Jedro

Pri izdaji potrdila ni šlo za oblastveno ravnanje tožene stranke. S potrdilom se ni o ničemer odločalo. Ker se z njim ni o ničemer odločalo, z njegovo izdajo tudi ni moglo biti poseženo v nobeno ustavno pravico tožnika.

Pravilno je stališče tožene stranke, da tožnik v času vložitve tožbe ni imel pravnega interesa za vložitev take tožbe, saj je v času vložitve tožbe digitalno potrdilo, da ima status prebolevnika do 23. 4. 2022, še veljalo. Do domnevnih pravnih posledic oziroma učnikov potrdila v času vložitve tožbe niti še ni moglo priti in gre torej zgolj za hipotetično zatrjevanje onemogočanja oziroma oteževanja izvrševanja funkcije tožnika kot bodočih negotovih dejstev.

Dejanje se mora že zgoditi oziroma mora še trajati, ni pa mogoče vložiti tožbe zaradi bodočega negotovega dejstva.

Izrek

I. Tožba se zavrže. II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Tožeča stranka je vložila tožbo zaradi varstva ustavnih pravic po 4. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), v kateri kot prvo toženo stranko navaja Republiko Slovenijo, ki jo zastopa Državno odvetništvo, kot drugo toženo stranko pa NIJZ.

2. Tožeča stranka v tožbi navaja, da je v času med 25. 10. 2021 in 5. 11. 2021 prebolela okužbo s COVID-19 in je na podlagi odlokov Vlade RS pridobila status prebolevnika oziroma EU digitalno COVID potrdilo z veljavnostjo do 23. 4. 2022. Vlada RS je s sprejemanjem odlokov dopustila izjemo od določenih omejitev za osebe, ki so predložile dokazilo o pozitivnem izvidu testa, ki je starejši od 21 dni, vendar ni starejši od 6 mesecev, ali potrdilo zdravnika, da je prebolela COVID-19 in od začetka simptomov ni minilo več kot 6 mesecev. V nadaljevanju tožbe tožnik pojasnjuje, da po njegovem mnenju Vlada RS ne bi smela sprejemati veljavnih odlokov s sklicevanjem na 32. člen Zakona o nalezljivih boleznih (v nadaljevanju ZNB). Nadalje navaja, da 39. člen ZNB ne daje Vladi RS nikakršne podlagi za določanje pogoja prebolevnosti, cepljenosti ali testiranja kot pogoja za opravljanje dela, uporabo storitev in udeležbo pri določenih dejavnostih. Nadalje podrobneje opisuje postopke, povezane s tem, ki so bili sproženi na podlagi zahtev za dostop do informacij javnega značaja. Obsežneje pojasnjuje, zakaj je naravno pridobljena imuniteta enaka ali bolj robustna in dolgotrajnejša od imunitete, pridobljene z obstoječimi cepivi. Vlada RS po tožnikovem mnenju ni dokazala, da svoje odločitve sprejema na podlagi ustreznih strokovnih mnenj ter meni, da gre za sprejemanje političnih odločitev. Dejanja javne oblasti, določene z odloki vlade, niso sprejeta na ustrezni zakonski podlagi in na podlagi teh predpisov je bilo tožniku izdano digitalno COVID potrdilo s strani drugo tožene stranke. Potrdilo neutemeljeno omejuje njegove temeljne pravice in svoboščine, ker je njegova veljavnost samo 6 mesecev. Republika Slovenija bi morala ob upoštevanju strokovnih podlag zagotoviti pridobitev ustreznega potrdila o prebolevnosti za bistveno daljše časovno obdobje, kot je 180 dni. Tožnik je zaposlen kot direktor A., d.o.o., njegovo delo pa vključuje tudi redne obiske lokacij in sodelovanja na lokacijah z managementom podjetja. Svoje delo mora organizirati in planirati za več mesecev vnaprej, zaradi izteka statusa prebolevnika po 6 mesecih pa mu bo to onemogočeno in se od njega zahteva redno testiranje za normalno vsakodnevno funkcioniranje v življenju. Zaradi ravnanja obeh toženih strank mu je kršena pravica do enakosti pred zakonom, do svobode gibanja, pravica do zbiranja in združevanja, svobode dela, pravica do socialne varnosti in podjetništva ter pravica do zdravstvenega varstva, saj je tudi dostopnost do zdravstvenih storitev pogojena z dokazovanjem ustreznega statusa. V konkretnem primeru gre za oblastna dejanja obeh toženih strank. Tožnik predlaga, naj sodišče ugotovi, da sta prvo tožena stranka zaradi nesprejetja ustreznih pravnih podlag in posledično drugo tožena stranka z izdajo EU digitalnega potrdila nezakonito posegla v temeljne pravice in svoboščine tožnika. Prvo tožena stranka je dolžna v roku 30 dni urediti ustrezno pravno podlago, na podlagi katere bo drugo tožena stranka izdala ustrezno potrdilo o prebolevnosti, ki bo upoštevalo strokovne podlage o dolgotrajni zaščiti pri prebolevnikih. Od obeh strank zahteva tudi povrnitev stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3. Sodišče je skupno tožbo zoper obe toženi stranki 9. 3. 2022 razdružilo tako, da se tožba zoper prvo toženo stranko (Vlado RS) še nadalje vodi pod št. I U 215/2022, tožba zoper drugo toženo stranko NIJZ (gre za obravnavano zadevo) pa pod št. I U 286/2022. 4. Tožena stranka v tem upravnem sporu NIJZ v odgovoru na tožbo navaja, da mora sodišče na podlagi 36. člena ZUS-1 opraviti predhodni preizkus tožbe in tožbo zavreči, če ugotovi, da akt, ki se izpodbija s tožbo, ni upravni akt oziroma akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu. Prav tako je tožbeni zahtevek tudi preuranjen, saj akt, ki bi ga lahko tožnik izpodbijal, še ne obstaja. Oba odloka, ki ju je izdala Vlada RS, nimata narave konkretnih in posameznih pravnih aktov, pač pa splošnih abstraktnih podzakonskih pravnih aktov. Glede na tožbeni zahtevek tožnik nima pravnega interesa, da zahteva od tožene stranke, da mu izda ustrezno potrdilo o prebolevnosti, saj bi lahko zahteval le odpravo pravnih posledic, pri čemer se to ne more nanašati na izdajo ustreznega potrdila o prebolevnosti. Tožnik bi moral najprej nasloviti zahtevo na toženo stranko in posledično izdajo covidnega potrdila oziroma njegovo spremembo. Pri tem se tožena stranka sklicuje na določila predpisov, ki urejajo varstvo osebnih podatkov. Tožena stranka predlaga, naj sodišče tožbo zavrže. 5. Tožnik v pripravljalnih vlogah izraža nestrinjanje s tem, da naj ne bi imel pravnega interesa za vložitev predmetne tožbe. Svoje aktivnosti mora načrtovati tudi za čas po izteku 6 mesečnega roka. Citira tudi strokovne podlage, po katerih naj bi zaščita prebolevnikov trajala dalj časa. Ne strinja se s tem, da naj bi bila tožba preuranjena.

