Jedro

Z dokazi, ki jih je tožeča stranka predložila v upravnem postopku, tudi po mnenju sodišča ni izkazala drugačnega dejanskega stanja, kot je bilo upoštevano pri izdaji izpodbijane odločbe. Tožena stranka ji je zato na podlagi pridobljenih podatkov pravilno obračunala prispevek za vzpodbujanje zaposlovanja invalidov.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Sklad Republike Slovenije za vzpodbujanje zaposlovanja invalidov (v nadaljevanju tožena stranka) odločila, da mora tožeča stranka zaradi neizpolnjevanja obveznosti iz zaposlovanja invalidov od marca meseca 2008 do vključno meseca novembra 2010 v Sklad vplačati prispevek za vzpodbujanje zaposlovanja invalidov in sicer glavnico v višini 14.448,60 EUR ter skupni znesek zamudnih obresti do vključno 30. 4. 2012 v višini 3.529,95 EUR, poleg tega pa tudi nadaljnje zamudne obresti, ki tečejo od 1. 5. 2012 do plačila (točka 1. in 2. izreka). Nadalje je odločila, da bo v primeru če obveznost ne bo poravnana po poteku 15 dni začet postopek davčne izvršbe (točka 3. izreka) ter da pritožba zoper odločbo ne zadrži njene izvršitve (točka 4. izreka).

Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da tožeča stranka kot delodajalka svoje obveznosti iz 62. člena Zakona o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov (v nadaljevanju ZZRZI) ni izpolnila v posameznih mesecih od meseca marca 2008 do meseca novembra 2010, kar je razvidno iz tabele na strani 4 in 5 izpodbijane odločbe. Podatek o dejavnosti tožeče stranke je bil po uradni dolžnosti pridobljen od Agencije Republike Slovenije za javno pravne evidence in storitve (v nadaljevanju AJPES), podatek o številu vseh zaposlenih in številu zaposlenih invalidov za vsak mesec pa od Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije (v nadaljevanju ZZZS), podatki o datumu izplačil plač pa od Davčne uprave RS (v nadaljevanju DURS). Na podlagi teh podatkov je tožena stranka za vsak mesec posebej izračunala število invalidov, ki bi jih tožeča stranka morala zaposlovati, da bi glede na število vseh zaposlenih dosegla predpisano kvoto. Na podlagi razlike med dejansko zaposlenimi invalidi in invalidi, ki bi jih bila dolžna zaposliti je ob upoštevanju višine 70 % vsakokrat veljavne minimalne plače, objavljene v Uradnem listu RS, izračunala mesečni prispevek, ki ga je na podlagi 62. člena ZZRZI tožeča stranka dolžna poravnati. Od dneva posamezne zamude plačila pa je obračunala zamudne obresti po vsakokratni obrestni meri, tako kot je navedeno v razpredelnici na strani 4 izpodbijane odločbe.

Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti je z odločbo št. 14104-12/2012-2 z dne 20. 5. 2013 pritožbo tožeče stranke zoper izpodbijano odločbo kot neutemeljeno zavrnilo.

