27. 5. 2015

ODLOČBA

Senat Ustavnega sodišča je v postopku odločanja o ustavni pritožbi Hedvike Metelko, Koper, na seji 27. maja 2015

odločil:

Sodba Vrhovnega sodišča št. VIII Ips 70/2014 z dne 16. 6. 2014, sodba Višjega delovnega in socialnega sodišča št. Psp 372/2013 z dne 23. 1. 2014 in sodba Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani št. II Ps 2795/2011 z dne 31. 5. 2013 se razveljavijo in zadeva se vrne Delovnemu in socialnemu sodišču v Ljubljani v novo odločanje.

OBRAZLOŽITEV

A.

Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije (v nadaljevanju Zavod) je zahtevo pritožnice za obnovo postopka zavrgel kot prepozno (sklep z dne 8. 11. 2011), pritožbo zoper to odločitev je zavrnil ter hkrati zavrnil tudi predlog za obnovo postopka, vložen hkrati s pritožbo (odločba z dne 17. 2. 2012). Z odločbo z dne 20. 2. 2012 je zavrnil njeno pritožbo v zvezi z zahtevo za ponovno odmero pokojnine (molk organa) zato, ker je bila pritožnici pravica do sorazmernega dela starostne pokojnine že pravnomočno priznana in odmerjena (odločba z dne 7. 8. 1998). Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek pritožnice za odpravo odločitev Zavoda ter za novo odmero starostne pokojnine od 6. 6. 2011, vključno s plačilom razlike od 6. 6. 2011 z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Hkrati je sodišče odpravilo drugi odstavek izreka odločbe z dne 17. 2. 2012 ("Predlog za obnovo postopka se zavrne."). Višje sodišče je zavrnilo njeno pritožbo, Vrhovno sodišče pa njeno revizijo. V obrazložitvi je navedlo, da dejanskega stanja, ki je podlaga za priznanje pravic oziroma naložitev obveznosti, ne pomenijo le dejstva, ugotovljena z odločbo, temveč vsa dejstva, ki so nastala do izdaje upravne odločbe in bi lahko pomenila dejansko podlago za odločanje o pravici oziroma obveznosti materialnega prava. Poudarilo je, da lahko stranka, če Zavod pokojninsko osnovo izračuna napačno, napačna oziroma neugotovljena dejstva uveljavlja v pritožbenem postopku ali pa nova dejstva in nove dokaze – nove z vidika stranke in izpodbijane odločbe, ki so obstajali v času prvotnega odločanja, uveljavlja po pravnomočnosti odločbe z izrednim pravnim sredstvom obnovo postopka. Stranka naj torej spremembe pravnomočne in dokončne odločbe, s katero ji je bila priznana pravica do pokojnine, razen z izrednim pravnim sredstvom ne bi mogla doseči. Poudarilo je, da ponovna odmera pokojnine po veljavni zakonodaji ni mogoča. V primeru vložitve zahteve za novo odmero pokojnine je pravna podlaga za zavrženje 4. točka prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 24/06 – uradno prečiščeno besedilo in nasl. – v nadaljevanju ZUP). Pri utemeljevanju svoje odločitve se je Vrhovno sodišče sklicevalo na več svojih odločitev, v katerih je odločilo enako.

