Jedro

Tožena stranka tožniku ni v celoti plačala regresa za letni dopust za leti 2011 in 2012, zato je tožbeni zahtevek iz tega naslova utemeljen.

Tožnik iz razlogov na strani tožene stranke ni mogel izrabiti dopusta za leto 2012, saj je bil primoran v letu 2012 najprej izrabiti letni dopust za leto 2011, katerega izrabe mu tožena stranka v tekočem letu ni omogočila. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožnik iz objektivnih razlogov ni mogel izrabiti letnega dopusta za leto 2012. Ker je tožnik odpoved pogodbe o zaposlitvi prejel le nekaj dni pred odjavo iz zavarovanj, je sodišče prve stopnje tožniku utemeljeno tožniku prisodilo nadomestilo za neizrabljene dni letnega dopusta.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del zamudne sodbe sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano zamudno sodbo toženi stranki naložilo, da je dolžna tožniku plačati regres za letni dopust za leto 2011 v bruto znesku 600,00 EUR, od tega zneska odvesti davke ter tožniku plačati neto znesek skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2011 dalje do plačila in regres za letni dopust za leto 2012 v bruto znesku 384,42 EUR, od tega zneska odvesti davke ter tožniku plačati neto znesek skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2012 dalje do plačila (I. točka izreka). Zavrnilo je zahtevek tožnika iz naslova regresa za letni dopust za leto 2012 za znesek 31,16 EUR bruto in zahtevek za plačilo prispevkov od bruto zneskov regresov (II. in III. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožniku plačati nadomestilo za neizrabljen letni dopust v bruto znesku 839,04 EUR, od tega zneska odvesti davke in prispevke ter tožniku plačati neto znesek skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 6. 2013 dalje do plačila (IV. točka izreka). Zavrnilo je zahtevek tožnika iz naslova vtoževanih zakonskih zamudnih obresti od neto zneska nadomestila za neizrabljen letni dopust od 1. 8. 2012 do 6. 6. 2013 (V. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 135,72 EUR in jih nakazati na račun Delovnega sodišča v Celju, v roku 15 dni po prejemu pisnega odpravka sodbe, po izteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi (VI. točka izreka).

2. Zoper ugodilni del navedene zamudne sodbe vlaga tožena stranka pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe v celoti razveljavi ter vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Navaja, da je sodišče dne 7. 10. 2013 izdalo sklep, s katerim je odgovor na tožbo tožene stranke, vložen dne 5. 7. 2013, zavrglo. Dne 28. 2. 2014 je sodišče po pravnomočnosti sklepov o zavrženju odgovora na tožbo izdalo zamudno sodbo, s katero je tožbenemu zahtevku ugodilo. Iz obrazložitve izpodbijane zamudne sodbe izhaja, da je sodišče 8. 7. 2013 prejelo nepopoln odgovor na tožbo, ki ni bil podpisan in kljub opozorilu o nepopolnosti ga tožena stranka ni popravila v roku, zato je sodišče odgovor na tožbo s sklepom zavrglo in štelo, da odgovor na tožbo ni bil vložen v zakonitem roku. Posledično je v predmetni zadevi izdalo zamudno sodbo. Tožena stranka je dne 16. 7. 2013 res prejela sklep, s katerim ji je sodišče dodelilo rok 8 dni za popravo, podpis odgovora na tožbo in jo opozorilo, da bo odgovor zavržen, če odgovora na bo popravila. Iz obrazložitve sklepa z dne 10. 7. 2013 je izhajalo, da je sodišče dne 8. 7. 2013 prejelo odgovor na tožbo tožene stranke, ki pa ni bil podpisan, zato je sodišče toženi stranki dodelilo rok, vendar pa sodišče toženi stranki vloge, ki ni bila podpisana, ni poslalo priložene, da bi jo lahko podpisala in vrnila sodišču. Ker iz spisa tožene stranke izhaja, da je bila vloga oddana podpisana, je tožena stranka tako menila, da je sodišče storilo napako. Sklep sodišča, s katerim je zavrglo odgovor na tožbo tožene stranke je zato nezakonit, posledično pa je napačna in nezakonita izpodbijana sodba, saj predpostavke za izdajo zamudne sodbe niso izpolnjene.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del zamudne sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in naslednji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

5. Sodišče prve stopnje je v predmetni zadevi, ob ugotovitvi, da odgovor na tožbo tožene stranke ni vseboval podpisa, pravilno pozvalo toženo stranko, da v roku, ki ga je določilo, takšno napako odpravi in predloži sodišču ustrezno podpisano vlogo (skladno z določbo 105. člena ZPP). Hkrati je toženo stranko opozorilo na zavrženje vloge, če ne bo ravnala tako, kot ji je bilo naloženo. Sodišče prve stopnje ni bilo dolžno vračati toženi stranki nepodpisano vlogo nazaj v popravo, temveč je bila dolžnost tožene stranke, da po pozivu in v postavljenem roku odpravi pomanjkljivosti in sodišču prve stopnje pošlje s strani zakonitega zastopnika podpisano vlogo v zadostnem številu izvodov tako za sodišče kot za nasprotno stranko. Ker tožena stranka v konkretnem primeru ni bila aktivna pri odpravi pomanjkljivosti glede nepodpisane vloge, je sodišče prve stopnje skladno z določbo 108. člena ZPP odgovor na tožbo z dne 5. 7. 2013 kot nepopolno vlogo zavrglo. Toženka je zoper sklep sodišča prve stopnje opr. št. Pdp 270/2013 z dne 7. 10. 2013 vložila pritožbo, ki jo je pritožbeno sodišče s sklepom opr. št. 1108/2013 z dne 12. 2. 2014 zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

