Jedro

Vsebinska pravilnost izvršilnega naslova – sodne odločbe ni predmet presoje v postopku davčne izvršbe. V postopku izvršbe zato dolžnik ne more z uspehom izpodbijati izvršilnega naslova (peti odstavek 157. člena ZDavP-2). Tožnik zato z ugovori, s katerimi ugovarja obstoju kakršnegakoli dolga do Republike Slovenije in s tem (posredno) tudi obveznosti, ki izhaja iz sodne odločbe, ne more uspeti.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski davčni organ je na podlagi izvršljive sodbe Okrožnega sodišča v B. I P 18/2011 z dne 30. 5. 2013 zoper tožnika začel davčno izvršbo na denarna sredstva za znesek terjatve do nasprotne stranke po ZBPP v znesku 833,28 EUR, zamudne obresti v znesku 76,35 EUR in stroške izdaje sklepa v znesku 25,00 EUR.

2. Iz razlogov sklepa sledi, da je Državno pravobranilstvo v skladu s 146. členom Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) pristojnemu davčnemu organu poslalo predlog za izterjavo denarne terjatve, ki je izkazana z izvršilnim naslovom, razvidnim iz izreka. V skladu z določbami 156. člena ZDavP-2 je davčni organ izvedel postopek davčne izvršbe ter pri tem upošteval določbe ZDavP-2, ki se nanašajo na izvršbo in ki so navedene v nadaljevanju obrazložitve.

3. Drugostopenjski davčni organ je pritožbo tožnika zoper izpodbijani sklep zavrnil kot neutemeljeno. V svojih razlogih navaja, da je iz spisov zadeve razvidno, da je bil v konkretni zadevi izdan izvršilni naslov, in sicer sodba Okrožnega sodišča v B., s katero se v 2. točki izreka tožniku nalaga, da je dolžan povrniti toženi stranki (A.A.) stroške v znesku 833,28 EUR v 15 dneh ter zamudne obresti. Nadalje je iz spisov razvidno, da je bila A.A. odobrena izredna brezplačna pravna pomoč, da se je njeni odvetnici priznala nagrada v višini 1 223,53 EUR ter da je v skladu z določbami 46. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) terjatev stranke – upravičenke do BPP proti nasprotni stranki iz naslova stroškov postopka z dnem pravnomočnosti izvršilnega naslova (tj. sodbe, s katero sodišče razsodi o stroških) prešla na Republiko Slovenijo, posledično pa je tožnik dolžan poravnati znesek 833,28 EUR upniku Republiki Sloveniji. Ker tožnik dolgovanega zneska ni prostovoljno poravnal, je Državno pravobranilstvo, Zunanji oddelek v B. dne 2. 4. 2015 predlagalo pristojnemu organu prve stopnje, da izvrši predlog za izterjavo neporavnanega dolga. Na podlagi predloga je organ prve stopnje tožniku najprej izdal opomin pred izvršbo, nato pa, ker tožnik obveznosti ni poravnal, izdal izpodbijani sklep o davčni izvršbi. Pri tem so bili v skladu z določbami Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) izpolnjeni vsi predpisani pogoji za izdajo izpodbijanega sklepa, saj je obstajal veljaven izvršilni naslov (izvršljiva sodba), opremljen s potrdilom o izvršljivosti. Izpodbijani sklep pa vsebuje tudi vse predpisane sestavine.

4. V zvezi s pritožbenimi ugovori drugostopenjski organ pojasnjuje, da tožnikove težke socialne razmere sicer razume, da pa slabo premoženjsko in zdravstveno stanje sama po sebi nista razlog, zaradi katerega se ne bi vodil izvršilni postopek ter da je tožnikov socialni položaj v izvršilnem postopku varovan z določbami 159. in 160. člena ZDavP-2, s katerimi se varuje osnovni socialni minimum dolžnika in ki jih mora upoštevati banka kot izvršiteljica izpodbijanega sklepa. Predmet tega postopka tudi ni odločanje o morebitnem odpisu obveznosti, temveč se preizkuša zgolj pravilnost in zakonitost sklepa o izvršbi. Na drugačno odločitev pa tudi ne morejo vplivati pritožbene navedbe v zvezi z delom sodstva in odvetnikov.

5. Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in smiselno predlaga odpravo sklepa. V tožbi navaja, da so trditve in razlogi Ministrstva brez podlage in da mu povzročajo vedno večjo stisko. V stiski je tudi zaradi nepoštenega reševanja zadev pred sodišči. V upravnem sporu se sklicuje na vse dosedanje navedbe in dodaja, da Republiki Sloveniji ni dolžan „niti ficka“ – dejansko je RS dolžna tožniku visoke zneske zaradi nepoštenega sojenja, „lažiranih“ procesov in ostalih oškodovanj vse od leta 1988 do danes.

6. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih ter predlaga zavrnitev tožbe.

7. Tožba ni utemeljena.

8. Po pregledu spisov in izpodbijanega sklepa sodišče sodi, da je odločitev, ki jo tožnik izpodbija s tožbo, pravilna in zakonita. Pravilni in skladni z zakonom so tudi razlogi, ki jih vsebujeta sklep in odločba o pritožbi, zato jih sodišče ne ponavlja, temveč se na podlagi določb 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) nanje sklicuje.

9. V zvezi s tožbenimi ugovori sodišče, enako kot pred tem že pristojni davčni organ, ugotavlja, da izterjava po izpodbijanem sklepu temelji na sodni odločbi, opremljeni s klavzulo o izvršljivosti, ki jo je davčnemu organu posredoval predlagatelj davčne izvršbe - Državno pravobranilstvo, ter da tožnik dolgovanega zneska upniku (Republiki Sloveniji) kljub opominu ni poravnal pred izdajo sklepa. Ugotovitev je skladna s podatki upravnih spisov in tudi ni sporna. Nasprotno je povsem brez podlage tožbeni očitek, da so trditve in argumenti tožene stranke brez podlage.

10. Vsebinska pravilnost izvršilnega naslova – sodne odločbe pa ni predmet presoje v postopku davčne izvršbe. V postopku izvršbe zato dolžnik ne more z uspehom izpodbijati izvršilnega naslova (peti odstavek 157. člena ZDavP-2). Enako velja za upravni spor, v katerem se presoja pravilnost in zakonitost sklepa o izvršbi. Tožnik zato z ugovori, s katerimi ugovarja obstoju kakršnegakoli dolga do Republike Slovenije in s tem (posredno) tudi obveznosti, ki izhaja iz sodne odločbe, ne more uspeti.

11. Ker je torej izpodbijani sklep zakonit in pravilen, tožbene navedbe pa neutemeljene, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno.

12. Glede na nesporne dejanske okoliščine, ki so podlaga za odločitev, je sodišče na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo v zadevi brez glavne obravnave.