Jedro

Ocenjevanje nasprotnih dokazov glede utemeljenosti obtožbe ni stvar postopka ob podaljšanju pripora po poteku dvomesečnega roka od zadnje odločitve o priporu.

Okoliščine, v katerih naj bi bila kazniva dejanja pod obtožbo storjena, opravičujejo zaključek, da obstaja konkretna nevarnost, da bi obtoženec kljub hišnemu priporu ponovil kaznivo dejanje, zato v obravnavanem primeru nadomestilo pripora s hišnim priporom ne pride v poštev.

Izrek

Zahteva zagovornika obtoženega Ž.Ž. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Zoper obtoženega Ž.Ž. in soobtožence je vložena pravnomočna obtožnica pri Okrožnem sodišču v Celju in sicer zoper Ž.Ž. za 10 kaznivih dejanj neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po 2. in 1. odstavku 196. člena KZ, v kateri je okrožni državni tožilec med drugim predlagal, da se pripor obtožencem M.A., Ž.Ž. in D.D. podaljša tudi po vložitvi obtožnice. Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Celju je z zgoraj navedenim sklepom obtožencema Ž.Ž. in D.D. podaljšal pripor iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki 1. odstavku 201. členu Zakona o kazenskem postopku (ZKP) do konca glavne obravnave, dočim je obtoženemu M.A. pripor podaljšal iz pripornega razloga begosumnosti po 1. točki 1. odstavku 201. člena ZKP in pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki navedenega člena. Zoper ta sklep se je pritožil zagovornik obtoženega Ž.Ž. iz vseh pritožbenih razlogov s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni ter pripor obtoženemu Ž. odpravi oziroma ga nadomesti s hišnim priporom. Višje sodišče v Celju je z v uvodu navedenim sklepom pritožbo zagovornika obtoženega Ž.Ž. zavrnilo kot neutemeljeno.

Zoper pravnomočni sklep o podaljšanju pripora je zagovornik obtoženega Ž.Ž. dne 9.3.1999 priporočeno po pošti vložil na Okrožno sodišče v Celju zahtevo za varstvo zakonitosti očitno zaradi bistvene krštive določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP in predlagal, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevi ugodi in napadeni sklep tako spremeni, da pripor zoper obtoženca odpravi oziroma podrejeno ga nadomesti s hišnim priporom. V obrazložitvi zahteve zagovornik obtoženega Ž.Ž. napada obstoj utemeljenega suma glede dejanja, opisanega v pravnomočni obtožnici pod točko 1.) I.) in sicer v zvezi z rezultati kazenske preiskave glede na uporabljene posebne metode in sredstva v fazi odkrivanja tega kaznivega dejanja. V nadaljevanju pa zagovornik v zahtevi napada zaključke obeh navedenih sklepov glede obstoja pripornega razloga ponovitvene nevarnosti pri obtoženem Ž.Ž. in sicer, da je priporni razlog obrazložen zgolj pavšalno v prvostopnem sklepu, v pritožbenem sklepu pa ob pritožbenih izvajanjih o nadomestitivi pripora s hišnim priporom obrazložitev ne vsebuje sprejemljivih in zadostnih razlogov, zakaj v obravnavanem primeru ni mogoče uporabiti hišnega pripora.

Vrhovni državni tožilec, svetnik F.M. je v odgovoru, ki ga je podal v skladu z določilom 2. odstavka 423. člena ZKP navedel, da zahteva za varstvo zakonitosti zagovornika Ž.Ž. ni utemeljena. Zoper obtoženca ne bi tekla kazenska preiskava, kolikor ne bi bil podan utemeljen sum o kaznivih dejanjih, ki se mu očitajo. Izpodbijani sklep pa dovolj obširno in konkretizirano utemeljuje odločitev o podaljšanju pripora.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

V obtožnici, ki jo je 11.12.1998 vložil okrožni državni tožilec na Okrožno sodišče v Celju zoper Ž.Ž. in soobdolžence, je pod točko 3. predloga predlagal podaljšanje pripora tudi za obdolženega Ž.Ž.

