasni komu naj tožena stranka plača ta dela, saj je predhodno dobila račun od G. d. o. o., povedala tam prisotnim M. in G. M. ter Z. G., da bo dela fakturiral tretji – G. d.o.o. 16. In to je odločilno dejstvo - da je bilo toženi stranki 22. 6. 2015 sporočeno, da naj obveznosti izpolni G. d.o.o. Sodišče prve stopnje je to subsumiralo pod zakonski dejanski stan cesije, s čimer se višje sodišče, glede na v nadaljevanju navedeno sicer strinja (glej tudi določbo prvega odstavka 419. člena OZ). Ni pa sodišče do tega zaključka prišlo na podlagi subjektivnih predvidevanj, temveč na podlagi uspeha dokaznega postopka. Sodišče prve stopnje je poleg pričanj in izpovedbe imenovanih v 12. točki te obrazložitve namreč nadalje upoštevalo tudi, da je tožena stranka račun G. d.o.o. prejela po elektronskem sporočilu od pritožnika. Pritožnik je sicer to zanikal z navedbo, da on tega sporočila ni pošiljal toženi stranki in da ga je očitno R. B. sam, ki je kljub prenehanju delavnega razmerja imel geslo za dostop do pritožnikove elektronske pošte. Vendar je tudi po prepričanju višjega sodišča izpoved tožeče stranke neprepričljiva. Ta ugotovitev sodišča namreč tudi ne temelji zgolj na poslanem elektronskem sporočilu in diametralnih izpovedbah pritožnika in R. B., sodišče prve stopnje je utemeljeno opozorilo tudi na vsebino elektronske pošte, ki jo je R. B. 30. 6. 2015 poslal pritožniku in v katerem že omenja navedeni dogovor (glej 19. točko obrazložitve). Višje sodišče se strinja, da glede na časovno umestitev ne more iti za trditev, ki bi bila prirejena temu sporu. Glede na to, da je bilo razmerje med R. B. in pritožnikom kljub delavnemu razmerju že takrat prežeto s spori, glede konkretnega plačila pa se je celo opravil sestanek, na katerem je tožena stranka izrecno zahtevala odgovor, komu naj plača opravljena dela v 1. nadstropju hotela, je najmanj nenavadno, da pritožnik R. B. na elektronsko sporočilo, v katerem mu je napisal: »Zadnjo fakturo za 45.000 EUR za prvo nadstropje sem izdal jaz tako kot smo se dogovorili na sestanku na g lesu skupaj«, ni odgovoril vsaj z zanikanjem, še bolj pa, da o svojem drugačnem stališču ni jasno opozoril dolžnika iz tega razmerja, torej tožene stranke, ki jo je, glede na sestanek 22. 6. 2015, pravzaprav to edino resnično zadevalo (primerjaj drugi odstavek 419. člena OZ).

17. Tudi ne drži pritožbena navedba, da je sodišče spregledalo, da je tožena stranka celo pred zatrjevanim dogovorom, do katerega je prišlo 22. 6. 2015, opravila nekaj plačil družbi G. d.o.o., celo že dva dni preden je G. d.o.o izstavila račun (račun z dne 12. 6. 2015). Sodišče se je do tega opredelilo v 20. točki obrazložitve, ko je odgovorilo, da je G. d.o.o. toženi stranki očitno ta dela zaračunavala že prej. Da je to bilo res, ni sporno, to je potrdil tudi zakoniti zastopnik tožene stranke, ki je tudi povedal, da je ravno temu (da se mu pove, komu naj tožena stranka dela iz prvega nadstropja plača) bil namenjen sestanek 22. 6. 2015. Vse to le nakazuje, da je spor med pritožnikom in R. B. trajal že dalj časa pred sestankom 22. 6. 2015, tožena stranka pa je bila ves ta čas dejansko v nesigurnem položaju, ali izpolnjuje pravemu. Razlogi sodišča prve stopnje so v tem delu razumljivi in konsistentni. Prepričljivo in na temelju uspeha dokaznega postopka pa je pojasnjena tudi ugotovitev sodišča, da sta se R. B. in pritožnik na dvominutnem ločenem sestanku pogovarjala o plačilu del iz v I. nadstropja, saj je bil ravno to razlog, zaradi katerega je tožena stranka zahtevala sestanek. Nelogično pa je, da bi bila iz tega dela sestanka izključena prav tožena stranka kot naročnik posla in to celo na lastno željo, če bi bil sestanek izključno zaradi odprave napak, kot to zatrjuje pritožnik.

