Jedro

Odreditve čiščenja sanitarij, nošenja pnevmatik v oktobru 2021, štetja kovic iz originalno zaprte embalaže toženka že v trditvah ni zanikala. Vse navedeno dokazuje, da so ravnanja, ki jih je tožnik očital kot trpinčenje, nedvomno izhajala iz sfere toženke. Ker je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožnik izredno odpovedal pogodbo o zaposlitvi iz utemeljenega razloga po 8. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR-1, mu je utemeljeno prisodilo odpravnino, določeno za primer redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov in odškodnino najmanj v višini izgubljenega plačila za čas odpovednega roka (tretji odstavek 111. člena ZDR-1).

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II.Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 280,00 EUR.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je toženki naložilo plačilo odpravnine v znesku 14.116,95 EUR in odškodnine v višini izgubljenega plačila za čas odpovednega roka v znesku 2.295,09 EUR, oboje s pripadajočimi obrestmi. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo. Toženki je naložilo, da tožniku plača odmerjene stroške postopka, in odločilo, da je toženka zavezanka za plačilo sodne takse.

2.Zoper ugodilni in stroškovni del sodbe se pritožuje toženka zaradi vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je izredna odpoved nezakonita, ker je tožnik odpovedal neobstoječo pogodbo o zaposlitvi. Sodišče je verjelo le A. A. in B. B., izpovedi drugih prič pa je zanemarilo. Zmotno je zaključilo, da je tožnik dokazal trpinčenje. Toženka ga je zakonito premestila na delovno mesto skladiščnik, saj je podpisal pisno odredbo o začasni razporeditvi na drugo delovno mesto. Vse priče so izpovedale, da so tudi drugi delavci čistili prostore. Tožnik je nalogi nošenja pnevmatik in štetja kovic opravil brez ugovarjanja, toženka pa mu jih je odredila v okviru vodstvene oblasti delodajalca. Glede na izpoved tožnika izjava direktorja o nesposobnosti ni bila namenjena izključno njemu, ampak je bila izrečena na splošno, v kontekstu neke nezadovoljivo opravljene naloge. Sodišče je le na podlagi nošenja pnevmatik ter štetja vijakov in kovic zaključilo, da je tožnik dokazal trpinčenje. Iz njegove izpovedi ne izhaja, da bi trpinčenje izvajala osebno direktor in toženkin lastnik C. C. Vzrok za poslabšanje odnosov niso bile naloge, ki jih je tožnik opredelil kot trpinčenje, temveč njegovo nezadovoljstvo z nepravilnim evidentiranjem delovnega časa D. D. Tožnik je subjektivne občutke o zavržnosti odrejenih delovnih nalog zgradil šele, ko jih je uporabil za obrazložitev izredne odpovedi. Toženka je s sprejemom Pravilnika o ravnanju in ukrepih za preprečevanje trpinčenja na delovnem mestu ter za odpravo njegovih posledic zadostila vsem svojim obveznostim do delavcev. Priče so potrdile, da so za pravilnik vedele in da je bil objavljen na oglasni deski.

3.Tožnik v odgovoru na pritožbo prereka njene navedbe, predlaga, naj jo pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrne in priglaša stroške odgovora.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi, na katere je sodišče prve stopnje oprlo zaključek, da je tožnik izredno odpovedal pogodbo o zaposlitvi iz utemeljenega razloga po 8. alineji prvega odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1), kar je narekovalo ugoditev tožbenima zahtevkoma za plačilo terjatev iz tretjega odstavka 111. člena ZDR-1. Po nepotrebnem prvostopenjskih razlogov ne ponavlja, k pritožbenim navedbam odločilnega pomena pa podaja naslednjo obrazložitev.