Zunajobravnavni senat je pripor zoper Ž.Ž., M.A. in D.D. podaljšal. Po preteku dveh mesecev pa je zunajobravnavni senat preizkusil na podlagi 2. odstavka 207. člena ZKP, ali so še podani razlogi za pripor in izdal sklep, s katerim je pripor podaljšal. Pred potekom navedenega dvomesečnega roka je postala obtožnica pravnomočna, potem ko je bil izveden ugovorni postopek, v katerem je zunajobravnavni senat odločal med drugim tudi o ugovoru zagovornika obdolženega Ž.Ž. V ugovornem postopku je zunajobravnavni senat prvostopnega sodišča odločal o tem, ali je dovolj dokazov za utemeljen sum (4. točka 1. odstavka 277. člena ZKP). Ko zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti ponovno načenja vprašanje o obstoju utemeljenega suma glede kaznivih dejanj, ki so predmet obtožbe, ponavlja pomisleke, izražene v ugovoru zoper obtožnico, ki je postala pravnomočna. V zahtevi za varstvo zakonitosti zagovornik ne navaja ničesar, kar ne bi bilo predmet ocene v ugovornem postopku. Utemeljenost suma tudi glede obtoženega Ž.Ž. je bila doslej predmet zahteve za varstvo zakonitosti glede kaznivega dejanja, v katerem naj bi bil udeležen navedeni obtoženec in dveh postopkov podaljšanj pripora nad 3 mesece v teku kazenske preiskave. Ob nespremenjenih okoliščinah in stanju postopka po vloženi obtožnici, ko niso predlagani nobeni drugačni dokazi, ki bi nakazovali, da je podana podlaga za ustavitev postopka po 4. točki 1. odstavka 277. člena ZKP, s čemer bi odpadla podlaga za odločanje o obstoju pripornih razlogov, zagovornik s svojo zahtevo za varstvo zakonitosti v korist obtoženega Ž.Ž. ni mogel imeti uspeha. Vrhovno sodišče namreč sprejema zaključek obeh napadenih sklepov sodišča prve stopnje in pritožbenega sodišča ob podaljšanju pripora, da je še vedno dovolj dokazov za obstoj utemeljenega suma v smeri vložene obtožnice. Ocenjevanje nasprotnih dokazov glede utemeljenosti obtožbe ni stvar postopka ob podaljšanju pripora po poteku dvomesečnega roka od zadnje odločitve odločitve o priporu. O eventuelnih nasprotjih med izvedenimi dokazi se bo odločalo na glavni obravnavi in v eventuelnem pritožbenem postopku.

Priporni razlog ponovitvene nevarnosti v obravnavanem primeru temelji na zaključku, da je ponovitvena nevarnost iz 3. točke 1. odstavka 201. člena noveliranega ZKP podana, če teža, način storitve ali okoliščine, v katerih je bilo kaznivo dejanje storjeno in osebne lastnosti priprtega, prejšnje življenje, okolje in razmere, v katerih priprta oseba živi ali kakšne druge posebne okoliščine kažejo na nevarnost, da bo ponovil kaznivo dejanje, dokončal poskušano kaznivo dejanje ali storil kaznivo dejanje, s katerim grozi. V tem zakonitem okviru je Vrhovno sodišče presojalo pravilnost uporabe določb ZKP pri podaljševanju pripora obtoženemu Ž.Ž. V zahtevi predlagana nadomestitev pripora s hišnim priporom je bila s sklepom pritožbenega sodišča povsem utemeljeno zavrnjena kot nesprejemljiva tako glede na težo očitanih kaznivih dejanj, kot glede na osebne lastnosti in prejšnje življenje obtoženca. Hišni pripor iz 199.a člena ZKP ne daje nobenega zagotovila, da obtoženec na prostosti ne bi ponavljal dejanj, zaradi katerih je pravnomočno obtožen. Okoliščine, v katerih naj bi bila kazniva dejanja pod obtožbo storjena, opravičujejo zaključek, da obstaja konkretna nevarnost, da bi obtoženec kljub hišnemu priporu ponovil kaznivo dejanje, zato v obravnavanem primeru nadomestilo pripora s hišnim priporom ne pride v poštev. Sklep pritožbenega sodišča ima povsem zadovoljive razloge v tej smeri, zato zahtevi za varstvo zakonitosti obtoženčevega zagovornika ni bilo mogoče ugoditi. Skladno s 425. členom ZKP je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti obtoženčevega zagovornika kot neutemeljeno zavrnilo.