Jedro

Pri tožniku ni mogoče ugotoviti popolne nezmožnosti za delo skladno s prvo alinejo 2. odstavka 63. člena ZPIZ-2, zaradi česar ni podlage za priznanje pravice do invalidske pokojnine. Za pritožbeno rešitev zadeve ne more biti relevantno dejstvo, da je tožnik razvrščen v I. kategorijo invalidnosti v BIH in na Hrvaškem. Glede na stališče, ki ga je pritožbeno sodišče v takšnih primerih že večkrat zavzelo, je lahko ocena dela zmožnosti v Sloveniji v primerjavi z ocenami v drugih državah drugačna. Izvedenski organi namreč podajajo mnenja oziroma presojajo zmožnost za delo zavarovancev skladno s pravili slovenske medicinske doktrine in slovenskimi predpisi. Zaradi razlik v predpisih ob enakem zdravstvenem stanju posledično lahko pride do razhajanj v oceni invalidnosti ter posledično do drugačnih odločitev glede priznavanja pravic iz invalidskega zavarovanja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, da se odpravi odločba tožene stranke št. ... z dne 26. 7. 2017 in odločba št. ... z dne 7. 3. 2016 ter, da se ga razvrsti v I. kategorijo invalidnosti in se mu prizna pravica do invalidske pokojnine.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik zaradi nepopolno in nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava. Ne strinja se, da je z izpodbijano sodbo potrjena odločitev toženca in da je njegova zahteva za priznanje pravice do invalidske pokojnine zavrnjena. V odgovoru na tožbo in ves čas postopka, je toženec vztrajal, da ni invalid I., pač pa III. kategorije invalidnosti in da ne izpolnjuje pogojev za priznanje pravice do invalidske pokojnine. Vztraja, da je njegova bolezen od leta 2010 do 2014 morala napredovati in da se mu je njegovo zdravstveno stanje poslabšalo. Sprašuje se tudi, zakaj se ne upošteva, da je v I. kategorijo invalidnosti razvrščen na Hrvaškem.

3. V odgovoru na tožbo toženec vztraja pri pravilnosti odločitev prvostopnega sodišča. Odločitev je sodišče oprlo na predloženo relevantno dokumentacijo in na izvedensko mnenje pri fakulteti A. Univerze B. v sestavi izvedenke specialistke kardiologinje in vaskularne medicine ter specialistke interne medicine. Slednji sta ugotovili, da pri tožniku ne gre za popolno izgubo dela zmožnosti in da je pri njemu zaradi posledic bolezni podana III. kategorija invalidnosti z omejitvami. V zvezi z medicinskim izvidom z dne 6. 7. 2018 pa poudarja, da gre za pritožbeno novoto, saj ta izvid v postopku pred prvostopnim sodiščem ni bil predložen in tudi datira po relevantnem obdobju za presojo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V obravnavani zadevi je predmet sodne presoje dokončna odločba toženca št. ... z dne 26. 7. 2017, s katero je toženec zavrnil tožnikovo pritožbo vloženo zoper prvostopno odločbo št. ... z dne 7. 3. 2016, s katero je toženec zavrnil tožnikovo zahtevo za priznanje pravice do invalidske pokojnine. Sporno v tej zadevi je ali je pri tožniku prišlo do poslabšanja zdravstvenega stanja in do popolne izgube delovne zmožnosti.

6. Sodišče prve stopnje je v tej zadevi enkrat že odločilo s sodbo opr. št. XII Ps 1258/2016 z dne 15. 9. 2017 ter tožnikov tožbeni zahtevek zavrnilo. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev oprlo na v predsodnem postopku podano mnenje invalidske komisije druge stopnje, ki je dne 18. 7. 2016, enako kot pred tem invalidska komisija prve stopnje dne 1. 3. 2016 menila, da je za drugačno oceno invalidnosti potrebno predložiti nove izvide neinvazivnih preiskav srca (CEM, UZ) in novi izvid o vodenju in zdravljenju sladkorne bolezni ter zaradi še neopravljenih preiskav in predloženih izvidov o funkcionalni diagnostiki srca in izvidov o vodenju in zdravljenju sladkorne bolezni, še ni mogoče podati dokončne ocene o dela zmožnosti. Takšno odločitev je pritožbeno sodišče razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje s konkretnimi napotki. Ker je v obravnavani zadevi sporno vprašanje, ali je pri tožniku prišlo do poslabšanja zdravstvenega stanja in posledično do I. kategorije invalidnosti, je štelo, da je primarno vprašanje, ali se lahko poda oceno tožnikove dela zmožnosti na podlagi predložene dokumentacije in v njej izkazanega zdravstvenega stanja. Zaradi izključno strokovno medicinskega vprašanja, za kar sodišče prve stopnje nima ustreznega znanja, je naložilo, da je za razjasnitev dejanskega stanja potrebno pridobiti mnenje sodnega izvedenca.

7. V postopku je sodišče prve stopnje postopalo skladno z določbo 362. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) in sledilo napotkom pritožbenega sodišča. Pridobilo je mnenje izvedenskega organa, ki je v sestavi specialistke kardiologinje in vaskularne medicine ter specialistke interne medicine menil, da pri tožniku ne gre za popolno izgubo delovne zmožnosti in da je III. kategorija invalidnosti zaradi posledic bolezni ugotovljena od 20. 7. 2009 ustrezna. Za svoje delo ni zmožen, s polnim delovnim časom in delovnim naporom, ki ne poslabša njegove invalidnosti, zmožen je opravljati drugo delo v svojem poklicu oziroma delo na drugem delovnem mestu z omejitvami.

