Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Ker odgovor na tožbo ni bil obrazložen skladno z 278. členom ZPP, je sodišče pravilno izdalo (delno) zamudno sodbo.
Tožena stranka se ne more šele v pritožbi sklicevati na to, da je tožnik z neresničnimi navedbami zavedel sodišče, če takih trditev ni postavila v odgovoru na tožbo.
Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana zamudna sodba sodišča prve stopnje.
Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.
Sodišče prve stopnje je izdalo zamudno sodbo in sklep, s katerima je odločilo, da se ugotovi, da je tožnik v delovnem razmerju za nedoločen čas od 10.11.2003 (I/1. točka izreka sodbe). Toženi stranki je naložilo sklenitev pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas za delovno mesto tapetnik I (DM: 29) (I/2. točka izreka sodbe). Razsodilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku izplačati regres za letni dopust za leto 2002 v znesku 105.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.1.2003 do plačila, regres za letni dopust za leto 2003 v višini 105.000,00 SIT, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27.11.2003 do plačila, ter na izplačane zneske regresov obračunati in plačati predpisani davek. Toženi stranki je naložilo izplačilo plač za mesece julij, avgust, september in oktober 2003 v višini 75.000,00 SIT mesečno ter potne stroške in regres za malico, na plačo pa tudi plačilo prispevkov in davkov po zakonu, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila (I/3. točka izreka sodbe). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna plačati stroške postopka v znesku 83.018,00 SIT v roku 15 dni od dneva izdaje sodbe (I/4. točka izreka sodbe). Sklenilo je, da se tožba v delu za ugotovitev delovnega razmerja za nedoločen čas od
10.8.2000 do 9.11.2003 zavrže (II. točka izreka sklepa).
Tožena stranka je vložila pravočasno pritožbo zoper zamudno sodbo in pritožbenemu sodišču predlagala, da izpodbijano zamudno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Po mnenju tožene stranke je sodišče prve stopnje neutemeljeno izdalo zamudno sodbo iz razloga, ker je bil odgovor na tožbo neobrazložen, pri čemer pa je napačno menilo, da obstajajo tudi drugi pogoji za izdajo predmetne zamudne sodbe.
Sodišče prve stopnje ni v celoti preverilo vseh ponujenih dokazov v tožbi, zaradi česar je prišlo do kršenja materialnega prava in nepravilne odločitve v predmetnem sporu. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik v delovnem razmerju od 10.11.2003 dalje, čeprav je le-to v nasprotju s tožbenim zahtevkom. Tožnik je tudi prejel pogodbo o zaposlitvi, kar izhaja iz priložene vročilnice.
Takšno zavajanje in navajanje neresničnih dejstev je nelegitimno.
Glede izplačil neizplačanih plač za mesece julij, avgust, september in oktober 2003 pa velja, da je tožnik plačo prejel. Zaradi navedenega je tožena stranka pritožbenemu sodišču predlagala, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.
V odgovoru na pritožbo je tožnik v celoti prerekal pritožbene navedbe tožene stranke in predlagal, da pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrne in ji naloži plačilo stroškov pritožbenega postopka. Navajal je, da tožena stranka tožniku že več let nezakonito podaljšuje delovno razmerje za določen čas. Predložene listine v pritožbenem postopku so neverodostojne, nakazila pa so bila očitno nakazana že po odločitvi sodišča prve stopnje.
Pritožba ni utemeljena.
Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano zamudno sodbo sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in absolutno bistvene kršitve pravil postopka, kot to določa 350. člen Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS št. 26/99 - 2/2004 - ZPP), upoštevaje pri tem 2. odst. 338. člena ZPP, ki določa, da se zamudna sodba ne more izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.
Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v skladu z veljavno procesno zakonodajo, izdalo zamudno sodbo in sklep o zavrženju tožbe v delu, kjer je tožnik zahteval ugotovitev delovnega razmerja za nedoločen čas od 10.8.2000 do 9.11.2003. ZPP v 318. členu določa, da če tožena stranka v roku iz 277. člena ZPP (30 dni) ne odgovori na tožbo, izda sodišče sodbo, s katero ugodi tožbenemu zahtevku (zamudna sodba), če so izpolnjeni naslednji pogoji:
1. da je toženi stranki pravilno vročena tožba v odgovor,
2. da ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati (3. odst. 3. člena ZPP),
3. da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi,
4. da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik, ali z dejstvi, ki so splošno znana.
