Jedro

Določba 190. člena ZPP, ki ureja primere, ko gre za odtujitev stvari med pravdo, se ne uporablja za posestno motenjske pravde. Sodišče je ugotovilo, da tožena stranka po prodaji spornega prostora nima več posesti in ne more izpolniti tožbenega zahtevka.

Izrek

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se v izpodbijanem delu (vse točke razen II. izreka) potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom pod točko I. izreka sklenilo, da ne dopusti subjektivne spremembe tožbe, dovolilo je objektivno spremembo tožbe (II. točka izreka), zavrnilo pa tožbeni zahtevek tožeče stranke. Ta je zahtevala ugotovitev, da jo je toženec motil v neposredni mirni posesti dela parc. št. ..., k. o. X, označeno na skici kot v izreku piše s tem, da je 16.4.2016 požagal vso zeleno mejo, ki je rasla v tem trikotniku ob hiši tožnice in zaposedel ta trikotnik, kar predstavlja dvorišče njene stanovanjske hiše in tožnici onemogočil dosedanjo posest opisanega dela parcele in da se mu odredi odvzetje posestnega trikotnika. Zavrnilo je tudi dajatveni del tožbenega zahtevka, da je toženec dolžan v osmih dneh vzpostaviti posestno stanje, opisano v izreku sklepa in prepove vsakršno ravnanje tožeči stranki in članom njene družine in drugim osebam, z grožnjo plačila denarne kazni. Tožeči stranki je naložilo plačilo pravdnih stroškov tožene stranke.

2. Proti temu sklepu vlaga pritožbo tožeča stranka in uveljavlja vse pritožbene razloge. Toženec ni dokazal, da sedaj nima posesti. Sodišče o tem ni izvedlo dokazov. Navedba toženca, da ima sedaj posest njegova hčerka, ne zadostuje. Lastništvo je en pojem, posest je drugi pojem. Tožnica je prosila za rok za odgovor na vlogo toženca, vendar ji sodišče tega ni dopustilo, čeprav je tožeča stranka opozorila v pomenu 286.b člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Tožnica je predlagala dokaz za svoje navedbe. Toženec pa je motenje priznal in dokazov ni predlagal. Iz pogodbe ne izhaja glede posesti nič. V zemljiški knjigi hčerka še ni vpisana v javno knjigo. V 6. členu pa piše, da se kupovalka zaveže nositi vsa javna bremena odpadajoča na posest nepremičnin in navedeno je, da tudi vse, kar je vezano na posest. V kupoprodajni pogodbi še piše, da kupovalka vstopa v že začete pravde; sodišče pa subjektivne spremembe tožbe ni dovolilo. Za pojem „dejanska oblast nad stvarjo“, ne morejo zadoščati listine. Sodišče bi moralo izvajati dokaze s pričami o tem, kdo je motil tožnico, na kateri stvari in da se posest ni spremenila. Posest ima še vedno toženec. Sodišče je dostavilo vlogo z dne 24.5.2016 in tam je to navajal; navedbe niso dokaz. Toženec je spremenil lastništvo na sporni stvari izključno zaradi pravdanja. Zato je kupoprodajna pogodba. Posestnik je še vedno on. Zato so storjene bistvene kršitve določb ZPP in 7. in 8. točke ter 14. in 15. točke. Gre za neizvedbo odločilnih dokazov. Zato je tudi zmotno ugotovljeno dejansko stanje in napačno uporabljeno materialno pravo. Dejanje motenja je bilo vidno navzven in to bi potrdile priče. Zato ima tožnica pravni interes. Na to ne vpliva odtujitev predmeta med pravdo. S tem sodišče ukinja motenje posesti.

3. Na vročeno pritožbo je odgovorila tožena stranka in predlaga zavrnitev. Opozarja, da se je s kupoprodajno pogodbo odpovedala tudi posesti in nima več sporne parcele v posesti. To se vidi iz 5. člena kupoprodajne pogodbe. Toženec je izvedel davčni postopek in predlagal vpis v zemljiško knjigo. Ta postopek pa tožeča stranka neupravičeno zavira. Če tožeča stranka ne bi vedela, da je nepremičnina prodana, ne bi skušala ovirati vknjižbo lastninske pravice v zemljiško knjigo.

