Jedro

Ker je bil tožniku pripor odrejen iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti, ki je temeljil na opisu dejanja, zaradi katerega je bil uveden kazenski postopek, kasneje pa je bil tožnik oproščen obtožbe, njegovega ravnanja ni mogoče šteti za nedovoljeno ravnanje iz tretjega odstavka 545. člena ZKP 1977. Moralno nedopustno obnašanje (kot na primer streljanje z orožjem z namenom ustrahovanja) samo po sebi ne odvzema pravice do odškodnine, lahko pa vpliva na sam obseg škode, kar je bilo ugotovljeno tudi v tej zadevi.

Glede na vsebino dopisa tožene stranke z dne 21.06.1982 je bilo zastaranje tožnikove odškodninske terjatve zadržano od vložitve njegove zahteve z dne 29.03.1982 do pravnomočnega končanja obnovitvenega kazenskega postopka dne 23.02.1989.

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se ob nadaljnji delni ugoditvi toženkini pritožbi sodba sodišča prve stopnje tako delno spremeni, da se poslej v celoti glasi: "1. Tožena stranka Republika Slovenija mora plačati tožniku A. K. 1,557.500 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1,500.000 SIT od 20.04.2000 dalje in od 57.500 SIT od 01.10.1991 dalje, vse v roku 15 dni, da ne bo izvršbe.

2. Tožnik mora povrniti toženi stranki 119.347 SIT stroškov pravdnega postopka v roku 15 dni, da ne bo izvršbe." V ostalem se pritožba tožene stranke zavrne in v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik mora povrniti toženi stranki 47.824 SIT stroškov pritožbenega postopka v roku 15 dni, da ne bo izvršbe.

V ostalem se revizija zavrne.

Tožnik mora povrniti toženi stranki 37.908 SIT stroškov revizijskega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20.03.2002 dalje v roku 15 dni, da ne bo izvršbe.

Obrazložitev

Tožnik je bil v kazenskem postopku, ki je tekel proti njemu zaradi suma storitve kaznivega dejanja poskusa umora njegove žene, priprt od 15.06.1981 do 24.ll.1981. Tega dne ga je sodišče s sodbo pod opr. št. K 166/81 zaradi pomanjkanja dokazov oprostilo obtožbe in izpustilo iz pripora. Na tožnikovo zahtevo za plačilo odškodnine je tožena stranka najprej odgovorila, da bo odločanje o njej odložila do odločitve o predlogu za obnovo kazenskega postopka. V obnovitvenem postopku je v drugem odločanju sodišče prve stopnje obdržalo v veljavi oprostilno kazensko sodbo z dne 24.11.1981 pod opr. št. K 166/81, odločbo sodišča druge stopnje z dne 23.02.1989 o zavrnitvi pritožbe takratnega javnega tožilca pa je tožnik prejel 20.04.1989. Nato je tožena stranka z dopisom z dne 20.07.1989 zavrnila tožnikovo zahtevo za plačilo odškodnine. Zato je tožnik 15.10.1991 vložil tožbo.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo ugovor tožene stranke o zastaranju in tudi ugovor, da je tožnik sam s svojim nedovoljenim ravnanjem povzročil, da mu je bila odvzeta prostost. Od zahtevanih 7,000.000 SIT za duševne bolečine zaradi neupravičenega odvzema prostosti mu je prisodilo 2,500.000 SIT odškodnine. Od zahtevanih 3,000.000 SIT za telesne bolečine, ki jih je trpel v času pripora v večjem obsegu, kot bi jih na prostosti, ker ni mogel upoštevati zdravnikovih navodil o potrebnih vajah, zmerni hoji, plavanju in predpisanem ležišču v zvezi z obolelo hrbtenico, mu je prisodilo 1,500.000 SIT odškodnine.

Prisodilo mu je tudi vso zahtevano odškodnino 57.500 SIT zaradi izgube zaslužka. Presežno zahtevano odškodnino za navedeni obliki nepremoženjske škode in vseh zahtevanih 200.000 SIT zaradi izgube letnega dopusta je zavrnilo. Zato je toženi stranki naložilo, da mora plačati tožniku skupaj 4,057.500 SIT odškodnine.

Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke delno ugodilo, odškodnino za telesne bolečine je znižalo od 1,500.000 na 500.000 SIT in spremenilo datum pričetka teka zamudnih obresti. V ostalem je pritožbo tožene stranke zavrnilo in v še izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožena stranka v pravočasni reviziji proti sodbi sodišča druge stopnje uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga spremembo ali razveljavitev sodb obeh sodišč in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Revidentka vztraja pri svojem stališču o zastaranju odškodninskega zahtevka, saj je bil v konkretnem primeru kazenski obnovitveni postopek uveden tudi v tožnikovo škodo, poleg tega pa je bila vsebina odgovora pravosodnega organa zavrnilne narave in zato ni bilo ovire, da bi tožnik vložil tožbo. Tožena stranka vztraja tudi pri svojem ugovoru, da je tožnik sam z nedovoljenim ravnanjem povzročil, da mu je bila odvzeta prostost, zaradi česar nima pravice do odškodnine.

Nedovoljeno ravnanje mora biti nedovoljeno na sploh in nedopustno samo po sebi, ne glede na preiskavo in njene cilje. Nobenega dvoma ni, da je tožnik dvakrat ustrelil s pištolo, česar niti ne zanika. Tako ravnanje je predstavljalo neko obliko krivdnega dejanja, ki pri objektivni odgovornosti pomeni ekskulpacijo odgovorne osebe.

Streljanje ni le napad na konkretno osebo, ampak tudi ogrožanje varnosti. Posedovanje in uporaba orožja je urejena s prisilnimi predpisi, njihovo nespoštovanje zapade določenim sankcijam in ni potrebna obsodba storilca za kaznivo dejanje, katerega je bil tožnik neutemeljeno obtožen. Višina odškodnine je previsoka, ker ni upoštevano tožnikovo prejšnje življenje, saj je bil večkrat kaznovan zaradi kaznivih dejanj z elementi nasilja. Po mnenju revizije tudi sama prisoja ni v skladu s kriteriji za dosojanje odškodnine v podobnih primerih. Za tako škodo bi glede na prakso sedanjega državnega pravobranilstva tožniku šlo le 700.000 SIT. V ostalem se tožena stranka sklicuje na svoje pritožbene navedbe.

Revizija je bila vročena tožniku, ki nanjo ni odgovoril in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 375. člena novega Zakona o pravdnem postopku - ZPP, ki ga je treba v tej pravdni zadevi uporabiti zato, ker je sodišče prve stopnje sodbo izdalo po uveljavitvi novega zakona).

Revizija je delno utemeljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo z bolj omejenim obsegom in bolj omejenimi razlogi izpodbijanja v primerjavi z obsegom in razlogi pritožbe kot rednega pravnega sredstva. Zato revizijsko sodišče ni upoštevalo tudi sicer le pavšalnega sklicevanja tožene stranke na razloge iz njene pritožbe.