Tožeča stranka v tožbi izpodbija odločbo upravnega organa prve stopnje iz vseh tožbenih razlogov po prvem odstavku 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Glede nepravilne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja navaja, da v spornem obdobju ni na zadnji dan v mesecu, za katerega je treba izvesti obračun plač nikoli izkazovala, da ima zaposlenih 20 delavcev. Tožena stranka bi morala kot stanje zaposlenih upoštevati stanje na zadnji dan v mesecu in ne podatke o zaposlenih v celotnem mesecu. Nadalje ugovarja nepravilno določeni kvoti v višini 6 %, določeni glede na dejavnost, ki naj bi jo opravljala tožeča stranka. Iz podatkov AJPES-a izhaja, da je imela tožeča stranka do dne 6. 2. 2003 med drugim vpisano dejavnost po šifro 90005- druge dejavnosti javne higiene, po uskladitvi z novo Uredbo o standardni klasifikaciji dejavnosti iz leta 2002 pa dejavnost 90.032-druga dejavnost javne higiene. Od 1. 7. 2005 dalje pa je vpisana nova dejavnost, ne da bi prišlo do kakršnihkoli sprememb pri poslovanju tožeče stranke. AJPES je dne 1. 7. 2005 sam spremenil v evidenci glavno dejavnost tožeče stranke tako, da je dosedanjo registrirano dejavnost spremenil in navedel šifro z dejavnostjo 90.031-čiščenje okolja, o spremembi dejavnosti pa tožeče stranke ni seznanil. Glede na navedeno ugovarja v postopku ugotovljeni dejavnosti, po kateri je bila tožeči stranki določena kvota v višini 6 % glede na Uredbo o določitvi kvote za zaposlovanje invalidov. Nadalje ugovarja obračunu zamudnih obresti, saj iz obračuna ni razviden datum zapadlosti plačila, ugovarja pa tudi zastaranje same terjatve. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo tožene stranke odpravi in zadevo vrne v ponovno odločanje toženi stranki ter ji povrne stroške postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe tožeče stranke in sodišču predlaga, da tožbo, kot neutemeljeno zavrne.

K točki I. izreka: Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, ima oporo v navedenih predpisih ter izhaja iz podatkov v upravnih spisih. Sodišče zaradi tega v celoti sledi obrazložitvi izpodbijane odločbe, dopolnjene z odločbo upravnega organa druge stopnje in razlogov za svojo odločitev ponovno ne navaja (drugi odstavek 71. člena ZUS-1. V zvezi s tožbenimi ugovori pa še dodaja: Po oceni sodišča je zmotno stališče tožeče stranke, ki meni, da so zatrjevani tožbeni razlogi nepravilne ugotovitve dejanskega stanja in s tem v zvezi zatrjevanih kršitev materialnega zakona, podani z okoliščinami, na katere se sklicuje.

Obvezno zaposlovanje invalidov je urejeno v 62. členu ZZRZI, ki določa, da so delodajalci, ki zaposlujejo najmanj 20 delavcev, razen tujih diplomatskih in konzularnih predstavništev, invalidskih podjetjih in zaposlitvenih centrov, dolžni zaposlovati invalide v okviru določenega dela od celotnega števila delavcev (v nadaljevanju besedilu kvota). V kvoto se štejejo invalidi, ki jih delodajalci prijavijo v zavarovanje kot invalide skladno z Navodilom za izpolnjevanje obrazca prijave v zavarovanju za invalide (v nadaljevanju Navodilo). Kolikor delodajalec ne izpolni kvote je dolžan mesečno ob izplačilu plač obračunati in plačati v sklad prispevek za vzpodbujanje zaposlovanja invalidov v višini 70 % minimalne plače za vsakega invalida, ki bi bil dolžan zaposliti za izpolnitev predpisane kvote (prvi odstavek 65. člena ZZRZI). Če Sklad ugotovi, da delodajalec prispevka iz prejšnjega odstavka ni plačal pravočasno, ga pisno pozove, da plača prispevek skupaj z zamudnimi obrestmi v naknadno določenem roku. Če delodajalec v določenem roku ne plača obveznosti iz prejšnjega odstavka, niti ne dokaže, da ni zavezanec za plačilo Sklad izda odločbo o obveznosti plačila (tretji odstavek 65. člena ZZRZI).