6.Sodišče prve stopnje je sprejelo stališče, da izredna odpoved ni nezakonita zgolj zato, ker je tožnik v njej napačno zapisal letnico sklenitve pogodbe o zaposlitvi, ki jo je odpovedal (namesto 20. 1. 2004 je zapisal 20. 1. 2002). Pritožba temu stališču oporeka in poudarja, da je odpovedal neobstoječo pogodbo o zaposlitvi, zaradi česar je izredna odpoved nezakonita. Pritožbeno zavzemanje ni utemeljeno. Iz prvostopenjskih ugotovitev (niti iz pritožbenih navedb) ne izhaja, da bi med strankama v trenutku podaje izredne odpovedi veljala še kakšna druga pogodba o zaposlitvi kot ta, ki sta jo sklenili 20. 1. 2004 za delovno mesto avtomehanik, za nedoločen čas. Glede na to je jasno, da se je tožnikov zapis v izredni odpovedi, da odpoveduje pogodbo o zaposlitvi, ki jo je sklenil za delovno mesto avtomehanik, lahko nanašal zgolj na pogodbo z dne 20. 1. 2004. Sodišče prve stopnje je zato pravilno obrazložilo, da tožnikovo datiranje pogodbe o zaposlitvi na dan 20. 1. 2002 predstavlja očitno tipkarsko pomoto, ki na veljavnost izredne odpovedi ne vpliva.

7.Pritožba očita, da je sodišče prve stopnje pri oceni izpovedi prič verjelo le A. A. in B. B., izpovedi drugih prič pa je zanemarilo. Ta očitek po svoji vsebini predstavlja uveljavljanje kršitve 8. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in ni utemeljen. Navedba, da sta A. A. in B. B. imela s tožnikom dogovorjen namen očrniti toženko (njihovo nekdanjo delodajalko), predstavlja nedovoljeno pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP). Sodišče prve stopnje je temeljito ocenilo vse izvedene dokaze, in sicer tako listine, v katere je vpogledalo, kot izvedena zaslišanja vseh prič in obeh strank. Tudi prvostopenjski dokazni zaključki, ki temeljijo na oceni vseh dokazov skupaj, so po presoji pritožbenega sodišča prepričljivi.

8.Sodišče prve stopnje je premestitev tožnika na delovno mesto skladiščnik ocenilo za trpinčenje. Pritožba tej presoji oporeka z zatrjevanjem, da je bil tožnik zakonito premeščen, saj je podpisal pisno odredbo z dne 3. 8. 2021, s katero je bil od 4. 8. 2021 zaradi nadomeščanja začasno odsotnega delavca za tri mesece razporejen na drugo delovno mesto.¹ Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje v razlogih sodbe ni spregledalo te pisne odredbe, vendar pa je upoštevaje tudi ostale ugotovitve, ki jih je napravilo na podlagi temeljito izvedenega dokaznega postopka (in ki jim pritožba konkretizirano niti ne oporeka), premestitev tožnika utemeljeno vključilo v okvir dejanj trpinčenja. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo naslednja dejstva: toženka je tožniku odjavila dostop do USB ključa, ki ga je kot avtomehanik potreboval za diagnostiko vozil; direktor mu je od avgusta 2021 formalno odredil delo v skladišču zaradi nadomeščanja začasno odsotnega delavca E. E. (vodja skladišča), vendar je tožnik delo v skladišču dejansko opravljal tudi po vrnitvi sodelavca, vse do prenehanja delovnega razmerja na podlagi podane izredne odpovedi; iz osnutka aneksa k pogodbi o zaposlitvi izhaja, da je toženka želela tožnika z dnem 1. 10. 2021 razporediti za nedoločen čas na delovno mesto skladiščnik, a je podpis zavrnil; tožnik je po premestitvi v skladišče delo v avtomehanični delavnici opravljal le še enkrat, in sicer ko so ga sodelavci zaprosili za pomoč pri popravilu avtomobila, in za kar direktor, ki je delu tožnika v delavnici nasprotoval, ni smel vedeti; pri toženki je bila ves čas potreba po delu v avtomehanični delavnici, zato ne drži njena trditev, da je tožniku odrejala delo skladiščnika zaradi pomanjkanja dela v avtomehanični delavnici. Tako ugotovljena dejstva tudi po presoji pritožbenega sodišča prepričljivo utemeljujejo zaključek, da je toženka neutemeljeno izključila tožnika iz opravljanja dela avtomehanika v avtomehanični delavnici, za katerega je imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi; pri tem je glede na prvostopenjsko ugotovitev ravnala z namenom poniževanja in odrejanja premalo zahtevnih nalog glede na tožnikove dolgoletne izkušnje (pri toženki je bil zaposlen že 27 let in je spadal med bolje usposobljene avtomehanike).

