Jedro

Če izda sklep o ugovoru zoper sklep o izvršbi sodnik, ki ni opravil naroka, na katerem je sodišče razpravljalo o ugovoru, je storjena bistvena kršitev določb izvršilnega postopka po 1. točki 2. odst. 354. člena ZPP v zvezi s 14. členom ZIP, na katero pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

V izvršilnem postopku za izročitev ključa (s katerim bi upnik vstopil v prostor, katerega posest je izgubil z motenjem posesti) kot postopku za izvršitev nenadomestnega dejanja lahko dolžnik z ugovorom uspešno uveljavlja dejstvo, da ključa nima, čeprav ga ni imel že pred začetkom postopka za pridobitev izvršilnega naslova, v katerem pa tega dejstva ni zatrjeval.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sklep sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je na predlog upnika sklenilo: "Izdaja se začasna odredba, s katero se toženi stranki I. nalaga, da takoj, še pred pravnomočnostjo sklepa o motenju posesti, izroči tožeči stranki ključe od poslovnega prostora št. 21 v stavbi S. ter ji omogoči prost dostop do njenega trgovskega blaga v prostorih tožene stranke na Sa., ter omogoči tožeči stranki tudi prosto razpolaganje z vsem njenim trgovskim blagom, vse pod izvršbo.

Začasna odredba velja do pravnomočne rešitve tega gospodarskega spora." Na podlagi pravnomočne začasne odredbe je upnik predlagal izvršbo zaradi dosege nenadomestnih dejanj po 225. členu ZIP. Sodišče prve stopnje je predlogu ugodilo in naložilo dolžniku, da obveznost po začasni odredbi izpolni, za primer neizpolnitve pa mu je zagrozilo z denarno kaznijo. Dolžnikov ugovor je zavrnilo kot neutemeljen.

Dolžnik se je zoper sklep o zavrnitvi ugovora pravočasno pritožil iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 353. člena ZPP v zvezi s 14. členom ZIP ter predlagal njegovo razveljavitev. Ponovil je trditev iz ugovora, da ključev poslovnega prostora upniku ne more izročiti, ker je poslovne prostore prodal, ključe pa izročil kupcu. Izvršba v tem delu enostavno ni mogoča, ne glede na to, da dolžnik tega res ni uveljavljal že v postopku izdaje izvršilnega naslova. Navedel je, da upniku ne more omogočiti prostega dostopa do blaga v prostorih na S., ker to niso njegovi prostori. Glede zahteve, da mora dolžniku omogočiti prosto razpolaganje z njegovim trgovskim blagom pa je ponovil trditev, da ga je že večkrat pozval, naj blago prevzame, a upnik tega ni storil. Pritožba je utemeljena, čeprav ni iz razlogov, ki jih v obrazložitvi navaja.

Pri preizkusu izpodbijanega sklepa po uradni dolžnosti (2. odst. 365. člena v zvezi s 381. členom ZPP in v zvezi s 14. členom ZIP) je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je napadeni sklep izdala druga sodnica, ne tista, ki je opravila narok, na katerem je bil obravnavan ugovor dolžnika zoper sklep o izvršbi. To pa je bistvena kršitev določb izvršilnega postopka po 1. točki 2. odst. 354. člena ZPP v zvezi s 14. členom ZIP. Zaradi nje je bilo treba napadeni sklep razveljaviti in vrniti zadevo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 380. člena ZPP v zvezi s 14. členom ZIP). Pri ponovnem odločanju o ugovoru pa naj sodišče prve stopnje poleg tega, da se izogne opisani bistveni kršitvi procesnih določb, upošteva tudi naslednje: Sodišče prve stopnje je ugovor zavrnilo zato, ker dolžnik ni že v postopku izdaje začasne odredbe kot izvršilnega naslova ugovarjal, da zaradi spremembe lastništva poslovnega prostora upniku ne more izročiti ključev in mu omogočiti dostopa do blaga. Menilo je, da iz tega razloga takega ugovora v izvršilnem postopku po 50. členu ZIP nima.