Materialnopravno pravilna je presoja obeh sodišč, da tožnikov odškodninski zahtevek ni zastaral. Oprostilna kazenska sodba z dne 24.11.1981 pod opr. št. K 166/81 je postala pravnomočna 08.01.1982. Tožnik je že z dopisom z dne 29.03.1982 zahteval plačilo odškodnine od tožene stranke, ki pa mu je z dopisom z dne 21.06.1982 odgovorila, da "bo odločanje o povrnitvi škode odložila, dokler ne bo končan postopek v zvezi z obnovo kazenskega postopka pred sodiščem." Tak odgovor po svoji vsebini ni zavrnilne narave, kot zmotno zatrjuje revizija. Tudi vprašanje, ali je bila obnova kazenskega postopka začeta v tožnikovo škodo, ne vpliva na sam tek zastaralnega roka. To vprašanje je pomembno le v povezavi z izidom obnovitvenega postopka, torej končnim izidom kazenskega postopka in tožnikovo pravico do odškodnine. Ta izid je bil za tožnika ugoden. V obravnavani zadevi sta obe sodišči izhajali iz izhodišča, ki je za toženo stranko ugodnejše. Upoštevali sta, da je oprostilna kazenska sodba postala pravnomočna 08.01.1982, da je tožnik vložil odškodninski zahtevek že 29.03.1982, da je tožena stranka glede na vsebino svojega dopisa z dne 21.06.1982 odločanje o njegovem odškodninskem zahtevku odložila zaradi obnovitvenega postopka, da se je ta postopek pravnomočno končal 23.02.1989, da je tožnik odločbo drugostopenjskega sodišča prejel 20.04.1989, da je toženka njegovo zahtevo z dopisom z dne 20.07.1989 zavrnila in da je tožnik tožbo vložil 15.10.1991. Ob takih dejanskih ugotovitvah sta se sklicevali na določbo drugega odstavka 543. člena v tistem času veljavnega ZKP/77, po kateri zastaranje ne teče, dokler traja postopek za povrnitev škode pri organu tožene stranke. V tem času je torej zadržano zastaranje odškodninske terjatve. V obravnavani zadevi je bilo zadržano od vložitve zahteve z dne 29.03.1982 do glede na vsebino toženkinega odgovora vsaj pravnomočnega končanja obnove kazenskega postopka, torej 23.02.1989. Tudi upoštevaje ta, za toženko ugodnejši datum, dne 15.10.1991 vložena tožba ni vložena po izteku triletnega zastaralnega roka iz prvega odstavka 542. člena ZKP/77. Zmotno je revizijsko vztrajanje pri stališču, da je tožnik sam s svojim nedovoljenim ravnanjem povzročil, da mu je bila odvzeta prostost in zato po tretjem odstavku 545. člena ZKP/77 izgubil pravico do odškodnine. V zvezi z odgovorom na to vprašanje so pomembne dejanske ugotovitve, da je bil tožnik oproščen obtožbe storitve kaznivega dejanja poskusa umora svoje žene, ki naj bi ga storil s tem, da je 15.06.1981 stopil do svoje žene in jo pregovarjal, naj gre z njim domov, ker pa je ona to odločno odklonila, je potegnil pištolo in z njo ustrelil proti ženini glavi, ker pa je le-ta pravočasno glavo umaknila in stekla proti hiši, je ni zadel niti prvi niti drugi strel, ki ga je ustrelil vanjo. Tožniku je bil pripor odrejen zaradi pripornega razloga ponovitvene nevarnosti. Ker mu poskus umora žene ni bil dokazan, saj ni bilo dokazov, da je streljal proti njej, je za potrebe te pravde odločilna ugotovitev, da se je z oprostilno sodbo naknadno izkazala kot neutemeljena za pripor odločilna okoliščina o ponovitveni nevarnosti. Pri svojem stališču o potrebnem ozkem tolmačenju tretjega odstavka 545. člena ZKP/77, ki neupravičeno priprtemu jemlje pravico do odškodnine, sta se obe sodišči sklicevali na sodno prakso in pravno mnenje, sprejeto na občni seji Vrhovnega sodišča Republike Slovenije v zadevi II Ips 272/92. Po tem mnenju ravnanja osumljenca ni mogoče šteti za nedovoljeno ravnanje po tretjem odstavku 545. člena ZKP/77 v primeru, kadar priporni razlog ponovitvene nevarnosti temelji na opisu dejanja, zaradi katerega je bil uveden kazenski postopek, ki pa je bil nato ustavljen, ker se je izkazalo, da ne gre za kaznivo dejanje. Ker je bil tožniku iz te pravdne zadeve pripor odrejen iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti, ki je temeljil na opisu dejanja, zaradi katerega je bil uveden kazenski postopek, kasneje pa je bil tožnik oproščen obtožbe, je bilo pravilno sklicevanje obeh sodišč na pravkar povzeto pravno mnenje.

Iz navedenih razlogov tožena stranka neutemeljeno vztraja pri stališču, da je tožnik izgubil pravico do odškodnine. Okoliščine, v katerih je prišlo do dogodka 15.06.1981, ne vplivajo na sam temelj odškodninskega zahtevka. Res je, da je tožnik sam priznal, da je dvakrat ustrelil s pištolo (kot zatrjuje revizija, pri čemer pa ne zapiše, da je tožnik pri tem pojasnil, da naj bi ustrelil v zrak, ker je želel ženo le ustrahovati), vendar so materialnopravno pravilni razlogi sodišča druge stopnje, da vprašanje nošnje in uporabe orožja urejajo posebni predpisi, ki določajo tudi sankcije za njihovo neupoštevanje.