18. Višje sodišče dodaja še naslednje. Četudi do cesije ne bi prišlo (kar sicer pritožnik navaja in s tem v zvezi izpostavlja, da predstavniki tožene stranke v delu sestanka, ki sta ga imela le pritožnik in R. B. niso bili prisotni, ter še, da R. B. za G. d.o.o. ni mogel izjavljati pravno zavezujoče volje), sodišče ne more priti do drugačne odločitve. Pomembno je, da je bilo toženi stranki po dvominutnem ločenem sestanku sporočeno, da naj plača G. d.o.o. - ta dejanska ugotovitev, ki jo je sodišče obrazložilo v 18. točki obrazložitve, pa v pritožbi ni bila v ničemer konkretno izpodbijana; izpodbijana je bila le ugotovitev sodišča, da je pritožnik 22. 6. 2015 sklenil dogovor o odstopu terjatve. Po določbi prvega odstavka 280. člena OZ se obveznost izpolni tako, da se jo izpolni upniku ali osebi, ki jo je določil sam upnik (primerjaj prvi odstavek 280. člena OZ). V obeh primerih je bilo treba tožbeni zahtevek zavrniti (ker končno tudi ni sporno, da je tožena stranka obveznosti s plačilom G. d.o.o. v celoti izpolnila). Razmerje med pritožnikom in G. d.o.o. pa se dolžnika (tožene stranke) ne tiče. Pritožnik je sicer tako na prvi stopnji kot tudi sedaj v pritožbi navedel, da čemu bi potem 30. 6. 2015 toženi stranki izdal račun. Vendar to na odločitev na more vplivati, ker je bil pritožnik toženi stranki kot zavezanki iz pravnega posla, glede na predhodna sporočila in izid sestanka 22. 6. 2015, zavezan jasno in brez vsakršnega nobenega dvoma povedati, komu naj (pravilno) izpolni obveznost. 19. Pritožnik navaja, da sodišče ni odgovorilo na njegovo trditev, da ni razumne podlage, zakaj bi pritožnik terjatev cediral tretji osebi, ko pa je bil R. B. pri njemu zaposlen in je sam moral plačati tudi delavce, ki so ostali neplačani za ta dela. Tako pri cesiji kot tudi pri izpolnitvi tretjemu (280. člen OZ) se razlogi, zakaj se imetnik terjatve odloči terjatev cedirati ali pa, da se jo izpolni tretji osebi, dolžnika iz pravnega posla ne tičejo, če niso podane posebne okoliščine, ki pa v tej pravdi niso bile zatrjevane. Zato se sodišču prve stopnje o tem ni bilo treba posebej opredeliti. Sodišče ni storilo kršitve pravil postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

20. Ker že to zadošča za odločitev višjega sodišča, se do ostalih pritožbenih argumentov višje sodišče ni izrecno opredeljevalo, ker niso odločilni za odločitev višjega sodišča (prvi odstavek 360. člena ZPP). O tistih v zvezi s kršitvami pravil postopka, ker sodišče prve stopnje ni zaslišalo prič (delavcev, ki so dela v I. nadstropju hotela izvajali, in F. R.), je višje sodišče zgoraj že odgovorilo.

21. V delu, v katerem višje sodišče pritožbe ni zavrglo, jo je zavrnilo na podlagi 353. člena ZPP, ker je ugotovilo, da tudi niso podani razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.

22. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 154. člena ZPP. Stroški tožene stranke v višini 782,59 so odmerjeni po stroškovniku na list. št. 193 (materialni stroški so priznani v višini 2%), ki je skladen z določbami Odvetniške tarife.