Jedro

V obravnavani zadevi je tožnik doslej že skušal preprečiti ali doseči določitev drugega okrožnega sodišča, pač glede na to, kakšen je bil njegov subjektiven odnos do sodišča. Vrhovno sodišče ugotavlja, da predlog za določitev drugega sodišča ni sredstvo za razreševanje konfliktnih situacij med osebjem sodišča in stranko in ne omogoča niti izbire sodišču, komu bo sodilo, niti stranki, katero sodišče naj ji sodi.

Izrek

Predlog za določitev drugega okrožnega sodišča se zavrne.

Predlog za določitev drugega višjega sodišče se zavrže.

Obrazložitev

1. Tožnik je po koncu postopka pred Okrožnim sodiščem v Mariboru predlagal določitev drugega višjega sodišča in Vrhovno sodišče Republike Slovenije je s sklepom pod opr. št. I R 93/2004 dne 2.12.2004 ugodilo predlogu in odločilo, naj o pritožbah v tem postopku odloča Višje sodišče v Ljubljani. Že tedaj je zapisalo, da nezadovoljstvo stranke s postopanjem pristojnega sodišča ni razlog za to, da bi izbirala krajevno pristojnost sodišč. Tudi v nepristranskost sodnikov Vrhovno sodišče ni dvomilo (subjektivna nepristranskost), toda ker je predlog za delegacijo vložil tožnik, ki pogosto zastopa stranke prav pred mariborskimi sodišči in se je čutil prizadetega v zelo osebni in občutljivi zadevi, je njegovemu predlogu ugodilo (objektivna nepristranskost).

Potem, ko je Višje sodišče v Ljubljani ugodilo njegovi pritožbi in razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje v delu, s katerim je bilo odločeno o dodelitvi mladoletne T. M. v varstvo in vzgojo materi, o plačevanju preživnine zanjo ter o določitvi stikov med hčerko in očetom, je ponovno tekel postopek pred Okrožnim sodiščem v Mariboru. Tožnik ni predlagal prenosa pristojnosti, toda sodišče je zaradi pogostih konfliktnih situacij med tožnikom in sodnim osebjem ter sodniki predlagalo določitev drugega sodišča za odločanje o zadevi, tožnik pa se je temu predlogu uprl. Prav zaradi tožnikovega nestrinjanja in ker samo izražanje odklonilnega odnosa stranke do določenega sodišča ni mogoče šteti za tehten razlog za prenos pristojnosti, je Vrhovno sodišče Republike Slovenije pod opr. št. I R 61/2005 dne 26.5.2005 predlog sodišča zavrnilo.

Nato si je tožnik premislil in je 6.7.2005 predlagal delegacijo Okrožnega sodišča v Mariboru. V predlogu je navedel, češ da ima razpravljajoča sodnica predsodke do njega in da še ni izdala začasne odredbe o stikih med očetom in hčerjo. Ta predlog je 11.7.2005 umaknil preden je sodišče odločilo o njem.

2.

Ko je sodišče prve stopnje 11.7.2005 in 28.7.2005 odločilo o stikih med tožnikom in mladoletno T. M. in zavrnilo predlagano začasno odredbo, je tožnik 3.11.2005 vložil pritožbo in ponovno predlagal določitev drugega sodišča, ki naj odloča o zadevi namesto Okrožnega sodišča v Mariboru. Naknadno, že po predložitvi spisa Vrhovnemu sodišču v Ljubljani, je 15.12.2005 ponovno predlagal tudi delegacijo Višjega sodišča v Ljubljani.

3.

Vrhovno sodišče uvodoma pojasnjuje, da je določitev pristojnosti stvarno pristojnega sodišča v določenem kraju izjemen ukrep, ki omogoča izjemo od zakonsko določene krajevne pristojnosti sodišč, kadar gre za nujne primere ali razloge smotrnosti ali za druge tehtne razloge. Normalno je, da se o delegaciji odloči na začetku postopka, saj je kasnejša dodelitev zadeve v odločanje drugemu sodišču v nasprotju z načelom hitrosti in ekonomičnosti postopka.

V obravnavanem primeru tožnik navaja, češ da so podani tehtni razlogi za njegova predloga, ki ju utemeljuje z dvomom o nepristranskosti sodišč. Pravilna je njegova misel, da sodi dvom o nepristranskosti sodišča, ki naj bi odločalo o zadevi, med tehtne razloge za delegacijo sodišča. V 23. členu Ustave Republike Slovenije (URS, Ur.l. RS, št. 33/91-69/04) je med človekovimi pravicami predvidena pravica do sodnega varstva, ki med drugim vsakomur omogoča, da mu sodi nepristransko sodišče. Podobno določilo vsebuje tudi 6. člen Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP, Ur.l. RS, št. 33/94 - MP, št.7). Zato je za zagotovitev ustreznega sodnega varstva v 67. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur.l. RS, št. 36/04-90/05) omogočeno, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije določi drugo stvarno pristojno sodišče, da postopa v zadevi, če je očitno, da se bo tako lažje opravil postopek, ali če so za to drugi tehtni razlogi.

Toda tožnikov predlog za določitev drugega okrožnega sodišča ni utemeljen, predlog za določitev drugega višjega sodišča pa ni dovoljen.

V obravnavani zadevi je tožnik doslej že skušal preprečiti ali doseči določitev drugega okrožnega sodišča, pač glede na to, kakšen je bil njegov subjektiven odnos do sodišča. Vrhovno sodišče ugotavlja, da predlog za določitev drugega sodišča ni sredstvo za razreševanje konfliktnih situacij med osebjem sodišča in stranko in ne omogoča niti izbire sodišču, komu bo sodilo, niti stranki, katero sodišče naj ji sodi. To je Vrhovno sodišče že pojasnilo v svojem sklepu z dne 26.5.2005 in tudi tokrat ponavlja, hkrati pa dodaja, da ima stranka, ki ni zadovoljna z odločitvijo sodišča, po določilih URS in ZPP na razpolago pravico do pravnega sredstva.

V zvezi s predlogom za določitev pristojnosti Višjega sodišča v Ljubljani pa Vrhovno sodišče ugotavlja, da je bilo o tem že odločeno v sklepu dne 2.12.2004, zato tožnik nima pravnega interesa, da bi zahteval ponovno odločitev o tem.

Glede na to je Vrhovno sodišče Republike Slovenije po 67. členu ZPP zavrnilo tožnikov predlog za določitev drugega okrožnega sodišča, predlog za določitev Višjega sodišča v Ljubljani pa je zavrglo.