Jedro

Sodišče prve stopnje je izdalo začasno odredbo po določilih 113. člena ZDR-1, v nadaljevanju pa štelo, da v tej fazi postopka tožnik še ni izkazal za verjetno, da njegova terjatev do tožene stranke obstaja glede na določila ZIZ. Tožnik tudi ni izkazal nadaljnjega pogoja za izdajo začasne odredbe iz 272. in 273. člena ZIZ. Posledično je sodišče prve stopnje zavrnilo tudi predlog tožnika za izrek denarne kazni. Sodišče prve stopnje je v tem delu zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, ker je štelo, da ni bilo pogoja za izrek denarne kazni, ker ZDR-1 izreka denarne kazni izrecno ne predvideva. Takšno stališče ni pravilno, saj ZDSS-1 v 4. odstavku 56. člena določa, da se začasne odredbe izdajajo po določilih zakona, ki ureja zavarovanje, če ni v tem členu določeno drugače. Zato bi moralo sodišče prve stopnje v delu, kjer je odločilo o zadržanju učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi do pravnomočnosti odločitve sodišča o predlogu za izdajo začasne odredbe ter posledično o pozivu nazaj na delo, obračunu bruto nadomestil plač, odvodu davkov in prispevkov in izplačilu neto plače, vse do pravnomočnosti, odločati tudi o izreku predlagane denarne kazni. Odločati bi moralo na podlagi 2. odstavka 273. člena ZIZ v povezavi z 2. odstavkom 226. člena ZIZ, ki med drugim določa, da sodišče s sklepom o izvršbi izreče tudi denarno kazen za primer, če dolžnik v določenem roku ne bo izpolnil obveznosti.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, četrta alineja 3. točke izreka sklepa se razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Odločitev o pritožbenih stroških postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je izdalo sklep, s katerim je sklenilo: "1. Zadrži se učinkovanje prenehanja o zaposlitvi z dne 22. 4. 2014 za delovno mesto "operater 1" in učinkovanje izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 20. 12. 2016, in sicer do pravnomočnosti odločitve sodišča o predlogu tožeče stranke z dne 17. 1. 2017 za izdajo začasne odredbe.

2. Tožena stranka je dolžna v roku 8 dni tožečo stranko za čas do pravnomočnosti odločitve o njenem predlogu z dne 17. 1. 2017 za izdajo začasne odredbe pozvati nazaj na delo, ji v tem obdobju omogočiti opravljanje dela v skladu s pogodbo o zaposlitvi z dne 22. 4. 2014 na delovnem mestu "operater 1", jo za obdobje od 22. 12. 2016 do pravnomočnosti odločitvi o predlogu tožeče stranke z dne 17. 1. 2017 za izdajo začasne odredbe prijaviti v zavarovanja pri ZZZS in ji za to obdobje priznati vse pravice iz delovnega razmerja ter ji za to obdobje obračunati bruto nadomestilo plač, kakor da bi delala, od teh bruto zneskov v korist tožeče stranke obračunati/odvesti in plačati vse obvezne davščine in prispevke za socialno varnost, razliko v neto znesku pa izplačati tožeči stranki z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vsakega 19. v mesecu od neto zneska nadomestila plače preteklega meseca do plačila.

3. Zavrne se ostali del predloga za izdajo začasne odredbe: - za zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi z dne 22. 4. 2014 za delovno mesto "operater 1" in učinkovanja izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 20. 12. 2016 tudi v času po pravnomočnosti odločitve sodišča o predlogu tožeče stranke z dne 17. 1. 2017 za izdajo začasne odredbe, - za reintegracijo tožeče stranke v času po pravnomočnosti odločitve o njenem predlogu z dne 17. 1. 2017 za izdajo začasne odredbe in za omogočanje opravljanje dela v skladu s to pogodbo o zaposlitvi z dne 22. 4. 2014 na delovnem mestu "operater 1" v tem obdobju, - za prijavo tožeče stranke v zavarovanje pri ZZZS, za priznanje pravic iz delovnega razmerja tožeči stranki ter za obračun in izplačilo nadomestila plače tožeče stranke z zamudnimi obrestmi, vse za obdobje po pravnomočnosti odločitve o predlogu tožeče stranke z dne 17. 1. 2017 za izdajo začasne odredbe, - za izrek denarne kazni v višini 10.000,00 EUR, ki bi se izvršila po pravnomočnosti tega sklepa o izvršbi, v kolikor tožena stranka ne bo ravnala v skladu s to začasno odredbo, z rubežem razpoložljivega dobroimetja tožene stranke, ki ga ima le-ta na kateremkoli svojem računu, skladu, akreditivu ali podobnem naslovu pri katerikoli banki ali hranilnici, do višine celotne izvršljive terjatve, ter po pravnomočnosti sklepa o izvršbi s prenosom zarubljenega dobroimetja tožene stranke na poslovni račun RS sodišča, ter tudi ostali del predloga za izdajo začasne odredbe, ki se nanaša na zadržanje prenehanja pogodbe o zaposlitvi z dne 30. 4. 2013 ter za reintegracijo tožeče stranke in reparacijo po tej pogodbi o zaposlitvi.