Ugotovljenih okoliščin dogodka z dne 15.06.1981 pri obstoju temelja tožnikovega odškodninskega zahtevka torej ni mogoče upoštevati. Po presoji revizijskega sodišča pa te okoliščine v konkretni zadevi vplivajo na višino škode, ki jo je utrpel tožnik in s tem tudi na višino odškodnine, do katere je upravičen. Na to kažejo sama tožnikova izpoved in na njej temelječe dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, da tožnik ni bil tako prizadet pri svoji časti in da tudi posledice niso bile tako hude, kot je zatrjeval v podlagi svojega tožbenega zahtevka. Navedeni razlogi sodišča prve stopnje temeljijo na tožnikovi izpovedi, da se po izpustitvi iz pripora odnos življenjske in delovne okolice do njega ni spremenil, da ga nihče o priporu ni spraševal in da tudi sicer ni bilo nobenega omalovaževanja. Tožnik po izpustitvi iz pripora kljub časopisnemu članku in odsotnosti petih mesecev in devet dni ni imel težav pri vključevanju v življenje na prostosti. Sodišče prve stopnje je manjšo intenzivnost njegove nepremoženjske škode utemeljilo tudi z njegovo predkaznovanostjo. Drugačna revizijska trditev tožene stranke torej ni utemeljena. Revizijsko sodišče pa k razlogom obeh sodišč o manjšem obsegu tožnikove nepremoženjske škode v primerjavi s siceršnjim običajnim obsegom škode, ki jo utrpijo neupravičeno priprti, dodaja tudi razlog o ugotovljenih okoliščinah, v katerih je prišlo do obravnavanega dogodka. Tisti, ki pri poskusu razreševanja nesporazumov z drugim uporabi strelno orožje, pa čeprav samo z izkazanim namenom ustrahovanja, kljub neupravičenemu odvzemu prostosti ne more biti tako prizadet kot nekdo, ki je v priporu brez takega svojega ravnanja, ki bi lahko predstavljalo vsaj povod za kasnejše dogajanje. Ali povedano malo drugače: moralno nedopustno obnašanje samo po sebi sicer ne odvzema pravice do odškodnine po tretjem odstavku 545. člena ZKP/19, saj se pripor kljub takemu obnašanju lahko izkaže za neutemeljenega iz razlogov, ki jih določa zakon, vendar pa tako obnašanje lahko vpliva na samo višino škode. V obravnavani zadevi sta sodišči dejansko ugotovili, da obseg tožnikove škode ni bil takšen, kot je zatrjeval in kot je sicer običajen v podobnih zadevah, pač pa manjši. Tožnikove duševne bolečine zaradi neutemeljenega pripora, ki je trajal pet mesecev in devet dni, so se po dejanskih ugotovitvah obeh sodišč kazale v prizadetosti zaradi ločenosti od svojih treh otrok, iztrganosti iz življenjskega okolja, nemožnosti opravljanja svojega poklica, razmer v priporu, saj je manjši prostor delil še s petimi osebami, zaskrbljen pa je bil tudi, kakšen bo odnos okolice po njegovi vrnitvi. Izkazalo se je, da se ta odnos ni spremenil in da takrat 38 let star tožnik po izpustitvi iz pripora ni imel težav pri ponovnem vključevanju v svoje življenjsko in delovno okolje. Po presoji revizijskega sodišča te dejanske ugotovitve ob upoštevanju prej navedenih razlogov (okoliščine samega dogodka, tožnikova predkaznovanost) ne utemeljujejo prisoje 2,500.000 SIT odškodnine za duševne bolečine zaradi neutemeljeno odvzete prostosti. Ker je izkazan manjši obseg škode kot v zadevah, ki so primerljive s tožnikovo, je pravilna odmera pravične odškodnine za izkazani obseg tožnikovih duševnih bolečin le 1,000.000 SIT.

Revizija ne obrazlaga izpodbijanja prisojene odškodnine 500.000 SIT za telesne bolečine in odškodnine za premoženjsko škodo. Zato posebni razlogi glede te prisoje niso potrebni. Revizijsko sodišče je pri uradnem preizkusu tega dela sodbe ugotovilo, da je bila ta odločitev obeh sodišč materialnopravno pravilna.

Po vsem obrazloženem je revizijsko sodišče na podlagi določbe prvega odstavka 380. člena ZPP in določbe 378. člena ZPP odločilo kot v izreku te revizijske odločbe. Delna sprememba odločitve o glavni stvari je narekovala tudi spremembo odločitve obeh sodišč o pravdnih stroških. Revizijsko sodišče je upoštevalo končni tožnikov uspeh, ki glede na vso zahtevano odškodnino sedaj znaša le 15 %, uspeh tožene stranke v pritožbenem postopku 62 % (pritožbeno izpodbijani znesek 4,057.500 SIT je bil sedaj znižan za skupno 2,500.000 SIT) in njen uspeh v revizijskem postopku 49 % (revizijsko izpodbijani znesek 3,057.500 SIT je znižan za 1,500.000 SIT). Upoštevalo je siceršnjo odmero pravdnih stroškov obeh pravdnih strank na obeh stopnjah, vsakokratno vrednost odvetniške točke in še dejstvo, da je tožena stranka plačilo zamudnih obresti od pravdnih stroškov zahtevala šele v reviziji. Po delnem pobotu pravdnih stroškov obeh pravdnih strank na prvi stopnji in ob upoštevanju vseh pojasnjenih okoliščin je na podlagi določb prvega in drugega odstavka 165. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP o pravdnih stroških na prvi stopnji, o pritožbenih in o revizijskih stroških odločilo tako, kot je razvidno iz izreka te odločbe.