Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Če bi tožena stranka s svojim podpisom potrdila gradbene dnevnike in obračunske liste gradbene knjige, bi to pomenilo, da je priznala kot resnične podatke o vrstah in količini izvedenih del, ki so navedena v teh listinah, zaradi česar se sodišču ne bi bilo potrebno ukvarjati z ugotavljanjem teh dejstev. Če tožena stranka tega ni storila (kot v obravnavanem primeru), pa to še ne pomeni, da te listine nimajo nobenega dokaznega pomena, ampak mora tožeča stranka v takšnem primeru na drug način oziroma še z drugimi dokazi dokazovati trditev, da so bila v teh listinah prikazana dela res izvedena.
Pritožbi se ugodi, sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.
Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.
: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo plačilni nalog Pl 4/2002 z dne 6.11.2002 in zavrnilo tožbeni zahtevek, tožniku pa je naložilo plačilo pravdnih stroškov toženke v znesku 3.999,70 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude.
Zoper to sodbo se pritožuje tožnik, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje o posameznih dokazih napravilo povsem napačne sklepe. Napačen je zaključek sodišča prve stopnje, da gradbeni dnevniki in knjiga obračunskih izmer nimajo pravne veljave in ne morejo služiti kot dokaz o količini opravljenih del. Napačen je tudi zaključek sodišča, da podpis RK na obračunskih listin knjige nima dokazne vrednosti, očitno enak zaključek pa sodišče prve stopnje napravi tudi glede podpisa BB na gradbenih dnevnikih. S tem, ko je sodišče prve stopnje odvzelo vsakršno dokazno vrednost gradbenim dnevnikom in obračunskim listom knjige obračunskih izmer, je zmotno ugotovilo dejansko stanje. Če bi sodišče prve stopnje opravilo dokazno oceno v skladu z 8. členom ZPP, bi gradbenim dnevnikom in knjigi obračunskih izmer ne bilo moč odreči dokazne vrednosti. Sodišče je kot nesporno ugotovilo, da je tožeča stranka za toženo stranko kot njena podizvajalka opravljala gradbena dela tako na objektu K. kot na objektu I.. Tožena stranka je bila edina, ki je odrekala dokazno vrednost gradbenim dnevnikom in knjigi obračunskih izmer. Tožena stranka ni priznavala tožeči stranki nobenih del na objektu I., o opravljenih delih na objektu K. pa se ni izrekla. Takšni pavšalni ugovori tožene stranke ne morejo biti upoštevni v tem smislu, da bi kazali neverodostojnost gradbenih dnevnikov in knjige obračunskih izmer. Dejstvo, da gradbeni dnevniki in obračunski listi knjige obračunskih izmer odražajo dejansko izvršena dela, sta potrdila priči FV in GV. Dejansko izvršena dela so bila tudi zaračunana. Sodba sodišča prve stopnje ne obrazloži, zakaj tema pričama ne verjame. Sodba prav tako ne pove, zakaj je sprejemljivejše pavšalno ugovarjanje tožene stranke napram prepričljivima izpovedbama FV in GV ob dejstvu, da so bila gradbena dela na navedenih objektih izvajana približno 20 dni. O tem sodba nima razlogov. Gradbeni dnevniki in knjiga obračunskih izmer so potrjeni s podpisoma in pričevanjema BB in RK. Oba sta bila vodji gradbišč za "višje izvajalce". Napačen je zaključek sodišča prve stopnje, da njuna podpisa "nimata dokazne vrednosti". Iz njunih izpovedb izhaja, da njuna podpisa odražata dejansko stanje na gradbiščih. Nihče ni trdil, da naj bi podpisovala gradbene dnevnike in gradbeno knjigo v nasprotju s tem, kar sta ugotovila glede stanja na gradbiščih v zvezi z opravljenimi deli. Sodišče prve stopnje celo dopušča možnost, da je RK ob podpisu knjige obračunskih izmer dejansko preveril količino opravljenih del na objektu Kmetijskega inštituta Slovenije. Zato je napačen zaključek sodišča, da je podpis RK brez vsake dokazne vrednosti. Glede na vse okoliščine so gradbeni dnevniki in obračunski listi knjige obračunskih izmer povsem verodostojni, tako glede vrste opravljenih del kot količine. Iz izvedenskega mnenja AV ne izhaja, da naj bi tožeča stranka