Jedro

Po določilu 9. člena ZLPP bi morala predlagateljica vložiti zahtevo za zavarovanje svojih pravic, če bi si želela zagotoviti, da bi podjetje oz. zadruga v procesu lastninskega preoblikovanja rezervirala določeno stvar (če bi zahtevala njeno vrnitev v last in posest) ali delež na svojem premoženju. Ker predlagateljica ni pravočasno zavarovala svojih zahtevkov, je po določilu drugega odstavka 15. člena ZLPP sedaj upravičena le do odškodnine v obliki obveznic odškodninskega sklada ali delnic v lasti Republike Slovenije.

Predlagateljica res ni oblikovala natančnega predloga za denacionalizacijo premoženja, toda po 61. in 62. členu ZDen ter zlasti po določilu 21. člena ZNP njene dolžnosti ni mogoče presojati tako strogo, kot v pravdi. Razlika med pravdnim postopkom -in nepravdnim predlagalnim postopkom je v tem, da v pravdi sodišče odloča o utemeljenosti zahtevka, ki ga je postavila tožeča stranka, medtem ko v nepravdnem postopku ureja predvsem razmerja med prizadetimi osebami.

Izrek

Reviziji se ugodi, sklepa sodišč druge in prve stopnje se razveljavita ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog, s katerim je predlagateljica uveljavljala denacionalizacijsko upravičenje do odškodnine v obliki lastninskega deleža na premoženju prve in tretje nasprotne udeleženke v vrednosti 50.000 nemških mark od vsake. Čeprav ni dvomilo, da je bila predlagateljičina mati kot upravičenka do denacionalizacije prisiljena skleniti prodajno pogodbo za parceli št. 26 in 27 k.o... in ni mogla izraziti prave volje, predlogu ni ugodilo iz naslednjih razlogov: - ker predlagateljica ni zahtevala vrnitve dela navedenih parcel v last in posest, to je parcel 26/6 in 27/2 k.o..., ki sta sedaj v lasti Republike Slovenije ; - ker se je tretja nasprotna udeleženka lastninsko preoblikovala in predlagateljica pred tem ni zavarovala svojih pravic po določilih Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij (ZLPP, Ur.l. RS, št. 55/92 do 31/93) in bi bila upravičena le do obveznic odškodninskega sklada ali delnic v lasti Republike Slovenije, in - ker je prva nasprotna udeleženka zadruga in po določilih Zakona o denacionalizaciji (ZDen, Ur.l. RS, št. 27/91 do 67/98) ni mogoče vrniti premoženja, ki je v lasti fizičnih ali civilnih pravnih oseb.

S tako odločitvijo se je strinjalo tudi sodišče druge stopnje, ki je zavrnilo tožničino pritožbo in potrdilo sklep prvostopenjskega sodišča. V izpodbijani odločbi ni našlo očitane bistvene kršitve določb procesnega prava, ker je predlagateljica izrecno odklonila možnost plačila odškodnine v obliki obveznic Slovenskega odškodninskega sklada ali delnic v lasti Republike Slovenije. Poleg tega je ugotovilo, da z zavrnitvijo predloga ni bilo kršeno materialno pravo, čeprav je zahtevek proti tretji nasprotni udeleženki zavrnilo iz drugačnih razlogov kot prvo sodišče (ne zato, ker njeno zadružno premoženje ni več družbeno, temveč zato, ker tožnica ni pravočasno zavarovala svojih pravic in bi bila upravičena le do odškodnine v obliki obveznic odškodninskega sklada ali delnic Republike Slovenije, ki jo odklanja).

Proti sklepu pritožbenega sodišča je - v zvezi s sklepom sodišča prve stopnje - predlagateljica pravočasno vložila revizijo. Predlaga razveljavitev izpodbijanih sklepov sodišč druge in prve stopnje in vrnitev zadeve prvemu sodišču v novo odločanje. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Priznava, da ni vložila zahtevkov za zavarovanje pravic, a trdi, da to ni bilo potrebno, ker je zahtevala vzpostavitev solastniškega deleža na premoženju nasprotnih udeleženk. Vzpostavitev solastniškega deleža pa po določilu 42. člena ZDen ni vrnitev premoženja v naravi, temveč samo ena od oblik odškodnine za premoženje, ki ga ni mogoče vrniti v naravi. Poleg tega se zadruga ni bila dolžna lastniniti po določilih ZLPP, ker ni podjetje, ki je navedeno v 57. členu Zakona o zadrugah (ZZad, Ur.l. RS, št. 13/92 in 7/93) saj je bila v 100% lasti sistema M. in tako kot podjetje z znanim lastnikom ni bila zavezana k lastninskemu preoblikovanju.

Po določilu 390. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP 1977, Ur. list SFRJ, št. 4/77 do 27/90 in RS, št. 55/92), ki se uporablja v zvezi z 56. členom ZDen in 37. členom Zakona o nepravdnem postopku (ZNP, Ur.l. SRS, št. 30/86 in RS, 55/92), je bila revizija vročena nasprotnim udeleženkam, ki nanjo niso odgovorile, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija je utemeljena.

Uvodoma je treba pojasniti, da je revizijsko sodišče odločalo po pravilih ZPP 1977, kljub temu, da je 14. julija 1999 začel veljati nov procesni zakon, ker je treba po prvem odstavku 498. člena novega Zakona o pravdnem postopku (ZPP 1999, Ur. list RS, št. 26/99), nadaljevati postopek po dotedanjih predpisih, če je bil pred uveljavitvijo ZPP 1999 na prvi stopnji izdan sklep, s katerim se je končal postopek pred sodiščem prve stopnje.

