Jedro

Stališče, da bi morala biti nasprotna stranka zaslišana že neposredno na podlagi 22. člena URS, je zmotno. Sodišče v pravdnem postopku dokazov (razen v zakonsko izrecno predvidenih primerih - glej drugi odstavek 7. člena ZPP - za kar pa v konkretni zadevi ne gre) ne izvaja po uradni dolžnosti na podlagi ustavnih določb, ampak le na podlagi ustreznih (to je določnih in hkrati vsebinsko prepričljivo obrazloženih) dokaznih predlogov pravdnih strank.

S tem, ko si torej stranka v pravdnem postopku postavi pooblaščenca, pristane na to, da se bodo le-temu zanjo s strani sodišča pošiljala pisanja (torej tudi vabila).

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 18.9.2013 odločilo: - da ostane sklep o izvršbi VL 52120/2012 z dne 17.4.2012 v veljavi v prvem odstavku izreka za znesek 682,84 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (in sicer od zneska 43,33 EUR od 21.9.2011 dalje do plačila, od zneska 27,98 EUR od 21.10.2011 dalje do plačila, od zneska 18,27 EUR od 21.11.2011 dalje do plačila in od zneska 593,26 EUR od 21.1.2012 dalje do plačila), v tretjem odstavku pa za znesek v višini 41,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, po preteku 8 dnevnega roka za prostovoljno prostovoljno izpolnitev dalje do plačila (1. točka izreka), - da je dolžna tožena stranka tožeči plačati pravdne stroške v višini 58,22 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude dalje do plačila (2. točka izreka).

2. Zoper sodbo se iz vseh razlogov po 338., 339, 340. in 341. členu ZPP ter zaradi kršitev določb Ustave RS pritožuje toženec, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo v celoti razveljavi ter izvršilni postopek ustavi, podrejeno pa da zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Sodišče prve stopnje naj bi zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, saj med postopkom ni uporabilo določb ZPP in OZ, ki bi jih moralo uporabiti, kar je vplivalo na zakonitost in pravilnost odločanja. Upoštevaje 2. člen Ustave RS naj bi bil postopek neustaven, saj upnik očitno zlorablja svoj položaj. Poudarja, da je sklenil dogovor o odlogu terjatve do 31.12.2012 in potem odplačilo dolga v višini 12 obrokov. Dolg še ni zapadel. Sodišče bi mu moralo vabilo na zaslišanje vročiti osebno in ne po pooblaščencu. Gre za osebna procesna pravila, ki jih pooblaščenec sodišču ne more zagotoviti tudi zato, ker je stranka lahko dlje časa odsotna (kot je bilo to v konkretnem primeru). Poudarja, da mora biti pritožba obrazložena. Sodišče je navedlo, da ugovorni razlogi pritožnika niso dokazani, a ni obrazložilo, zakaj je temu tako. Zahteval je tudi zaslišanje zastopnika upnika, kar je eno od pomembnih dokaznih sredstev (samo zaslišanje stranke je prešibko dokazno sredstvo). Sodišče bi moralo v skladu z 22. členom Ustave RS zaslišati tudi nasprotno stranko. Pri tem ni obrazložilo, zakaj ni uporabilo vseh v ugovoru predlaganih dokaznih sredstev. Sodišče je dovolilo izvršbo, čeprav terjatev ni zapadla (tega upnik ni dokazal). V kolikor bi bil upnik zaslišan, bi bilo ugotovljeno, da je bil med strankama sklenjen odlog plačila do 31.12.2012 (od 1.1.2013 pa je bilo dogovorjeno, da toženec plačuje kot doslej). Izpodbijana sodba naj bi bila tudi v nasprotju z mednarodnim pravom (in sicer z Listino EU o temeljnih pravicah kot tudi drugimi akti) Sodišče naj bi kršilo načela kontradiktornega postopka in pravne države. Prav tako je ravnalo v nasprotju s sodno prakso Ustavnega sodišča RS. V nadaljevanju razlaga vsebino načela pravičnosti in poudarja, da zaradi posledic ekonomske krize v Republiki Sloveniji nima nobenega premoženja.

3. Tožnica na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Obravnavani spor sodi med spore majhne vrednosti (spori, v katerih se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 2.000,00 EUR – prvi odstavek 443. člena Zakona o pravdnem postopku (1)). V sporih majhne vrednosti veljajo posebna pravila, ki odstopajo od splošnih pravil pravdnega postopka in ki zaradi njihove bagatelnosti racionalizirajo (reducirajo) posamezne faze postopka. To velja tudi za pritožbeni preizkus odločitve v sporu majhne vrednosti. Tako se lahko sodba v takšnem sporu izpodbija samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Slednje pomeni, da v pritožbi zoper odločitev v sporu majhne vrednosti dejanskega stanja ni mogoče izpodbijati oz. je s strani sodišča prve stopnje ugotovljeno dejansko stanje (neizpodbojno) izhodišče tudi za pritožbeno odločitev (razen če bi bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno zaradi nepravilne uporabe materialnega prava – drugi odstavek 458. člena ZPP). V zvezi s to značilnostjo je tesno povezana tudi okoliščina, da je moč v postopku v sporih majhne vrednosti (v skladu z določbo 453. člena ZPP) upoštevati samo tista dejstva in dokaze, ki jih stranke navajajo v vlogah iz 452. člena ZPP. Novih dejstev (dokazov), ki jih stranka navaja oz. poda kasneje (kar velja seveda tudi za pritožbo), sodišče ne sme upoštevati (saj so nedopustna)

6. Izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje je v celoti pravilna. Slednje je prepričljivo obrazložilo svoje zaključke, pri čemer ni zagrešilo nobene očitane kršitve procesnih določb, prav tako nobene kršitve, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Pritožnik z golim vztrajanjem pri trditvah, ki jih je podal v postopku na prvi stopnji, oz. s (splošnim) sklicevanjem na različne (domnevno kršene) pravne akte ter določbe, v nasprotno ne prepriča. Tako ne uspe obrazložiti, katero določbo OZ (2) bi moralo sodišče prve stopnje uporabiti, pa je (neupravičeno) ni. Neprepričljivo je nadalje sklicevanje na kršitve Ustave RS oz. določbe mednarodnega prava. Kot je pravilno poudarilo sodišče prve stopnje, je bil toženec tisti, ki je zatrjeval, da je s tožnico sklenil dogovor o odlogu (obročnem plačilu) dolga. Te svoje trditve je bil dolžan dokazati, a tega ni storil. Sodišče prve stopnje je zato upravičeno zaključilo (in to tudi jasno navedlo), da slednji svojih trditev o tem, da naj bi bil dogovor o odlogu (obročnem plačilu) dolga sklenjen, ni dokazal (3). Kaj bi moralo glede tega še dodatno obrazložiti, ni jasno (pritožnik pa tega tudi ustrezno ne pojasni). V zvezi z okoliščino obstoja dogovora o odlogu (obročnem plačilu) dolga toženčevemu (v ugovoru zoper sklep o izvršbi postavljenemu) predlogu po zaslišanju zastopnika upnika (4) ni bilo moč slediti. Tak predlog (vsaj kot je bil podan) je bil očitno neustrezen oziroma neprimeren. Toženec namreč za zaslišanje ni predlagal (niti je ni omenjal) konkretne osebe zaposlene pri tožeči stranki, s katero naj bi sklenil tak (zatrjevan) dogovor, medtem ko je moč za (zakonitega) zastopnika tožeče stranke (5) (to je predsednika uprave oziroma člane uprave) več kot utemeljeno domnevati, da mu te okoliščine niso poznane (6). Pritožbeno vztrajanje pri tem, da je dogovor o odlogu (obročnem plačilu) dolga bil sklenjen, je zato neprepričljivo, tudi sicer pa predstavlja neupošteven pritožbeni razlog (gre za nedovoljeno izpodbijanje dejanskih ugotovitev oziroma dokazne ocene). Z vidika pravilnosti oz. zakonitosti izpodbijane odločitve je brezpredmetno tudi sklicevanje na slabo finančno stanje.

7. Napačno je tudi toženčevo prepričanje, da mu sodišče prve stopnje vabila na zaslišanje ne bi smelo vročati po pooblaščencu. Sodišče lahko namreč stranko vabi (tako na sam narok kot tudi na zaslišanje) tudi preko pooblaščenca (zadnji odstavek 142. člena oziroma drugi odstavek 261. člena ZPP (7)). V skladu z drugim odstavkom 261. člena ZPP se šteje, da je vabilo na narok, na katerem se izvede dokaz z zaslišanjem stranke, če je vročeno njenemu pooblaščencu, vročeno osebno stranki. S tem, ko si torej stranka v pravdnem postopku postavi pooblaščenca, pristane na to, da se bodo le-temu zanjo s strani sodišča pošiljala pisanja (torej tudi vabila) (8).

8. Ker pritožbeni razlogi niso podani (9) in ker niso podani niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

9. O pritožbi je na podlagi petega odstavka 458. člena ZPP odločal sodnik posameznik.

(1) Zakon o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/1999 z nadaljnjimi spremembami, v nadaljevanju ZPP.

(2) Obligacijski zakonik, Ur. l. RS, št. 83/2001 z nadaljnjimi spremembami, v nadaljevanju OZ.

(3) Ker toženec teh svojih trditev ni dokazal, je sodišče prve stopnje odločilo v skladu s pravilom o dokaznem bremenu (215. člen ZPP).

(4) V njem je predlagal tudi svoje zaslišanje, medtem ko drugih dokaznih predlogov ni podal. (5) Predlog za zaslišanje katerega je podal. (6) Stališče, da bi morala biti nasprotna stranka zaslišana že neposredno na podlagi 22. člena Ustave RS, je prav tako zmotno. Sodišče v pravdnem postopku dokazov (razen v zakonsko izrecno predvidenih primerih - glej drugi odstavek 7. člena ZPP - za kar pa v konkretni zadevi ne gre) ne izvaja po uradni dolžnosti na podlagi ustavnih določb, ampak le na podlagi ustreznih (to je določnih in hkrati vsebinsko prepričljivo obrazloženih) dokaznih predlogov pravdnih strank. Ker v konkretnem primeru toženec ni bil zaslišan, z nezaslišanjem tožnice tudi (hipotetično) ni moglo biti prav v ničemer poseženo v načelo kontradiktornosti (oziroma prirejenosti strank).

(7) Glej tudi (temeljni) prvi odstavek 137. člena ZPP.

(8) Sodišče prve stopnje mu je vabilo na narok oz. na zaslišanje preko pooblaščenca vročalo tudi za narok razpisan za dne 31.5.2013, ki se ga toženec prav tako ni udeležil, a ni ugovarjal, da se vabilo ni vročalo pravilno.

(9) Sodišče prve stopnje tudi ni kršilo nobene določbe Ustave RS oziroma določbe mednarodnih pravnih aktov, na katere se sklicuje pritožnik.