zaračunala dela, ki jih v času od 4.5. do 25.5.2000 ne bi bilo moč opraviti. Če gradbenih dnevnikov in knjige obračunskih izmer ni podpisala pooblaščena oseba tožene stranke, je tožena stranka ob izpolnitvi notifikacijske dolžnosti obdržala vse ugovore za kasnejše razčiščevanje dejanskega stanja. Vendar bi morala storiti kaj več za upoštevanje ugovorov, kot pa navajati, da ne priznava nobenih del na objektu I. in da se o delih, opravljenih na objektu K., ne more izreči. Napačen je zaključek sodišča, da FV ni v zadostni meri pojasnil, zakaj ni predložil v podpis toženi stranki gradbenih dnevnikov in knjige obračunskih izmer. Tožena stranka ni imela namena podpisati dnevnikov, sploh pa ne pred zaključkom del. 25.5.2000 je prišlo do fizičnega obračuna direktorja tožene stranke z GV, v takšnih okoliščinah pa se za podpis gradbenega dnevnika ni bilo mogoče dogovoriti. Pravilno je materialnopravno izhodišče, da tožeči stranki pripada plačilo za opravljeno delo. Po prenehanju del s strani tožeče stranke tožena stranka ni notificirala, da bi bila dela premalo ali nekakovostno izvedena. Pravica do uveljavljanja zahtevkov zaradi napak je vezana na notifikacijo. Tožena stranka je izgubila zahtevke za povračilo stroškov za odpravo domnevnih napak, ki jih ni nikoli specificirala, to pa zaradi opustitve notifikacije in vabila na primopredajo del, ko je tožena stranka poklicala novega podizvajalca. Sodišče se ni izjavilo o ugovoru tožeče stranke, da tožena stranka ni upravičena do zmanjšanja računa. Iz dokumentacije drugega podizvajalca, ki naj bi odpravljal napake tožeče stranke, ni razvidno, kaj in koliko naj bi popravljal, tega pa ni mogel pojasniti niti sam podizvajalec MP. V njegovih računih je vsebovana postavka "popravilo bandaže za S. - FV", kar je nepomembna postavka, razen tega pa je tožeča stranka obračunala predelne stene brez bandaže. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.
Pritožba je utemeljena.
Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožeča stranka do prekinitve del izvedla določena dela na objektih I. in K. kot podizvajalka tožene stranke, vendar pa tožeča stranka po njegovi oceni ni uspela dokazati, katera dela in v kakšnem obsegu je opravila, predvsem zato, ker se tožeča stranka ne more uspešno opirati na gradbene dnevnike in obračunske liste gradbene knjige, saj jih tožena stranka ni potrdila s podpisom svojega zastopnika. Po mnenju sodišča prve stopnje gradbeni dnevniki in obračunski listi gradbene knjige nimajo "pravne veljave", ker sta jih podpisala BB in RK, ki pa teh listin nista mogla podpisati za toženo stranko.
Stališče sodišča prve stopnje, da navedene listine nimajo nobene dokazne vrednosti, je napačno. Po 8. členu ZPP velja načelo proste dokazne ocene oziroma proste presoje dokazov. ZPP ne določa nobenih formalnih dokaznih pravil (razen domneve o resničnosti vsebine javne listine), ki bi določala, kaj in na podlagi česa se lahko šteje za dokazano. Če bi tožena stranka s svojim podpisom potrdila gradbene dnevnike in obračunske liste gradbene knjige, bi to pomenilo, da je priznala kot resnične podatke o vrstah in količini izvedenih del, ki so navedena v teh listinah, zaradi česar se sodišču ne bi bilo potrebno ukvarjati z ugotavljanjem teh dejstev. Če tožena stranka tega ni storila (kot v obravnavanem primeru), pa to še ne pomeni, da te listine nimajo nobenega dokaznega pomena, ampak mora tožeča stranka v takšnem primeru na drug način oziroma še z drugimi dokazi dokazovati trditev, da so bila v teh listinah prikazana dela res izvedena. V tem pogledu tožnik utemeljeno opozarja na pomen podpisov teh listin s strani BB in RK, ki sta listine podpisovala kot predstavnika njunih podjetij I., d.o.o. in G., d.d., ki sta bila glavna izvajalca del na objektih I. in K.. Slednja sta bila v končni fazi dolžna plačati ta dela toženi stranki kot svojemu podizvajalcu. Zato ni dvoma, da sta BB in RK v interesu svojih delodajalcev