8. Takšno mnenje je tudi po prepričanju pritožbenega sodišča skladno z medicinsko dokumentacijo in izvidi osebnega pregleda. Pri tožniku gre od leta 2007 za hipertenzivno ishemično bolezen srca, z občasno ventrikularno ektopično aktivnostjo. V decembru 2008 je narejena selektivna koronografija, ki je potrdila enožilno koronarno bolezen, kritično stenozo desne koronarne žile, ki je bila uspešno stentirana. UZ srca junija 2009 pokaže znake za hipertenzivno ishemično bolezen srca z lažjo disfunkcijo levega ventrikla in mitralno regurgitacijo. Ugotovljeno ima tudi ventilatorno insuficienco, pretežno obstruktivnega tipa, srednje do težke stopnje.

9. Iz medicinske dokumentacije, ki jo je tožnik predložil v novem postopku, ki ga je začel pri tujem nosilcu socialnega zavarovanja dne 9. 4. 2015, in iz dodatno predložene dokumentacije iz leta 2016 izhaja, da je fizikalni izvid nad pljuči v mejah normale, pirometrija v mejah normale (izvid pulmologa z dne 17. 3. 2015). Iz izvida specialista kardiologa z dne 24. 3. 2015 pa izhaja, da je bil opravljen kontrolni pregled, specialist je ugotovil, da je srčna akcija ritmična, toni jasni, patoloških šumov ni slišati, pljuča brez posebnosti ter predpisal ustrezno terapijo. V izvidu specialista fiziatra z dne 11. 11. 2014 je navedena diagnoza obojestranska gonartroza in predpisana medikamentozna terapija. V izvidih po opravljenih pregledih, ki jih je tožnik opravil v letu 2016, nevrolog med drugim 22. 3. 2016 pri tožniku ne ugotovi nevroloških izpadov, zaradi glavobola svetuje CT možganov. Preiskava 24. 3. pokaže levo frontalno mikro ishemijo in nevrolog zaključi, da gre za cefaleosinozitis, infiltracijo pulmonum. Pulmolog 30. 3. še navaja, da ima tožnik občasno kratke bolečine v prsih, vendar ga ne duši, utruja se ob fizičnem delu, glede na RTG izvid pljuč in srca, na katerem je na meji srednje in spodnje tretjine vidna gosta senca - kalcifikat, obojestransko hilobazalno nakazana bronhovaskularna risba kot možen bronhitis. Pulmolog meni, da gre za akutni bronhitis, internist pa 31. 3. po pregledu ugotovi, da je glikemija dobro regulirana in da redno jemlje vso internistično terapijo.

10. Enako kot izhaja iz medicinske dokumentacije specialistki članici izvedenskega organa ugotavljata, da ima tožnik od leta 2007 ugotovljeno hipertenzivno in ishemično bolezen srca, da ima ugotovljeno tudi pljučno bolezen, pretežno obstruktivnega tipa, sladkorno bolezen in hiperlipidemijo. Glede na lani opravljeni UZ srca je sistolična funkcija levega prekata blago oslabljena (EF 45 %), ni pomembne patologije na zaklopkah. Tožnik anamnestično navaja neznačilne težave v smislu zbadanja v prsnem košu in težke sape ob naporu, ki objektivno niso bile ovrednotene ne z obremenitvenim testiranjem, ne s koronografijo.

11. Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja, je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da pri tožniku ni mogoče ugotoviti popolne nezmožnosti za delo skladno s prvo alinejo 2. odstavka 63. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-2), zaradi česar ni podlage za priznanje pravice do invalidske pokojnine. Za pritožbeno rešitev zadeve ne more biti relevantno dejstvo, da je tožnik razvrščen v I. kategorijo invalidnosti v BIH in na Hrvaškem. Glede na stališče, ki ga je pritožbeno sodišče v takšnih primerih že večkrat zavzelo, je lahko ocena dela zmožnosti v Sloveniji v primerjavi z ocenami v drugih državah drugačna. Izvedenski organi namreč podajajo mnenja oziroma presojajo zmožnost za delo zavarovancev skladno s pravili slovenske medicinske doktrine in slovenskimi predpisi. Zaradi razlik v predpisih ob enakem zdravstvenem stanju posledično lahko pride do razhajanj v oceni invalidnosti ter posledično do drugačnih odločitev glede priznavanja pravic iz invalidskega zavarovanja. V ostalem, glede upoštevanja dokumentacije iz leta 2018, pa je pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje. Dokumentacija, ki se nanaša na obdobje po dokončni odločbi, je lahko edino stvar novega postopka pred tožencem, ne pa postopka pred sodiščem, ki presoja pravilnost in zakonitost izpodbijanih odločb na podlagi dejanskega stanja do dokončne odločbe. Ker gre za pritožbeno novoto, enako pritožbeno sodišče glede na določbo 337. člena ZPP ne more upoštevati šele ob pritožbi predloženega izvida z dne 6. 7. 2018. 12. Glede na vse obrazloženo je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 353. člena ZPP tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.