4. Na vročeno vlogo je odgovorila tožeča stranka in vztraja, da bi sodišče moralo izvesti dokaze.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Pritožba najprej graja, da sodišče prve stopnje ni dopustilo subjektivne spremembe tožbe. Sodišče se je pravilno oprlo na določbo 187. člena ZPP in ugotovilo, da S. Č. ni dala soglasja, da privoli v subjektivno spremembo tožbe oziroma razširitev tožbe tudi proti njej. Pritožba meni, da bi sodišče moralo to dopustiti, saj je v pogodbi kot kupka sprejela obveznost vstopiti v pravde. Sodišče je nato pravilno ugotovilo, da v tem primeru, ko gre za motenje posesti, ne more uporabiti 190. člena ZPP. Pritožbeno sodišče pa v pritožbi odgovarja, da sodišče ne more na podlagi 190. ali 187. člena ZPP iz določila iz kupoprodajne pogodbe in brez volje toženčeve hčerke prenesti pasivno legitimacijo nanjo. Zaveza v pogodbi med očetom in hčerko ne more brez njenega soglasja učinkovati v razmerju do tožnika v pravdi.

7. Pritožba še trdi, da je sodišče zmotno ugotovilo, da je kupka prevzela posest in da je tožena stranka nima več. Pri tem spregleda, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je to bilo zapisano v pripravljalni vlogi toženca z dne 25.5.2016, da je bilo o tem razpravljano na glavni obravnavi, vendar tožnica teh dejstev ni zanikala in jih je zato sodišče moralo šteti za priznana dejstva (četrti odstavek zapisnika na list. št. 33). Sedaj v pritožbi kot pritožbeno novoto in ne da bi pojasnil, zakaj brez svoje krivde ni mogel tega navajati prej, pritožnik trdi, da je toženec posest obdržal in da ni prišlo do prenosa posesti na kupko. Dejstvo, da sodišče ni želelo obravnave preložiti, pa ne pomeni (ob sicer pravočasni vročitvi pripravljalne vloge), okoliščine, ki bi jo pritožbeno sodišče lahko štelo za razlog, da je novo dejstvo dovoljeno (337. člen ZPP). Za tožečo stranko je bilo sporno in želela je dokazovati stanje ob motenju oziroma dejstvo, da je tožena stranka tedaj imela posest. Sodna praksa pa je že zavzela stališče, da je po 33. členu SPZ pri motenju posesti pomembno le zadnje stanje posesti in nastalo motenje, pravica do posesti pa se ne upošteva. Vrnitev posesti in prepoved ponovnih posegov v posest je mogoče zahtevati le od posestnika (primerjaj sklep VSL I Cp 3389/2015). Sodna praksa je tudi enotna glede dejstva, da odtujitev stvari ali pravice, o kateri teče pravda, je ovira za tožbo zaradi motenja posesti, ko tožena stranka posesti nima več (primerjaj I Cp 3389/2015, I Cpg 1208/2011 in II Cp 2884/2013). Ker je pritožnici bila pripravljalna vloga poslana pravočasno, tudi prelaganje glavne obravnave ni bilo potrebno.

8. Pritožba še trdi, da na ta način lahko tožena stranka izigra institut motenja posesti. Na to je treba odgovoriti, da če bi se izkazalo, da bi tožena stranka ponovno pridobila posest, tako da lahko tožeči stranki posest odvzame, bo lahko tožnica vložila tožbo proti njemu. V tem trenutku pa je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje in na to pravilno uporabilo materialno pravo. Pri tem ni zagrešilo očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 7. in 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče je izvedlo tiste dokaze, ki so bili potrebni za ugotovitev pravno odločilnih dejstev oziroma ni ugotavljalo tistih dejstev, ki niso bila sporna. Odločba ima razloge o odločilnih dejstvih in ti razlogi niso v nasprotju (zato ni podana očitana kršitev iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP). Pravilno je tudi uporabljeno materialno pravo in tožbeni zahtevek zavrnjen.

9. Izrek o stroških temelji na določbi 154. in 165. člena ZPP. Tožeča stranka v pritožbenem postopku ni uspela, tožena pa s svojimi navedbami ni pripomogla k rešitvi te zadeve.