preverila, ali so bila dela opravljena, in to potrdila s svojima podpisoma. Kot priči sta tudi izpovedala, da sta s svojima podpisoma teh listin potrdila, katera dela so bila po obsegu (količini) na navedenih objektih s strani tožeče stranke (S, d.o.o.) dejansko izvedena (tudi priča JS je izpovedala, da je BB s svojim podpisom gradbenih dnevnikov potrdil, da je bilo to delo opravljeno). O izvedbi teh del sta izpovedala tudi FV in GV, končno pa tudi direktor tožene stranke VK ni zanikal, da je tožeča stranka izvajala določena dela na teh objektih, saj je med drugim tudi izjavil (na naroku 13.5.2009), da tožeči stranki ne priznava nobenih del na objektu I. zato, ker so bila vsa dela opravljena nekvalitetno, glede opravljenih del tožeče stranke na objektu K. pa se ni izjasnil o tem, kaj od teh del priznava in kaj ne. Sodišče prve stopnje se zaradi napačnega stališča, da bi tožeča stranka lahko dokazala vrsto in obseg izvršenih del zgolj s strani toženke podpisanimi gradbenimi dnevniki in obračunskimi listi gradbene knjige, ni ukvarjalo z dokazno presojo vseh ostalih izvedenih dokazov. Njegova dokazna ocena je glede na povedano napačna in v nasprotju z 8. členom ZPP, zaradi česar je bilo dejansko stanje ugotovljeno zmotno in nepopolno.
Glede vprašanja, katera dela je tožeča stranka izvedla po vrsti in obsegu (količini), tožeča stranka utemeljeno opozarja, da tožena stranka ni podala nobenih obrazloženih ugovorov, saj so njene trditve v tem pogledu splošne oziroma pavšalne. Pravočasno (do konca prvega naroka) je toženka trdila le, da dela niso potekala zadovoljivo, da je I., d.o.o. večkrat urgiral zaradi neodgovornega odnosa do dela, slabe organizacije dela in nekvalitetno opravljenih del, da tožeča stranka ni opravila del v dogovorjenem obsegu, da kvaliteta opravljenih del ni bila ustrezna in da je tožeča stranka zamujala z izvajanjem del ter da je tožeča stranka v računih samovoljno povečala cene za enoto in prikazala večje kvadrature od prvotnih (v primerjavi z računom št. 2/00). S takšnimi nekonkretiziranimi trditvami tožena stranka ne more uspešno uveljavljati svojih ugovorov o izvedenih delih, glede obračunanih cen (cena del ni bila določena) pa ni trdila, da bi cene v vtoževanih računih ne ustrezale vrednosti dela, normalno potrebnemu času in običajnemu plačilu (primerjaj 2. odst. 623. člena ZOR).
V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje opraviti celovito dokazno oceno glede vprašanja, katera dela po vrsti in količini je tožeča stranka izvedla. Stališče sodišča prve stopnje, ki je obravnavano zadevo presojalo z vidika pravil OZ o pogodbi o naročilu, je materialnopravno napačno, saj je treba upoštevati določbe ZOR o gradbeni pogodbi v zvezi z določili tega zakona o pogodbi o delu (1060. člen OZ). Čeprav pravdni stranki nista sklenili pisne gradbene pogodbe, je ta okoliščina glede na toženkino naročilnico za izvedbo dogovorjenih del in dejstvo, da se je pogodba izpolnjevala do prekinitve del, nepomembna za veljavnost pogodbe (73. člen ZOR). Pri tem pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da dela niso bila v celoti opravljena zaradi njihove prekinitve (in posledično razdrtja pogodbe), do česar je prišlo iz razlogov na strani tožene stranke. Zaradi zmotne ugotovitve, da gradbeni dnevniki in obračunski listi gradbene knjige nimajo dokazne vrednosti, se sodišče prve stopnje ni ukvarjalo z ugotavljanjem okoliščin, ki se tičejo pravilnosti obračuna del v vtoževanih računih glede na opravljena dela (v zvezi z izvedenskim mnenjem AV), zato bo moralo v ponovljenem postopku zaradi pravilne in popolne ugotovitve dejanskega stanja razčistiti tudi to vprašanje.
Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče ugodilo tožnikovi pritožbi in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje (355. člen ZPP). Odločitev o stroških pritožbenega postopka je bila pridržana za končno odločbo (3. odst. 165. člena ZPP).