Jedro

Presoja višine odškodnine za negmotno škodo in sicer za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti in strah.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je za škodo, ki jo je tožnica pretrpela v prometni nesreči dne 28.6.1995, prisodilo odškodnino za nepremoženjsko škodo v znesku 3.500.000,00 SIT z ustreznimi pravdnimi stroški in zamudnimi obrestmi. Sodišče druge stopnje je na pritožbo tožene stranke prvostopno sodbo spremenilo tako, da je prisojeno odškodnino za nepremoženjsko škodo znižalo na 1.700.000,00 SIT z ustreznimi posegi v stroškovni in obrestni zahtevek.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je vložila revizijo tožeča stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. V reviziji trdi, da sodišče ni dovolj upoštevalo vseh pravno odločilnih okoliščin za pravilno uporabo 200. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR). Tožeča stranka zahteva vso prisojeno odškodnino za telesne bolečine. Meni, da je prvostopna odločitev pravilnejša. Enako meni tudi za odškodnino za zmanjšanje življenjskih aktivnosti. Trdi, da je sodišče druge stopnje poudarjalo predvsem prizadetost pri športu, ne pa tudi njene prizadetosti pri delu. Tožnica je prodajalka, ki mora najmanj 8 ur dnevno stati, kar je zanjo velik fizični napor. Prav tako sodišče ni dovolj upoštevalo razvoja artroze, kljub dejstvu, da je izvedenec ugotavljal, da je nevarnost minimalna. Tudi odškodnina za strah je prenizka. Njen strah je povečala zlasti slaba prognoza zdravljenja in nerazumljivo je pričakovati, da bi ta strah lahko prenehal po odpustu iz bolnišnice. Pravi še, da tudi podobni primeri v sodni praksi kažejo na neustreznost odločitve na drugi stopnji. Zato predlaga, da vrhovno sodišče izpodbijano sodbo spremeni, podrejeno pa obe sodbi razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje pred sodiščem prve stopnje.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila (3. odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

Revizija ni utemeljena.

V reviziji tožeča stranka sicer uveljavlja tudi revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka, vendar ne obrazloži, katera kršitev naj bi bila storjena. Tožeča stranka tudi opisno ne pove, za kakšno kršitev naj bi šlo. Revizijsko sodišče je zato smelo ta ugovor presojati le v okviru presoje po uradni dolžnosti (386. člen ZPP). Med postopkom ni bilo nobene kršitve iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP.

Revizijsko sodišče nadalje ugotavlja, da uveljavljeni revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava prav tako ni podan. Pri tem mora revizijsko sodišče posebej poudariti, da je pri razsoji sodišče vezano na trditveno in dokazno podlago, ki je bila predmet presoje na prvi in drugi stopnji in sta jo predložili stranki. Revizijsko sodišče presoja dejansko stanje, kakršno je bilo ugotovljeno na drugi in prvi stopnji in sicer le s stališča materialnega prava in morebitne bistvene kršitve določb pravdnega postopka. V samo dokazno oceno ne sme posegati (3. odstavek 385. člena ZPP).

Ugotovljeno dejansko stanje pa je bilo glede vseh oblik nepremoženjske škode v celoti upoštevano tako na prvi, kot drugi stopnji. Tako pri razsoji o zmanjšanju življenjskih aktivnosti ni šlo le za upoštevanje tožničine zmanjšane sposobnosti na športnem področju, temveč je sodišče upoštevalo tudi dejstvo, da tožnica zaradi poškodbe težje dviguje bremena ter da težje hodi po stopnicah. V izvedenskem mnenju ni podatkov o kakšnih posebnih naporih med opravljanjem delovnih dolžnosti, prav tako pa tudi tožnica sama, zaslišana kot stranka, kaj takega ni zatrjevala. Zato je treba šteti poudarek v reviziji, da tožnica kot prodajalka težje in z večjimi napori opravlja svoj poklic, ker mora 8 ur stati, za nedovoljeno revizijsko novoto. Kar zadeva morebiten razvoj artroze, pa tožeča stranka sama poudarja izvedenčevo oceno o minimalni možnosti njenega razvoja. Revizijsko sodišče zato ne more slediti predlogu tožnice, da bi moralo takšno ugotovitev šteti njej v korist na ta način, da bi pridobila višjo odškodnino, kot ji je bila prisojena.

Prav zaradi navedenega je tudi poudarjanje njenega strahu in s tem zvezani zahtevek za višjo odškodnino povsem neutemeljen. Revizijsko sodišče lahko le ugotovi, da materialno pravo pri razsoji te odškodnine (torej za strah za slabo prognozo) ni bilo uporabljeno v njeno škodo.

Revizijsko sodišče razen uradnega preizkusa po 386. členu ZPP ni posebej presojalo odškodnine za telesne bolečine. O njih tožeča stranka v reviziji ne pove nič konkretnega. V reviziji niti ne ponovi nevšečnosti, ki so bile ugotovljene na prvi in drugi stopnji. Na tako pavšalni ugovor revizijsko sodišče ob dejstvu, da gre za pravnomočno razsojeno pravdno zadevo, ni smelo reagirati in zato ga šteje za neutemeljenega.

Tudi pavšalno sklicevanje na podobne primere, ne da bi bili ti kakorkoli specificirani, ne dajejo podlage za kakršenkoli odgovor revizijskega sodišča. Revizijsko sodišče končno povsem soglaša tudi s poudarkom na drugi stopnji, da mora sodišče pri prisoji odškodnine za nepremoženjsko škodo upoštevati razmerje med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami. In prav v tem primeru je sodišče druge stopnje pravilno ravnalo, ko je odškodnino, ki je bila prisojena na prvi stopnji, ustrezno znižalo.

Zaradi vsega navedenega je revizija neutemeljena in jo je revizijsko sodišče na podlagi 393. člena ZPP zavrnilo kot neutemeljeno.