9.Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, je bilo tožniku po avgustu 2021 z namenom zaničevanja in poniževanja odrejeno nesmiselno in nepotrebno delo čiščenja sanitarij. Po pritožbeni navedbi so vse priče izpovedale, da so tudi drugi delavci redno čistili prostore, vendar pritožbeno sodišče ugotavlja, da se je ravnanje, ki ga je tožnik izpostavil kot trpinčenje, nanašalo na čiščenje sanitarij, ne pa na čiščenje delovnih prostorov kot takih (tj. na čiščenje delavnice, na kar so se nanašale izpovedi prič). Glede na pravilno ugotovitev sodišča prve stopnje nobena priča ni potrdila, da bi naloga čiščenja delovnega mesta vključevala čiščenje sanitarij, saj je bila za slednje zadolžena čistilka.

10.Po presoji sodišča prve stopnje trpinčenje predstavljata tudi tožniku odrejeni nalogi nošenja 100 težkih pnevmatik s platišči po stopnicah na podstrešje (oktober 2021) in štetje kovic ter vijakov (februar 2022). Glede prve naloge je prvostopenjsko sodišče oprlo presojo na naslednja dejstva: tudi ostali delavci so včasih nosili pnevmatike na podstrešje, vendar po večini nove in brez platišč; toženka je bila seznanjena, da tožnik čaka na operacijo kile; nalogo je moral opravljati v močnem deževju, zaradi česar je bil popolnoma moker in mu je z namenom vsaj malo zaščite sodelavec iz folije izdelal pelerino. Ta dejstva tudi po oceni pritožbenega sodišča utemeljujejo zaključek o trpinčenju, saj je toženka kljub seznanitvi z zdravstvenim stanjem tožnika ter v neprimernih delovnih pogojih temu odredila neustrezno in za zdravje lahko celo škodljivo nalogo, kar kaže na njen škodljiv in ponižujoč odnos do tožnika. Glede druge naloge je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da je bilo tožniku odrejeno štetje kovic in vijakov, ki so se nahajali v originalni zaprti embalaži z oznako števila (500) kosov. Tudi to nalogo je pravilno opredelilo kot nesmiselno in ponižujočo. Izvedeni dokazi namreč ne utemeljujejo zaključka, da je toženka tudi sicer v okviru organizacije delovnega procesa od delavcev zahtevala izvajanje takšnega štetja materiala, kot je bilo v obravnavanem primeru odrejeno tožniku. Napačno je zato pritožbeno zatrjevanje, da je šlo za "normalno potrebo delovnega procesa", oziroma da naj bi glede na izpoved direktorja šlo za redno nalogo. Neutemeljeno je tudi sklicevanje pritožbe na izpoved direktorja, da on v inventuri stehta embalažo na tehtnici. Iz izvedenih dokazov namreč ne izhaja, da bi bilo tožniku odrejeno štetje kovic na način, da naj stehta embalažo.