6. Tožena stranka v pripravljalnih vlogah navaja, da je po 4. členu ZUS-1 zagotovljeno sodno varstvo le v primeru že izvršenih dejanj, torej v primeru storitev ali opustitev, s katerimi so organi že posegli ali v primeru trajajočih dejanj še posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine. Subsidiarnega upravnega spora ni mogoče voditi zaradi potencialnih, hipotetičnih, še ne izvršenih primerov nezakonitih dejanj oblastnih organov. Tožba zaradi varstva ustavnih pravic je dovoljena, če je v njej zatrjevano dejanje javne oblasti, ki naj bi posegla v človekove pravice in temeljne svoboščine tožnika. Tožena stranka pa v primeru z izdajo digitalnega potrdila ni delovala oblastveno. Proti tožniku ni uporabila nikakršnih oblastvenih ukrepov. Potrdilo se generira avtomatično, po vpisu relevantnega podatka pacienta v Centralni register podatkov o pacientih. Tudi sicer pri tem ne gre za odločanje o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, saj se podatki vpisujejo avtomatizirano. Gre za potrdilo, ki dokazuje neko dejstvo, ne pa za odločitev o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika. Izdaja potrdila tudi ni mogoča v smislu odločitve, ki bi jo sprejela tožena stranka oziroma potrdila, ki bi ga tožena stranka vnesla v sistem. Potrdilo torej zgolj potrjuje neko dejstvo. Tožena stranka tudi ni nosilka oblasti, ampak je njen namen proučevanje, varovanje in zviševanje ravni zdravja prebivalstva Republike Slovenije. Poleg tega tožnik tudi nima pravnega interesa za vložitev tožbe, ker status prebolevnika zanj še vedno velja. V tožnikove človekove pravice in temeljne svoboščine še ni bilo poseženo. Do sodnega varstva ni upravičen, kdor sploh ni bil izpostavljen izvrševanju javne oblasti in ni bil prizadet v njegovem ustavno varovanem položaju. Tožena stranka ne predvideva nobenih posledic v primeru kršitve niti ne opredeljuje kakšnega s tem povezanega nadzora. Zgolj z izdajo potrdila ni posegla v tožnikove pravice, pravne koristi in pravni položaj. Onemogočanje oziroma oteževanje izvrševanja funkcije tožnika je zgolj bodoče negotovo dejstvo, ki iz same izdaje potrdila ne izhaja. Potrdilo nima pravnih posledic za tožnika. Tožnik bi moral najprej zahtevo nasloviti na pristojne organe, tega pa ni storil. Za presojo v konkretni zadevi niso relevantna strokovna stališča, saj tožena stranka nima pristojnosti odločanja o izdaji digitalnega potrdila. Od tožnika zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

K točki I izreka:

7. Sodišče je tožbo zavrglo iz naslednjih razlogov:

8. Tožeča stranka je tožbo vložila na podlagi 4. člena ZUS-1, ki določa, da v upravnem sporu sodišče odloča tudi o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo.