Načeloma je stališče sodišča prve stopnje o navedenem vprašanju pravilno. Po 8. točki 50. člena ZIP je namreč ugovor zoper sklep o izvršbi dopusten, če je terjatev prenehala na podlagi dejstva, ki je nastopilo po izvršljivosti odločbe ali pred tem, toda v času, ko dolžnik tega ni mogel več uveljavljati v postopku, iz katerega izvira izvršilni naslov. V obravnavani zadevi sploh ni sporno, da je dolžnik poslovne prostore, katerih ključe mora po začasni odredbi in sklepu o izvršbi izročiti upniku, prodal že pred vložitvijo predloga za začasno odredbo in tega razloga za prenehanje upnikove terjatve proti njemu ni uveljavljal v postopku izdaje začasne odredbe. Vendar pa je treba upoštevati, da 50. člen ZIP razlogov za ugovor ne našteva taksativno, ampak le primeroma. To pa pomeni, da tudi tistih primeroma naštetih razlogov, ki jih vsebuje, ni mogoče dobesedno uporabiti za vse primere. Ravno izvršba za dosego nenadomestnega dejanja je taka, da dobesedna uporaba 8. točke 50. člena ZIP privede do nemogoče situacije, da se dolžnika, ki v postopku izdaje izvršilnega naslova ni ugovarjal nekega dejstva, zaradi katerega je upnikov zahtevek neizvršljiv, z denarnimi kaznimi sili, da ga izvrši. Za tak primer gre tudi v tej zadevi v tistem delu, v katerem je dolžniku naloženo, da mora upniku izročiti ključe tujih poslovnih prostorov. Tega dolžnik preprosto ne more storiti: če ključev nima, že zato ne (dejanska ovira), če pa jih ima, pa zato ne, ker nima pravice razpolagati s poslovnimi prostori, ki niso njegova last - izročitev ključev pa upnik zahteva ravno zato, da bo lahko prišel v te prostore (pravna ovira). Bistvo tega dolžnikovega ugovora je v tem, da je izvršba preprečena, to pa je tudi glavni smisel prvega stavka 50. člena ZIP (ugovor zoper sklep o izvršbi je dopusten iz razlogov, ki preprečujejo izvršbo). Pri drugih vrstah izvršbe je situacija praviloma taka, da je izvršbo mogoče izpeljati tudi brez dolžnikovega (prostovoljnega) sodelovanja: če noče plačati denarne terjatve, se mu na primer zarubi premičnina ali denarna terjatev ali se opravi izvršba na nepremičnino; če noče izročiti nadomestne stvari, se mu jih prisilno vzame ali se upnika pooblasti, da jih kupi na stroške dolžnika; če noče izročiti nenadomestne stvari, se mu jo vzame, če pa do nje ni mogoče priti, se oceni njena vrednost, ki se upniku v izvršbi izplača. Zato je pri drugih vrstah izvršbe tudi mogoče dokaj trdno stati na stališču, da se dolžnik v izvršbi ne more upreti svoji obveznosti iz dejanskih razlogov, zaradi katerih je terjatev prenehala, lahko pa bi jih uveljavljal že v postopku izdaje izvršilnega naslova. Pri izvršbi za dosego nenadomestnega dejanja pa tako togo stališče ne vzdrži. Tega, da poslovni prostori na Sa. niso več njegovi, dolžnik v ugovornem postopku doslej ni trdil. V tem delu je pritožbo mogoče šteti kot ugovor po izteku roka po 51. členu ZIP, če so zanj izpolnjeni predpisani pogoji. Sicer pa upnik tudi nima interesa priti ravno v te prostore. Njegov zahtevek je glede tega v bistvu v tem, da pride do svojega trgovskega blaga, ne glede na to, kje se nahaja.

Temu delu izvršbe (da mora omogočiti upniku prost dostop in razpolaganje s trgovskim blagom) pa se je dolžnik upiral le z ugovorom, da je upnika večkrat pozval, naj blago prevzame, a ta tega ni storil. Od ocene predloženih dokazov je odvisna pravilna odločitev o tem delu ugovora, pri čemer pa bo treba o tem v novem sklepu bolj konkretno opisati razloge zanjo, kot je to storilo sodišče v napadenem sklepu.