11.Pritožbeno sklicevanje, da je tožnik nalogi nošenja pnevmatik in štetja kovic opravil brez ugovarjanja, je neutemeljeno že zato, ker na drugi strani pritožba nasprotno vztraja, da mu je ti nalogi v okviru vodstvene oblasti delodajalca odredila legitimno, tj. v skladu s tretjim odstavkom tretjega člena pogodbe o zaposlitvi, na podlagi katerega je tožnik dolžan opraviti vsa dela po navodilu nadrejenega oziroma po nalogu direktorja. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je delavec že na podlagi zakonske določbe (prvi odstavek 34. člena ZDR-1) dolžan upoštevati zahteve in navodila delodajalca v zvezi z izpolnjevanjem pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Tožnik je citirano zakonsko in pogodbeno določbo spoštoval, saj je izvršil vsa opravila, ki mu jih je toženka naložila. To pa še ne pomeni, da v sodnem sporu ne more dokazati, da je odrejeno in opravljeno delo predstavljalo trpinčenje. Ob upoštevanju vseh ugotovljenih okoliščin o nošenju pnevmatik in štetju kovic imata ti nalogi objektivno gledano tudi po presoji pritožbenega sodišča naravo trpinčenja. Za drugačno presojo narave teh nalog se toženka neuspešno prizadeva s sklicevanjem, da nalogi nista trajali niti štiri ure, ter da se ob vseh težavah v poslovanju, ki je bilo v letu 2021 zaradi epidemije oteženo, ni mogla zavedati, da tožnik nalogi pojmuje kot žaljivi - ti navedbi predstavljata nedovoljeno pritožbeno novoto.

12.Sodišče prve stopnje je pravilno za ponižujočo štelo izjavo direktorja, ki je tožnika zmerjal za nesposobnega (18. 2. 2022). Za drugačno dokazno oceno se pritožba neutemeljeno zavzema s sklicevanjem, da naj bi glede na izpoved tožnika izjava ne bila namenjena izključno njemu, ampak je bila izrečena na splošno, v kontekstu neke nezadovoljivo opravljene naloge. V zvezi s to izjavo je tožnik izpovedal naslednje: dogodek se je pripetil v salonu, v prisotnosti direktorjevega očeta C. C.; direktor je v jezi rekel, da so vsi nesposobni, da jih bo vse nagnal; to se ni zgodilo prvič; tožniku je rekel, da je nesposobnež, kar po mnenju tožnika ni primerno po toliko letih dela za toženko; tega dne (ki je bil tudi tožnikov zadnji dan dela) je zaradi stresnega stanja, povezanega z neprimernim odnosom direktorja, moral poiskati zdravniško pomoč. Upoštevaje te okoliščine je tožnik izjavo pravilno razumel kot namenjeno (tudi) njemu, sodišče prve stopnje pa jo je pravilno ovrednotilo kot ponižujočo in jo štelo za dejanje trpinčenja.

13.Napačno je pritožbeno zatrjevanje, da je sodišče prve stopnje le na podlagi dveh ravnanj (nošenje pnevmatik, štetje vijakov in kovic) zaključilo, da je tožnik dokazal trpinčenje. Ta zaključek je oprlo tudi na že omenjeno premestitev tožnika v skladišče, prepoved opravljanja dela v avtomehanični delavnici, čiščenje sanitarij, neprimerno komunikacijo s tožnikom ... Med dejanja trpinčenja je pravilno umestilo tudi ravnanje direktorja z dne 23. 8. 2021, ki ga pritožba konkretizirano niti ne izpodbija. Direktor je v prostoru za malico potrgal žaluzije, tožniku pa je bilo na poniževalen način naročeno, naj vse pospravi in pobriše prah, kar je bila za tožnika neustrezna naloga glede na delovno mesto, za katero je imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi. Poniževalno je ravnal tudi C. C., ki je nato opravljeno delo tožnika preveril tako, da je s prstom preveril obrisan prah.