Iz upravnega spisa izhaja, da je tožena stranka ugotovila stanje zaposlitve pri tožeči stranki na podlagi uradnih evidenc Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije. Tožeča stranka sicer ugovarja številu zaposlenih, v posameznem mesecu obravnavanega obdobja, za svoje zatrjevanje pa niti v postopku pred organom prve stopnje niti kasneje ni predložila nobenega dokaza, ki bi njeno zatrjevanje potrjeval. Neutemeljen pa je tudi ugovor tožeče stranke, ki se nanaša na nepravilno ugotovitev njene registrirane dejavnosti. Tožena stranka je tožeči stranki dne 8. 8. 2011 izdala poziv k plačilu neplačanega prispevka in jo pozvala, da dokaže drugačno stanje, kot izhaja iz ugotovitev poziva. Kot izhaja iz upravnega spisa je tožeča stranka sicer posredovala dopis, v katerem je navedla, da pri AJPES-u usklajuje registracijo svoje dejavnosti, iz kasnejšega dopisa AJPES pa izhaja, da je tožeča stranka na dan 1. 7. 2005 imela vpisano šifro dejavnosti 90.031 (to je čiščenje okolja), ki je bila po prevedbi šifer dejavnosti dne 1. 1. 2008 prevedena v šifro 39.000, (skladno z Uredbo o standardni klasifikaciji), o čemer je bila tožeča stranka v času prevedbe obveščena, a ni posredovala nobenih pripomb. Šele 16. 12. 2010 je bila na zahtevo tožeče stranke AJPES ponovno spremenil glavno dejavnost v dejavnost 43310-fasaderska in štukaterska dela, zato je tudi po mnenju sodišča tožena stranka, pri ugotavljanju plačevanja prispevka za vzpodbujanje zaposlovanja invalidov, pravilno upoštevala registrirano dejavnost za obdobje do vključno novembra 2010. Z dokazi, ki jih je tožeča stranka predložila v upravnem postopku tako tudi po mnenju sodišča tožeča stranka ni izkazala drugačnega dejanskega stanja, kot je bilo upoštevano pri izdaji izpodbijane odločbe. Glede navedeno je tožena stranka tudi po mnenju sodišča, na podlagi pridobljenih podatkov pravilno obračunala kvoto.

Neutemeljen pa je tudi ugovor tožeče stranke, ki se nanaša na obračun zamudnih obresti. Upoštevaje določbo prvega odstavka 65. člena ZZRZI, ki je veljal v času na katerega se nanaša terjatev in prvega odstavka 13. člena Uredbe, zapade plačilo mesečno ob izplačilu plač. Glede na navedeno je ugovor tožeče stranke, da začnejo teči zamudne obresti zadnji dan v mesecu, ko je obveznost nastala, neutemeljen. Sodišče pri tem dodaja, da je sprememba ZZRZI-C, ki spreminja datum zapadlosti obveze plačil delodajalcev, stopila v veljavo šele 4. 11. 2011 in je tako neupoštevna. Ugovor tožeče stranke, da se izpodbijane odločbe v tem delu ne da preizkusiti tudi ni utemeljen, tožeča stranka je v izpodbijani odločbi navedla tako datume zapadlosti, ki temeljijo na uradni evidenci ZPIZ, kot višino zamudnih obresti za posamezni mesec. Tožeča stranka pa, kot je bilo že navedeno v postopku pred upravnim organom prve stopnje, ni predložila nobenega dokaza, ki bi izkazoval, drugačno dejansko stanje. V tožbi predlagani dokazi tožeče stranke, ki naj bi dokazovali nasprotno, pa predstavljajo tožbeno novoto, ki v skladu s tretjim odstavkom 20. člena ZUS-1 ni dopustna.

Neutemeljen je tudi ugovor tožeče stranke glede zastaranja terjatev. Za zastaranje terjatev je v Obligacijskem zakoniku določen splošni zastaralni rok 5 let (364. člen OZ). Zatrjevanje tožeče stranke, da gre v zadevnem primeru za terjatev iz 355. člena OZ, za katere velja enoletni zastaralni rok ni utemeljena. V obravnavanem členu je določen zelo kratek zastaralni rok enega leta za določene terjatve. Terjatve, ki so naštete v tem členu so naštete izčrpno in ne le primeroma, zato zastaranja terjatev navedenih v tem členu ni mogoče širiti na druge podobne primere, torej tudi ne terjatev iz naslova vzpodbude pri zaposlovanju invalidov.

Glede na navedeno je sodišče tožbo v skladu s prvim odstavkom 63. člena ZUS-1, kot neutemeljeno zavrnilo. Ker tožeča stranka pravno pomembnim dejstvom na katerih temelji izpodbijana odločitev ne ugovarja, je sodišče v tožbi odločilo na seji senata (2. alinea drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

K točki II. izreka: Izrek o stroških temelji na določbi četrtega odstavka 5. člena ZUS-1, po kateri trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.