Jedro

Predlagateljica je v predlogu za razdružitev nepremičnine kot osnovo za odmero sodne takse navedla znesek 15.000,00 EUR, kar po oceni sodišča prve stopnje ne more držati, saj je po spletnih podatkih GURS vrednost nepremičnine, ki se razdružuje, ocenjena na 64.438,00 EUR. Skladno s tem je sodišče prve stopnje o vrednosti spornega predmeta na podlagi tretjega odstavka 44. člena ZPP samo odločilo s sklepom, zoper katerega ni posebne pritožbe.

Izrek

I. Pritožba zoper prvo točko izreka se zavrže. II. Pritožba zoper drugo točko izreka se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v drugi točki potrdi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje v prvi točki izreka določilo vrednost nepremičnine, ki je predmet razdružitve in s tem osnova za odmero sodne takse za vložitev, na 64.438,00 EUR. Z drugo točko izreka je zavrnilo predlog za oprostitev oziroma obročno plačilo sodne takse.

2. V pravočasni pritožbi predlagateljica navaja, da je vrednost stanovanja, ki je predmet razdružitve, manjša od ugotovljene, kar utemeljuje s ceno, po kateri se je nedavno prodalo stanovanje v istem bloku, dodaja pa tudi, da so podatki GURS-a netočni, kar naj bi bilo splošno znano. Nadalje navaja, da bo mnenje o pravi tržni vrednosti predmetnega stanovanja v postopku razdružitve podal izvedenec gradbene stroke, kar pomeni, da ji bo lahko sodišče tedaj odmerilo še morebitno razliko sodne takse. V zvezi z drugo točko izreka navaja, da bi bila s plačilom sodne takse v višini 1.344,00 EUR občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se z brezposelno hčerko preživljata. Njeno premoženjsko stanje je sledeče: prejema plačo v povprečju 950,00 EUR mesečno; je lastnica 7/10 stanovanja, ki je predmet razdružitve in v katerem živi; je lastnica osebnega avtomobila, vendar zanj odplačuje posojilo, katerega mesečna anuiteta znaša 113,00 EUR; ima pa tudi vezana sredstva v višini 22.000,00 EUR, ki jih je pridobila v letu 2010 s potrošniškim kreditom, ker je tedaj menila, da se bosta z bivšim možem sporazumela o izplačilu za stanovanje in je želela imeti denar pripravljen – sedaj ta sredstva veže na krajša obdobja, za potrošniški kredit pa mesečno plačuje 206,00 EUR; ima tudi hitri kredit z mesečno anuiteto 66,00 EUR. Po plačilu navedenih obveznosti ji za preživljanje nje same in njene brezposelne hčerke ostane mesečno le približno 580,00 EUR, s temi denarnimi sredstvi pa ne more plačati še sodne takse. Predlaga, naj pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da vrednost nepremičnine določi na 50.000,00 EUR, ter predlagateljico oprosti plačila sodne takse za predlog, podrejeno, da ji dovoli plačilo na obroke.

3. Pritožba zoper prvo točko izreka ni dovoljena, zoper drugo točko izreka pa ni utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je na podlagi 44. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP in 19. členom ZST-1 samo ugotovilo vrednost spornega predmeta in od te osnove odmerilo sodno takso ter jo naložilo v plačilo predlagateljici. Namreč, predlagateljica je v predlogu za razdružitev nepremičnine kot osnovo za odmero sodne takse navedla znesek 15.000,00 EUR, kar po oceni sodišča prve stopnje ne more držati, saj je po spletnih podatkih GURS vrednost nepremičnine, ki se razdružuje, ocenjena na 64.438,00 EUR. Skladno s tem je sodišče prve stopnje o vrednosti spornega predmeta na podlagi tretjega odstavka 44. člena samo odločilo s sklepom, zoper katerega ni posebne pritožbe. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo zavrglo (1. točka 365. člena v zvezi prvim odstavkom 346. člena ZPP).

5. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da bo predlagateljica glede na ugotovljeni obseg njenega premoženja brez škode za svoje preživljanje kot tudi preživljanje svoje hčerke zmogla plačati sodno takso v višini 1.344,00 EUR. Pri tem je bistveno predvsem to, da ima predlagateljica denarna sredstva v višini 22.000,00, ki so sicer vezana, vendar zgolj na krajša obdobja. Iz priložene Pogodbe o vezavi depozita št. XXX s fiksno obrestno mero izhaja, da je imela predlagateljica prihranke v višini 18.800,00 EUR vezane od 29. 11. 2011 do vključno 28. 5. 2012 (181 dni). Vsebinsko enako Pogodbo o vezavi depozita št. YYY s fiksno obrestno mero je naslednjič sklenila tri dni po sprostitvi navedenih denarnih sredstev, in sicer 31. 5. 2012, ko je prihranke v višini 22.000,00 vezala do vključno 27. 11. 2012 (181 dni). Predlagateljica je sama vložila predlog za razdelitev skupne lastnine 2. 7. 2012, torej zgolj en mesec po sklenitvi druge pogodbe o vezavi. Pritožbeno sodišče glede na to ocenjuje, da bi predlagateljica lahko predvidela obveznost plačila sodne takse ali pa predlog vložila takrat, ko je imela navedene prihranke na voljo. Ob tem višje sodišče še pripominja, da je zadnja priložena pogodba o vezavi iztekla 27. 11. 2012, iz česar izhaja, da predlagateljica z navedenimi prihranki očitno razpolaga vse od tedaj. Glede na to je ocena sodišča prve stopnje, da bi predlagateljica lahko plačala sodno takso brez škode za svoje preživljanje in preživljanje svoje brezposelne hčerke, povsem pravilna.

6. Višje sodišče v okviru uradnega preizkusa izpodbijanega sklepa ni ugotovilo razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP ), zato je pritožbo tožnice zavrnilo in v skladu z 2. točko 365. člena ZPP potrdilo sklep sodišča prve stopnje.