14.Za drugačno presojo spora se pritožba neuspešno zavzema s sklicevanjem, da iz izpovedi tožnika ne izhaja, da sta trpinčenje izvajala osebno direktor in toženkin lastnik C. C., temveč da je delovne naloge dobival pretežno od drugih sodelavcev (stranki nista imeli veliko kontakta, saj je bil direktor na lokaciji, kjer je delal tožnik, malo prisoten). Iz tožnike izpovedi je razbrati, da je določena ravnanja izrecno pripisal direktorju (premestitev na drugo delovno mesto, prepoved opravljanja dela v avtomehanični delavnici, neprimerna komunikacija ...), pripisal pa mu je tudi odrejanje ostalih spornih del preko drugih delavcev. C. C. je očital ponižujoče ravnanje v dogodku z dne 23. 8. 2021. Očitana ravnanja trpinčenja so potrdile tudi tiste priče, ki so prisostvovale spornim dogodkom oziroma so bile z njimi seznanjene (odreditev čiščenja po potrganju žaluzij, nasprotovanje delu tožnika v avtomehanični delavnici, odjava dostopa do USB ključa, nošenje pnevmatik, štetje kovic idr.). Odreditve čiščenja sanitarij, nošenja pnevmatik v oktobru 2021, štetja kovic iz originalno zaprte embalaže toženka že v trditvah ni zanikala. Vse navedeno dokazuje, da so ravnanja, ki jih je tožnik očital kot trpinčenje, nedvomno izhajala iz sfere toženke.

15.Pritožba zatrjuje, da vzrok za poslabšanje odnosov niso bile delovne naloge, ki jih je tožnik opredelil kot trpinčenje, temveč njegovo nezadovoljstvo zaradi nepravilnega evidentiranja delovnega časa s strani nekaterih zaposlenih. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se je po mnenju tožnika njegovo opozarjanje na to nepravilnost (poleg njegove zavrnitve zahteve, da prevrti prevožene kilometre na testnem vozilu) odrazilo v prepovedi opravljanja dela iz pogodbe o zaposlitvi. Vendar pa t. i. vzrok za poslabšanje odnosov niti ni ključnega pomena. Odločilno je le, ali so dokazana zatrjevana ravnanja, ki naj bi predstavljala trpinčenje.

16.Zmotna je pritožbena navedba, da objektivno gledano ne gre za zavržna ravnanja toženke, ter da jih kot takšna prikazuje le tožnik, ki je subjektivne občutke o zavržnosti odrejenih delovnih nalog zgradil šele, ko jih je uporabil za obrazložitev izredne odpovedi. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je trpinčenje vsako ponavljajoče se ali sistematično, graje vredno ali očitno negativno in žaljivo ravnanje ali vedenje, usmerjeno proti posameznim delavcem na delovnem mestu ali v zvezi z delom (četrti odstavek 7. člena ZDR-1). Praviloma gre torej za ravnanja v določenem časovnem obdobju (v tem sporu od avgusta 2021 do 18. 2. 2022), zato od tožnika niti ni utemeljeno pričakovati, da bi že bistveno prej moral v toženkinem ravnanju prepoznati trpinčenje in ukrepati. Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjskim zaključkom, da zgoraj navedena, ponavljajoča se ravnanja, zaradi katerih se je tožnik počutil ponižanega, osramočenega, sodelavci pa so se iz njega norčevali, objektivno gledano predstavljajo nedopustno trpinčenje na delovnem mestu.

17.V zvezi s toženkinim očitkom, da ji tožnik ravnanj trpinčenja ni prijavil, po oceni sodišča prve stopnje toženka ni niti dokazala, da ga je na primeren način seznanila s Pravilnikom o ravnanju in ukrepih za preprečevanje trpinčenja na delovnem mestu ter za odpravo njegovih posledic z dne 20. 2. 2013 (v nadaljevanju: pravilnik). Pritožba tej oceni neuspešno nasprotuje z navedbo, da so priče v nasprotju s tožnikom izpovedale, da so za pravilnik vedele in da je bil objavljen na oglasni deski v delavnici. B. B. je izpovedal, da tega pravilnika ni nikoli videl, ter da ta na oglasni deski (ki je bila na vpogled tudi toženkinim strankam) ni bil izobešen. Takšni sta tudi izpovedi A. A. in tožnika. Na nasprotni strani iz izpovedi D. D. in E. E. sicer izhaja, da je bil pravilnik izobešen na oglasni deski, vendar z njima izpodbijane prvostopenjske ugotovitve ni mogoče prepričljivo ovreči, saj iz izpovedi D. D. izhaja npr. tudi to, da pravilnika ni prebral, torej mu očitno niti on kot vodja avtoservisa (in tožnikov nadrejeni) ni pripisoval ustreznega pomena. Obstoj pravilnika je potrdil tudi F. F., a je njegova izpoved o tem neprepričljiva, saj ni znal pojasniti kje in kdaj naj bi ga videl, kdo naj bi mu ga predložil ... Sicer pa je sodišče prve stopnje pravilno razlogovalo, da od tožnika niti ne bi bilo pričakovati postopanja po pravilniku, saj je po njegovih določilih direktor tisti, na katerega se lahko obrnejo delavci v zvezi z neželenimi ravnanji, pri čemer je bilo ugotovljeno, da je bil prav direktor med tistimi, ki so nad tožnikom vršili nedopustna ravnanja.