Revizija ni utemeljena v delu, ki se nanaša na predlagateljičino interpretacijo materialnega prava, toda ker mora sodišče po 386. členu ZPP 1977 paziti na pravilno uporabo materialnega prava tudi po uradni dolžnosti, je reviziji ugodilo in razveljavilo izpodbijani odločbi.

Revizijsko sodišče se ne strinja z revizijskim izvajanjem predlagateljice, ki priznava, da ni vložila zahtevkov za zavarovanje svojih pravic in trdi, da to ni bilo potrebno. Po določilu 9. člena ZLPP bi morala vložiti tako zahtevo, če bi si želela zagotoviti, da bi podjetje oz. zadruga v procesu lastninskega preoblikovanja rezervirala določeno stvar (če bi zahtevala njeno vrnitev v last in posest) ali delež na svojem premoženju (ki ga predlagateljica zahteva v vrednosti 50.000 nemških mark). Ker predlagateljica ni pravočasno zavarovala svojih zahtevkov, je po določilu drugega odstavka 15. člena ZLPP sedaj upravičena le do odškodnine v obliki obveznic odškodninskega sklada ali delnic v lasti Republike Slovenije. ZLPP namreč ureja način lastninjenja podjetij z družbenim kapitalom in če podjetje v svojem premoženju nima rezerviranega deleža za denacionalizacijo, potem taka oblika vrnitve ni mogoča. Pri tem ni pomembno, za kakšno obliko vrnitve premoženja gre (vrnitev premoženja v naravi, nadomestno premoženje, vrednostni papirji ali odškodnina), zato na predlagateljičino pravico ne more vplivati dejstvo, da 42. člen ZDen opredeljuje zahtevek za vzpostavitev lastninskega deleža na pravni osebi kot odškodnino. Za vrnitev premoženja je bistveno predvsem to, da je vrnitev mogoča. Ker temu ni tako, sta sodišči prve in druge stopnje utemeljeno zavrnili zahtevek za odvzeto premoženje z vzpostavitvijo lastninskega deleža na premoženju prvo in tretje tožene stranke. Pri tem ni pomembno, kako se je in če se je prv-o tožena zadruga olastninila, saj za primer, da je v svojem premoženju imela premoženje, ki je bilo družbena lastnina, v postopku privatizacije predlagateljica na njem ni rezervirala ustreznega deleža po določilih ZLPP, če je šlo za kmetijska zemljišča in gozdove, ki jih je zadruga pridobila na neodplačen način, pa so po drugem odstavku 74. člena ZZad z dnem uveljavitve tega zakona itak postali last Republike Slovenije in so se prenesli v Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov, torej v premoženje, s katerim upravlja druga tožena stranka.

Revizija predlagateljice je utemeljena zato, ker sodišči prve in druge stopnje nista pravilno uporabili drugih določil materialnega prava, ki jih vsebuje ZDen in ki vendarle omogočajo vračilo odvzetega premoženja v drugi obliki. Predlagateljica res ni oblikovala natančnega predloga za denacionalizacijo premoženja, ki je bilo odvzeto njeni materi, toda po 61. in 62. členu ZDen ter zlasti po določilu 21. člena ZNP njene dolžnosti ni mogoče presojati tako strogo, kot v pravdi. Razlika med pravdnim postopkom in nepravdnim predlagalnim postopkom je v tem, da v pravdi sodišče odloča o utemeljenosti zahtevka, ki ga je postavila tožeča stranka, medtem ko v nepravdnem postopku ureja predvsem razmerja med prizadetimi osebami. Predlagateljica je ves čas zahtevala vračilo odvzetega premoženja in ker se je zavedala, da predstavljata danes parceli št. 26/6 in 27/2 k.o... precej manj od tistega, kar je bilo odvzeto njeni materi, je svoj zahtevek neprestano spreminjala in pri tem izražala velike želje. Ker jim ni -bilo mogoče zadostiti, bi ji moralo sodišče v mejah materialnopravnih pravil ZDen prisoditi pač manj od zahtevanega in njene izjave na naroku dne 1.9.1997 (listovna št. spisa 105) ne bi smelo presojati ločeno od njene volje, ki je bila izražena v dotedanjih vlogah. Zato bi moralo njeno izjavo, češ da ne zahteva vrnitve parcel v naravi, temveč delež na premoženju prve in tretje tožene stranke, interpretirati kot primarni zahtevek predlagateljice, toda po presoji, da tako pravno varstvo ni utemeljeno, je pa utemeljeno drugačno varstvo, slednjega ne bi smelo zanemariti in zavrniti predloga za denacionalizacijo.

Glede na to, da predlagateljica ni upravičena do vrnitve podržavljenega premoženja z vzpostavitvijo deležev na premoženju prve in tretje tožene stranke, je pa verjetno upravičena do vrnitve premoženja v drugi obliki, je revizijsko sodišče po določilu 395. člena v zvezi s četrtim odstavkom 400. člena ZPP razveljavilo sklepa sodišč druge in prve stopnje ter vrnilo zadevo prvemu sodišču, ki naj dopolni ugotovljeno dejansko stanje in odloči o taki obliki vrnitve premoženja, ki je mogoča in do katere je predlagateljica upravičena.