4. a) Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške v zvezi s predlogom za izdajo začasne odredbe v višini 42,83 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka izpolnitvenega roka do plačila.

b) Višji zahtevek tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka za izdajo začasne odredbe se zavrne."

2. Tožnik je podal predlog za izdajo dopolnilnega sklepa oziroma podredno pritožbo in predlagal, da sodišče izda dopolnilni sklep, s katerim naj odloči, da se toženi stranki za primer, če v roku 8 dni ne bo izvršila obveznosti iz 1. in 2. točke sklepa z dne 1. 3. 2017 o izdani začasni odredbi, izreče denarna kazen v višini 10.000,00 EUR. Tožnik podredno predlaga, da v kolikor sodišče dopolnilnega sklepa ne bi izdajalo, da navedeni predlog obravnava kot pritožbo v delu, kjer je bila zavrnjena določitev izvršilnega sredstva (to je izrek denarne kazni), saj je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, ker ni ugodilo predlogu tožnika za izdajo začasne odredbe, ki bi vsebovala tudi sredstvo izvršbe po 226. členu ZIZ, tako da naj pritožbeno sodišče v tem delu sklep o začasni odredbi spremeni oziroma zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje, vse s stroškovno posledico po priglašenem stroškovniku. Tožnik priglaša pritožbene stroške postopka.

3. Tožena stranka podaja odgovor na pritožbo tožnika in navaja, da je pritožba tožnika nesklepčna. Materialno podlago za izdajo sklepov o začasni odredbi bi v tem postopku lahko predstavljala dva predpisa, in sicer 113. člen Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 - ZDR-1) in petindvajseto poglavje Zakona o izvršbi in zavarovanju. V nadaljevanju je sodišče prve stopnje presojalo, ali obstajajo tudi pogoji za izdajo začasne odredbe skladno z določbami petindvajsetega poglavja ZIZ. Tožena stranka tudi poudarja, da je po pravnomočnosti sklepa ob poskusu ponovne registracije zaposlenega pri ZZZS bila neformalno obveščena o tem, da naj bi bil tožnik že približno en mesec (torej že v mesecu februarju 2017) v delovnem razmerju pri novem delodajalcu, navedeno pa pomeni, da tožena stranka začasne odredbe ne more izvršiti, vse dokler ni končan postopek ugotavljanja statusa zavarovanca pri ZPIZ. Ključna je namreč ugotovitev zavarovalne podlage tožnika v vmesnem obdobju. Šele na tej podlagi bo tožena stranka namreč lahko pravilno izplačala plače ter ustrezne davke in prispevke na račun tožnika. Priglaša pritožbene stroške postopka.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo sklep v izpodbijanem delu v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) v povezavi s 366. členom ZPP po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče ni storilo bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pa zmotno uporabilo materialno pravo.

6. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku glede na napotila pritožbenega sodišča v zadevi opr. št. Pdp 169/2017 z dne 23. 2. 2017, kjer je pritožbeno sodišče zavzelo stališče, da mora sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku kot pravno podlago za odločanje glede predloga za izdajo začasne odredbe upoštevati tudi 113. člen ZDR-1, ki v prvem odstavku izrecno določa, da če sindikat, svet delavcev ali delavci, ki so izvolili predstavnika delavcev, poda negativno mnenje v zvezi z izredno odpovedjo iz razloga nesposobnosti ali krivdnega razloga ali z izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi in predstavnik delavcev pri delodajalcu zahteva zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi zaradi odpovedi, prenehanje pogodbe o zaposlitvi ne učinkuje 30 dni od vročitve odpovedi, oziroma do poteka roka za mediacijo ali arbitražo oziroma za sodno varstvo. Tretji odstavek 113. člena ZDR-1 pa določa, da če predstavnik delavcev v sodnem postopku uveljavlja nezakonitost odpovedi o zaposlitvi v primerih iz prvega odstavka tega člena in najkasneje ob vložitvi tožbe predlaga sodišču izdajo začasne odredbe, se zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi zaradi odpovedi podaljša do odločitve o predlogu za izdajo začasne odredbe. Sodišče prve stopnje je v prvotnem postopku namreč zavzelo zmotno stališče, da bo o začasni odredbi na podlagi 113. člena ZDR-1 odločalo šele v nadaljevanju postopka pri odločanju o zakonitosti podane izredne odpovedi, ko bo izvedlo predlagane dokaze, za katere bo smatralo, da so potrebni.

7. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku delno ugodilo predlogu za začasno odredbo in zadržalo učinkovanje prenehanja pogodbe o zaposlitvi z dne 22. 4. 2014 za delovno mesto "operater 1" in učinkovanje izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 20. 12. 2016 in sicer do pravnomočnosti odločitve sodišča o predlogu tožnika z dne 17. 1. 2017 za izdajo začasne odredbe. Posledično navedeno je tožniku za čas do pravnomočnosti odločitve o njegovem predlogu tožniku prisodilo tudi reintegracijo in reparacijske zahtevke. V ostalem delu pa je predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo, in sicer za zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi tudi v času po pravnomočnosti odločitve sodišča o predlogu za izdajo začasne odredbe, za reintegracijo po pravnomočnosti odločitve o njegovem predlogu za izdajo začasne odredbe, za prijavo tožnika pri ZZZS, za priznanje pravic iz delovnega razmerja in izplačila plače. Zavrnilo je predlog za izdajo začasne odredbe v četrti alineji 3. točke za izrek denarne kazni v višini 10.000,00 EUR, ki bi se izvršila po pravnomočnosti tega sklepa o izvršbi, v kolikor tožena stranka ne bo ravnala v skladu s to začasno odredbo, z rubežem razpoložljivega dobroimetja tožene stranke, ki ga ima le-ta na kateremkoli svojem računu, v skladu, akreditivu ali podobnem naslovu, pri katerikoli banki ali hranilnici, do višine celotne izvršljive terjatve, ter po pravnomočnosti sklepa o izvršbi s prenosom zarubljenega dobroimetja tožene stranke na poslovni račun RS sodišča. 8. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni izdalo dopolnilnega sklepa, tako da se predlog za izdajo dopolnilnega sklepa obravnava kot pritožba. Sodišče prve stopnje je pri odločanju o predlogu za izdajo začasne odredbe izhajalo iz določil 113. člena ZDR-1 ter tudi določil Zakona o izvršbi in zavarovanju (Ur. l. RS, št. 51/98 in nadalj. - ZIZ). Sodišče prve stopnje je izdalo začasno odredbo po določilih 113. člena ZDR-1, v nadaljevanju pa štelo, da v tej fazi postopka tožnik še ni izkazal za verjetno, da njegova terjatev do tožene stranke obstaja glede na določila ZIZ. Tožnik tudi ni izkazal nadaljnjega pogoja za izdajo začasne odredbe iz 272. in 273. člena ZIZ. Posledično navedenemu je sodišče prve stopnje zavrnilo tudi predlog tožnika za izrek denarne kazni v višini 10.000,00 EUR. Sodišče prve stopnje je v tem delu zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, ker je štelo, da ni bilo pogoja za izrek denarne kazni, ker ZDR-1 izreka denarne kazni izrecno ne predvideva. Takšno stališče ni pravilno, saj Zakon o delovnih in in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadalj. - ZDSS-1) v 4. odstavku 56. člena določa, da se začasne odredbe izdajajo po določilih zakona, ki ureja zavarovanje, če ni v tem členu določeno drugače. Torej bi moralo sodišče prve stopnje v delu, kjer je odločilo o zadržanju učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi do pravnomočnosti odločitve sodišča o predlogu za izdajo začasne odredbe ter posledično o pozivu nazaj na delo, obračunu bruto nadomestil plač, odvodu davkov in prispevkov in izplačilu neto plače, vse do pravnomočnosti, odločati tudi o izreku predlagane denarne kazni. Sodišče prve stopnje bi tako moralo odločati na podlagi 2. odstavka 273. člena ZIZ v povezavi z 2. odstavkom 226. člena ZIZ, ki med drugim določa, da sodišče s sklepom o izvršbi izreče tudi denarno kazen za primer, če dolžnik v določenem roku ne bo izpolnil obveznosti. Prvi odstavek 44. člena ZIZ, ki ureja sestavine sklepa v izvršbi med drugim določa, da mora sklep vsebovati izvršilno sredstvo. Izvršilno sredstvo za izterjavo nedenarnih terjatev, ki jih lahko izpolni le dolžnik (poziv nazaj na delo) pa je v skladu z določili 226. člena ZIZ denarna kazen.

9. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo tožnika navaja, da je poskušala ponovno registrirati tožnika pri ZZZS, vendar je bilo ugotovljeno, da je že v delovnem razmerju pri novem delodajalcu, kar po stališču tožene stranke pomeni, da začasne odredbe ne more takoj izvršiti, vse dokler ni končan postopek ugotavljanja statusa zavarovanca pri ZPIZ. Pritožbeno sodišče toženi stranki predlaga, da ob pozivu tožnika nazaj na delo, s tožnikom razčisti nastalo odprto dejansko vprašanje (prijava zaposlenega pri ZZZS ob morebitni zaposlitvi pri drugem delodajalcu). Tako bo tožena stranka ob dogovoru s tožnikom lahko prostovoljno plačala plačo ter ustrezne davke in prispevke na račun tožnika.

10. Ne glede na navedeno pa pritožbeno sodišče obema strankama predlaga, da v izogib nastajanju dodatnih stroškov postopka, ob pozivu tožnika nazaj na delo dokončno rešita medsebojni spor glede izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi v celoti z medsebojnim popuščanjem in dogovarjanjem z izvensodno ali s sodno poravnavo ali v postopku morebitne mediacije.

11. Pritožbeno sodišče je odločilo, da so pritožbeni stroški nadaljnji stroški postopka. Odločitev o pritožbenih stroških postopka temelji na določilih 165. člena ZPP.