18.Na drugačno presojo trpinčenja ne vpliva pritožbena navedba, da je toženka šele po prejemu tožnikovega dopisa z dne 21. 2. 2022, s katerim jo je v smislu drugega odstavka 111. člena ZDR-1 pozval k odpravi kršitev, te lahko obravnavala (obrazec mobing - dnevnik z dne 28. 2. 2022).

19.Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik skušal prijaviti nedopustna ravnanja. Pri tem se je sklicevalo na SMS sporočilo, s katerim je prokuristko G. G. 12. 7. 2021 prosil za sestanek brez navzočnosti direktorja (kot je izpovedal tožnik, mu je rekla, da se bo zmenila, da se vsi dobijo v pisarni, pa do tega ni nikoli prišlo). Pritožba prvostopenjski ugotovitvi neutemeljeno očita nasprotje z listino (SMS sporočilo), iz katere izhaja tudi, da je prokuristka tožniku odgovorila, naj jo pokliče, da se dogovorita. Na del SMS sporočila, ki ga izpostavlja pritožba, se namreč v prvostopenjskem postopku ni sklicevala nobena stranka, zato pritožbena navedba pomeni nedopustno novoto. Sicer pa SMS sporočilo niti ne more biti ključnega pomena, saj v tem sporu ugotovljena dejanja trpinčenja datirajo v čas po tem, ko je potekala omenjena SMS komunikacija.

20.Pritožba vztraja, da je toženka s sprejemom pravilnika zadostila vsem svojim obveznostim do delavcev. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da zgolj sprejem tega akta še ne pomeni, da je izpolnila obveznost iz prvega odstavka 47. člena ZDR-1 in tožniku dejansko zagotovila takšno delovno okolje, v katerem ne bi bil izpostavljen trpinčenju. Tretji odstavek citiranega člena delavcu dopušča, da v sporu navaja dejstva, ki opravičujejo domnevo, da je delodajalec ravnal v nasprotju s prvim odstavkom tega člena - tožnik je to storil in trpinčenje v postopku pred sodiščem prve stopnje tudi dokazal.

21.Ker je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožnik izredno odpovedal pogodbo o zaposlitvi iz utemeljenega razloga po 8. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR-1, mu je utemeljeno prisodilo odpravnino, določeno za primer redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov in odškodnino najmanj v višini izgubljenega plačila za čas odpovednega roka (tretji odstavek 111. člena ZDR-1).

22.V pritožbi uveljavljani razlogi niso utemeljeni, prav tako niso podani razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Pritožbo je zato zavrnilo in izpodbijani del sodbe potrdilo (353. člen ZPP).

23.Toženka s pritožbo ni uspela, zato je dolžna tožniku povrniti stroške odgovora na pritožbo (prva odstavka 154. in 165. člena ZPP). Upoštevajoč Odvetniško tarifo (OT) tožniku za to vlogo pripada priglašenih 375 točk (tar. št. 16/4 OT) in 7,5 točk za materialne stroške (11. člen OT), kar glede na vrednost točke (0,60 EUR) in 22 % DDV (12. člen OT) znaša 280,00 EUR.

-------------------------------