6. Sodišče prve stopnje je tako pravilno ugotovilo, da so podani vsi po prvem odstavku 318. člena ZPP navedeni pogoji za izdajo zamudne sodbe. Tožena stranka ni odgovorila na pravilno vročeno tožbo; v tej zadevi ne gre za zahtevek, s katerimi stranke ne bi mogle razpolagati; utemeljenost tožbenega zahtevka izhaja iz dejstev, ki so navedena v tožbi in dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložila sama tožeča stranka ali z dejstvi, ki so splošno znana.

7. Glede na to, da se pri zamudni sodbi zaradi neaktivnosti tožene stranke domneva, da toženec priznava vse tožbene navedbe tožnika, sodišče dokazov sploh ne izvaja. Posebnost zamudne sodbe je ravno v tem, da sodišče resničnosti trditev tožnika o pravno relevantnih dejstvih sploh ne preizkuša (ne izvaja in ne ocenjuje dokazov), saj ta sodba temelji na absolutni (neovrgljivi) domnevi, da toženec s svojo pasivnostjo priznava dejanske navedbe tožnika, na katere ta opira svoj zahtevek. Neizpodbitnost te domneve je razvidna iz določbe drugega odstavka 338. člena ZPP, ki določa, da se zamudna sodba ne more izpodbijati zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Sodišče za podlago zamudne sodbe vzame dejansko stanje, ki je navedeno v tožbi, če ni v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik, ali z dejstvi, ki so splošno znana. Glede na to, da se upoštevajo samo dejstva, ki jih je navedel tožnik v tožbi, se štejejo ta za nesporna, saj sodišče ne izvaja dokazov, ampak samo preverja, ali navedbe o dejstvih ne nasprotujejo priloženim dokazom. Če tožnik ne predloži dokazov, na katere se sklicuje, to ni ovira za izdajo zamudne sodbe, zaradi domneve, da tožena stranka priznava dejanske trditve.

8. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo in sicer prvi in drugi odstavek 131. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj. s spremembami), ki določa, da je delodajalec dolžan delavcu, ki ima pravico do letnega dopusta, izplačati regres za letni dopust najmanj v višini minimalne plače in sicer najkasneje do 1. 6. tekočega koledarskega leta. Za toženo stranko je veljala Kolektivna pogodba gradbenih dejavnosti (Ur. l. RS, št. 1/2005 s spremembami), ki je v Tarifni prilogi 2011 (Ur. l. RS, št. 62/2011) določala, da se uporablja Tarifna priloga 2009 h kolektivni pogodbi (Ur. l. RS, št. 64/2009). Ta določa regres za letni dopust v znesku 800,00 EUR bruto. Glede na to, da je tožnik zatrjeval, da mu je tožena stranka plačala del regresa za letni dopust za leto 2011 v višini 200,00 EUR (in sicer v obliki vrednostnih bonov), ter s kompenzacijo tudi del regresa za letni dopust za leto 2012 v višini 415,58 EUR, je sodišče prve stopnje toženi stranki pravilno naložilo, da je dolžna tožniku plačati še razliko regresa za letni dopust za leto 2011 v bruto znesku 600,00 EUR in za leto 2012 v bruto znesku 384,42 EUR. Od bruto zneska pa je toženec dolžan obračunati in plačati akontacijo dohodnine in jo nakazati na račun Davčne uprave RS, preostali neto znesek pa nakazati tožniku.

9. Iz tožbenih navedb in potrdila tožene stranke z dne 3. 1. 2013 izhaja, da je tožniku v letu 2012 pripadalo še 23 dni letnega dopusta, ki ga z objektivnih razlogov ni mogel izrabiti v času zaposlitve pri toženi stranki. Upoštevaje neprerekana dejstva, da tožnik iz razlogov na strani tožene stranke pri slednji ni mogel izrabiti dopusta za leto 2012, saj je bil primoran v letu 2012 najprej izrabiti letni dopust za leto 2011, katerega izrabe mu tožena stranka v tekočem letu ni omogočila, je pravilen zaključek, da tožnik iz objektivnih razlogov letnega dopusta za leto 2012 ni mogel izrabiti. Ker je pisno odpoved pogodbe o zaposlitvi prejel le nekaj dni pred odjavo iz zavarovanj, je sodišče prve stopnje utemeljeno tožniku prisodilo nadomestilo za neizrabljenih 23 dni letnega dopusta. Iz obračuna plače (A4) izhaja, da za posamezni delovni dan znaša plača v višini 36,50 EUR bruto in tako za 23 dni v bruto višini 839,50 EUR. Tožena stranka je od navedenega zneska dolžna odvesti davke in prispevke ter tožniku plačati neto znesek skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kakor je pravilno odločilo sodišče prve stopnje.

10. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del zamudne sodbe sodišča prve stopnje.