Pritožnica očita izpodbijanim sodbam kršitev načel pravne države (2. člen Ustave) ter 14., 22., 23., 25., 29., 50., 67. in 120. člena Ustave. Navaja, da je leta 2011 izvedela, da Zavod tudi pri odmeri njene pokojnine ni upošteval njenih prejemkov, s katerimi je vplačala delnice za notranji odkup. Po njeni upokojitvi naj bi Ustavno sodišče z odločbo št. U-I-392/98 z dne 10. 7. 2002 (Uradni list RS, št. 65/02, in OdlUS XI, 156) ugotovilo, da je četrta alineja 46. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Uradni list RS, št. 12/92, 5/94, 7/96 in 54/98 – v nadaljevanju ZPIZ/92) v delu, ki kljub plačanim prispevkom za obvezno pokojninsko zavarovanje ni dovoljevala vštevanja tega dela plače v pokojninsko osnovo, protiustavna. Zavod naj te odločbe ne bi spoštoval oziroma jo ustrezno izvrševal. Pritožnica poudarja, da iz odločbe z dne 7. 4. 1998 ne izhaja, da ta sredstva ne bi bila šteta za izračun pokojninske osnove. O tem, da je spremenil podatke, pomembne za določitev njene pokojninske osnove, oziroma da pri odmeri pokojnine kakšnih podatkov ni upošteval, naj je Zavod nikoli ne bi seznanil. Meni, da pravnomočnost ne more biti ovira za ponovno odločanje o že pravnomočno priznani in odmerjeni pravici za naprej. Tudi če Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Uradni list RS, št. 109/06 – uradno prečiščeno besedilo – v nadaljevanju ZPIZ-1) možnosti ponovne odmere v takšnih primerih ni posebej in izrecno urejal, to ne bi smelo biti ovira za (ne)odločanje o pravicah zavarovancev oziroma za varstvo njihovih pravic. Zavod in sodišča bi morali predpise ustrezno razlagati, ob upoštevanju, da gre za pravice zavarovancev, ki so zavarovane z Ustavo. Pritožnica poudarja, da je nemogoče pričakovati od zavarovancev, da v pritožbenem roku ugotovijo, ali je Zavod pravilno odmeril pokojnino oziroma ali je Zavod uporabil pravilne podatke. Takšna razlaga naj bi bila nerazumna, saj naj bi od zavarovanca zahtevala hrambo plačilnih listin za obdobje do 40 let. Hramba podatkov o delavčevih plačah in podobnem naj bi bila obveznost delodajalca in Zavoda in ne delavca. Meni, da bi bilo treba pri obravnavi njenega zahtevka upoštevati, da gre za pravico, ki temelji na plačilu prispevkov. Poudarja, da so bili prispevki plačani, sporni zneski pa niso bili upoštevani v postopku odmere pokojnine. Prav zato naj bi bilo nesprejemljivo, da ti zneski ne bi bili upoštevani v primerih, ko se napaka pri odmeri, do katere je lahko prišlo iz različnih razlogov, ugotovi kasneje, po pravnomočnosti odločitve. Zavod naj bi tudi zavarovance glede možnosti ponovne odmere pokojnine obravnaval neenako, saj naj bi jo v nekaterih primerih dovolil. Zavarovanci naj bi bili neenako obravnavani tudi zato, ker naj bi Zavod šele po letu 2009 zneske, ki so bili uporabljeni za nakup delnic, všteval zavarovancem v pokojninsko osnovo.

Senat Ustavnega sodišča je s sklepom št. Up-638/14 z dne 5. 5. 2015 ustavno pritožbo sprejel v obravnavo. V skladu s prvim odstavkom 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo in 109/12 – v nadaljevanju ZUstS) je Ustavno sodišče o tem obvestilo Vrhovno sodišče in Zavod.

B.

Izpodbijane sodbe temeljijo na stališču, da je bilo v času veljavnosti ZPIZ-1 pravnomočno odločbo o priznanju in odmeri pravice do pokojnine mogoče spremeniti oziroma njene nepravilnosti sanirati zgolj v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi, kot jih je urejal ZUP. Ker je pritožnica vložila zahtevo za ponovno odmero pokojnine v času veljavnosti ZPIZ-1, ki ponovne odmere pokojnine za primere, kot je pritožničin, ni omogočal, je po presoji sodišč Zavod njeno zahtevo utemeljeno zavrgel v skladu s 4. točko prvega odstavka 129. člena ZUP.