9. Tožnik smiselno izpodbija digitalno potrdilo tožene stranke iz razloga, ker mu status prebolevnika velja zgolj 6 mesecev in ne daljše obdobje in naj bi bil zaradi tega omejen v svojih pravicah.

10. Po presoji sodišča izpodbijano potrdilo ni akt iz 2. člena ZUS-1, saj ne gre za izpodbijanje upravnega akta. S tega vidika je ta procesna predpostavka za vložitev tožbe zaradi varstva ustavnih pravic po 4. členu ZUS-1 sicer izpolnjena, to je procesna predpostavka, da ni možen redni upravni spor. Vendar pa v konkretnem primeru niso izpolnjene druge procesne predpostavke za vsebinsko obravnavo tožbe, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju.

11. Digitalno potrdilo tožene stranke sicer, kot je bilo že pojasnjeno, res nima značaja upravnega akta iz 2. člena ZUS-1, vendar pa mora biti tudi predmet upravnega spora zaradi varstva ustavnih pravic take vrste akt, ki je odločevalske narave, kar pomeni, da se je z izpodbijanim aktom o nečem odločalo. Z navedenim potrdilom pa se ni o ničemer odločalo. Iz njega je zgolj razviden datum pozitivnega testa, nadalje navedba bolezni, ki jo je tožnik prebolel, začetek veljavnosti potrdila in datum prenehanja veljavnosti potrdila. Sodišče se strinja s toženo stranko, da gre pri potrdilu zgolj za dokazovanje nekega dejstva, ne pa za odločitev o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika. Že pojmovno potrdilo ne more biti oblastvene narave, saj je narava potrdila v tem, da potrjuje neko dejstvo. Torej pri izdaji potrdila ni šlo za oblastveno ravnanje tožene stranke. S potrdilom se ni o ničemer odločalo. Ker se z njim ni o ničemer odločalo, z njegovo izdajo tudi ni moglo biti poseženo v nobeno ustavno pravico tožnika.

12. Ker torej izpodbijano potrdilo ne more biti predmet sodnega varstva niti v rednem upravnem sporu niti v upravnem sporu zaradi varstva ustavnih pravic, je sodišče tožbo zavrglo iz razloga po 4. točki prvega odstavka 36. člena ZUS-1, ker tožeča stranka izpodbija akt, ki ni niti upravni akt niti akt, ki bi se lahko izpodbijal v upravnem sporu zaradi varstva ustavnih pravic.

13. Poleg tega je po presoji sodišča tudi pravilno stališče tožene stranke, da tožnik v času vložitve tožbe ni imel pravnega interesa za vložitev take tožbe, saj je v času vložitve tožbe digitalno potrdilo, da ima status prebolevnika do 23. 4. 2022, še veljalo. Do domnevnih pravnih posledic oziroma učnikov potrdila v času vložitve tožbe niti še ni moglo priti in gre torej zgolj za hipotetično zatrjevanje onemogočanja oziroma oteževanja izvrševanja funkcije tožnika kot bodočih negotovih dejstev. V upravnem sporu zaradi varstva ustavnih pravic pa je mogoče zahtevati bodisi ugotovitev nezakonitosti akta ali dejanja, ki se je že zgodilo in ne traja več, ali pa zahtevati prenehanje dejanja, ki še vedno traja. Kot izhaja iz prvega odstavka 66. člena ZUS-1, sme sodišče v upravnem sporu iz prvega odstavka 4. člena ugotoviti nezakonitost akta ali dejanja, prepovedati nadaljevanje posamičnega dejanja, odločiti o tožnikovem zahtevku za povrnitev škode in določiti, kar je treba, da se odpravi poseg v človekove pravice in temeljne svoboščine ter vzpostavi zakonito stanje. Že iz samega besedila tega določila je razvidno, da se mora dejanje že zgoditi oziroma mora še trajati, ni pa mogoče vložiti tožbe zaradi bodočega negotovega dejstva. Iz navedenega razloga tožniku v času vložitve tožbe tudi še ni moglo biti poseženo v nobeno njegovo pravico ali v njegovo neposredno, na zakon oprto osebno korist, kar je razlog za zavrženje tožbe tudi iz razloga po 6. točki prvega odstavka 36. člena ZUS-1. 14. Ker je sodišče tožbo zavrglo iz procesnih razlogov, se do vseh navedb strank v postopku ni opredeljevalo. Iz istega razloga sodišče tudi ni opravilo glavne obravnave v navedeni zadevi, saj niso podane procesne predpostavke za vsebinsko obravnavo tožbe, saj tožbe sodišče tožbe ni obravnavalo po vsebini.

K točki II izreka:

15. Obe stranki sta v tem upravnem sporu zahtevali tudi povrnitev stroškov upravnega spora. Sodišče je odločilo, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka v skladu s četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1, ki določa, da kadar sodišče tožbo zavrže, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.