ZPP v 277. členu določa, da mora tožena stranka odgovoriti na tožbo v 30 dneh od njene vročitve, razen če ta zakon ne določa drugače. 2. odst. istega člena pa določa, da sodišče izda zamudno sodbo, če tožeča stranka v roku 30 dni na tožbo ne odgovori, ali če odgovor na tožbo ni obrazložen. Po določilih 278. člena ZPP mora biti odgovor na tožbo obrazložen, sicer se šteje, da ni vložen. Iz obrazložitve odgovora na tožbo mora tudi izhajati, ali tožena stranka nasprotuje tožbenemu zahtevku v celoti ali deloma in v katerem delu.
Sodišče prve stopnje je po oceni pritožbenega sodišča pravilno ugotovilo, da odgovor tožene stranke ni bil obrazložen v navedenem smislu, tako da je utemeljeno izdalo zamudno sodbo, saj je ugotovilo, da je tožnik delal pri toženi stranki od dne
10.11.2003 dalje brez pogodbe o zaposlitvi, tako da se po določilih 54. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur.l. RS št. 42/2002 - ZDR) šteje, da je pogodba o zaposlitvi sklenjena za nedoločen čas.
Ni mogoče upoštevati pritožbenega ugovora, da je tožnik povsem zavedel sodišče, ko je navajal, da ni prejel pogodbe o zaposlitvi za določen čas z dne 6.11.2003, kar je tožena stranka v pritožbi dokazovala tudi s predložitvijo podpisane vročilnico o prejemu pogodbe o zaposlitvi. V zvezi z navedenim pritožbeno sodišče pojasnjuje, da se po določilih 338. člena ZPP zamudna sodba ne more izpodbijati zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje je tako utemeljeno izdalo zamudno sodbo, saj navedena dejstva v tožbi niso bila v nasprotju s predloženimi dokazi (pogodbami o zaposlitvi in sklepu o sklenitvi delovnega razmerja za obdobje od maja 2000 do avgusta 2003, dopisi z dne 10.11.2003, 11.11.2003 in 13.11.2003) ali splošno znanimi dejstvi. Tožena stranka tako ne more v pritožbenem postopku uspešno uveljavljati, da je tožnik sodišče zavajal oz. navajal neresnična dejstva in tako ravnal nelegitimno.
Sodišče prve stopnje tudi ni smelo razpisati naroka za glavno obravnavo, na katerem bi ta dejstva preverilo, saj je moralo postopati, kot že navedeno, po določilih 318. člena ZPP. Pravdne stranke se morajo v postopku pred sodišči pravdati v skladu z veljavno procesno zakonodajo, v kolikor tega ne storijo, morajo same nositi eventuelne neugodne pravne posledice zanje.
Ni mogoče upoštevati tudi pritožbenega ugovora, da je sodišče prve stopnje izdalo zamudno sodbo v nasprotju s tožbenim zahtevkom, ki ga je postavil tožnik v tožbi. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje izdalo v delu zamudno sodbo, v delu pa je tožbo tožnika zavrglo. Za navedeno odločitev je sodišče imelo pravno podlago v določilu 3. odst. 318. člena ZPP, saj sodišče lahko izda tako ugodilno kot zavrnilno zamudno sodbo. Tako je sodišče prve stopnje imelo tudi pravno podlago za izdajo sklepa o zavrženju tožbe v delu ugotovitve delovnega razmerja za nedoločen čas od 10.8.2000 do 9.11.2003. Razen navedenega pa je ta odločitev izdana v korist tožene stranke, ki se sicer ne more pritožiti v svojo škodo.
Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano zamudno sodbo sodišča prve stopnje, za kar je imelo pravno podlago v 353. členu ZPP.
Tožnik je priglasil stroške odgovora na pritožbo, vendar ker le-ta ni prispeval k rešitvi spora, je pritožbeno sodišče odločilo, da sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.
Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu 1. odst. 165. člena ZPP.