Ustavno sodišče je z odločbo št. U-I-239/14, Up-1169/12 z dne 26. 3. 2015 (Uradni list RS, št. 30/15) ugotovilo, da je bil ZPIZ-1 v neskladju z Ustavo, ker drugače kot ZPIZ/92 v 270. členu oziroma Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Uradni list RS, št. 96/12, 39/13 in 44/14 – ZPIZ-2) v 183. členu ni urejal posebnega izrednega pravnega sredstva. Ker ZPIZ-1 takega posebnega izrednega pravnega sredstva ni urejal, ponovna odmera pokojnine ni bila mogoča, čeprav pri njeni odmeri ni bil upoštevan del plač, s katerim so bile vplačane delnice za notranji odkup. S tem je bila pri zavarovancih, katerim je bila pravica do pokojnine že pravnomočno priznana in odmerjena, onemogočena tudi izvršitev odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-392/98. S to odločbo je Ustavno sodišče ugotovilo, da je bila četrta alineja 46. člena ZPIZ/92 v delu, ki se je nanašal na del plač, s katerim so bile vplačane delnice za notranji odkup, v neskladju z Ustavo. Ugotovilo je, da je bila ureditev, ki brez razloga, ki bi utemeljeval javno korist, ni dovoljevala vštevanja dela plač, s katerim so bile vplačane delnice za notranji odkup, v pokojninsko osnovo, čeprav so bili tudi od tega dela plače plačani prispevki, arbitrarna in zato v neskladju z načeli pravne države iz 2. člena Ustave. Ustavno sodišče je zato v odločbi št. U-I-239/14, Up-1169/12 odločilo, da so bili zavarovanci, ki so se upokojili v času veljavnosti ZPIZ-1 oziroma so v tem času zahtevali ponovno odmero pokojnine, pri kateri bi bil upoštevan tudi del plač, s katerim so vplačali delnice za notranji odkup, neenako obravnavani. Njihove zahteve za ponovno odmero pokojnine so bile namreč zavržene, ker jim je bila po stališču Zavoda in sodišč pokojnina že pravnomočno odmerjena. Ustavno sodišče je z odločbo št. U-I-239/14, Up-1169/12 ugotovilo, da je bil ZPIZ-1 v neskladju s splošnim načelom enakosti iz drugega odstavka 14. člena Ustave. Da bi Zavod navedenim zavarovancem lahko ponovno odmeril pokojnino, je hkrati določilo način izvršitve svoje odločbe. Odločitvi sodišč, ki sta temeljili na ureditvi, za katero je Ustavno sodišče ugotovilo, da je bila v neskladju z Ustavo, je zaradi kršitve drugega odstavka 14. člena Ustave razveljavilo in zadevo vrnilo Višjemu delovnemu in socialnemu sodišču v novo odločanje.

V navedeno skupino zavarovancev sodi tudi pritožnica. Ustavno sodišče je torej o enakem ustavnopravnem primeru že odločilo. Z odločbo, ki je navedena v 5. točki obrazložitve, je ustavni pritožbi ugodilo. Glede na to je bilo treba ugoditi tudi ustavni pritožbi v tej zadevi. Ker so v obravnavanem primeru izpolnjeni pogoji iz tretjega odstavka 59. člena ZUstS, je odločbo o tej ustavni pritožbi sprejel senat. Ker izpodbijane odločitve temeljijo na ureditvi, ki je bila v neskladju z drugim odstavkom 14. člena Ustave, je izpodbijane sodbe razveljavil in zadevo vrnil Delovnemu in socialnemu sodišču v Ljubljani v novo odločanje, v katerem bo sodišče moralo upoštevati stališča iz odločbe št. U-I-239/14, Up-1169/12.

Ker je bilo treba izpodbijane sodbe razveljaviti že zaradi kršitve drugega odstavka 14. člena Ustave, drugih zatrjevanih kršitev ni bilo treba preizkušati.

C.

Senat je sprejel to odločbo na podlagi tretjega odstavka 59. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata mag. Marta Klampfer ter člana mag. Miroslav Mozetič in Jasna Pogačar. Odločbo je sprejel soglasno.

mag. Marta Klampfer Predsednica senata