Jedro

Tožnik v postopku izdaje odločbe, katere ničnost uveljavlja, ne more imeti položaja stranke. Zato je odločitev organa, da se zavrže zahteva za ugotovitev ničnosti odločbe, pravilna.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je prvostopenjski organ zavrgel tožnikov predlog za ugotovitev ničnosti odločbe št. 90312-1240/1997-11, ki ga je tožnik vložil dne 11. 7. 2011. V svoji obrazložitvi navaja, da po vpogledu v spisno dokumentacijo v zadevi št. 90312-1240/1997 ugotavlja, da je bilo v predmetnem postopku izdanih več odločb. Ena od izdanih odločb je tudi odločba št. 90312-1640/1997-11 z dne 9. 7. 2001, ki jo tožnik sedaj izpodbija in s katero se je po uradni dolžnosti, na podlagi prekvalificirane vloge upravnega organa v postopek spremembe vrste rabe, odločalo v skladu z določbo prvega odstavka 26. člena Zakona o kmetijskih zemljiščih (ZZKat) na podlagi prvega in drugega odstavka 104. člena tedaj veljavnega Zakona o evidentiranju nepremičnin, državne meje in prostorskih enot (ZENDMPE). Z izpodbijano odločbo je bilo odločeno o spremembi vrste rabe parcel št. 498 - cesta, 499 - pot in 504 - pot, vse k.o. ..., tako da je novo stanje glasilo parcela 498 cesta, 499/1 cesta, 499/2 cesta, 499/3 cesta, 499/5 cesta in 504 pot, vse k.o. ... Tožnik je predlog za ugotovitev ničnosti navedene odločbe utemeljil z navedbo parcel št. 229, 259/1 in 261, k.o. ..., ki so v njegovi lasti, vendar z izpodbijano odločbo ni bilo odločeno o nobeni od parcel, ki so v lasti tožnika. Upravičene osebe za vložitev predloga za izrek ničnosti odločbe so namreč samo tiste osebe, ki so sodelovale kot stranke v postopku ter tiste osebe, ki bi se kot stranke morale udeležiti postopka, pa jim ta možnost ni bila dana. Izpodbijana odločba je bila izdana po določbah ZENDMPE. Po določbi 104. člena ZENDMPE so se v času izdaje izpodbijane odločbe glede ugotavljanja spremembe vrste rabe uporabljale določbe ZZKat. V postopku ugotavljanja spremembe vrste rabe je imel položaj stranke le lastnik oziroma uporabnik tistega zemljišča, na katerega se je nanašala ugotovljena sprememba in v tem postopku ni imel položaja stranke niti lastnik sosednjega zemljišča, če se posestne meje njegovega zemljišča niso spremenile (tako tudi sodba VS RS I Up 996/2003 z dne 19. 1. 2006). ZZKat v primeru ugotavljanja spremembe vrste rabe ni predvideval kontradiktornega postopka v smislu sodelovanja lastnikov sosednjih parcel. Tožnik bi torej v postopku lahko bil stranka le na podlagi kakšne posebne pravice oziroma neposrednega vpliva rezultata postopka na njegove pravice oziroma pravne koristi. Z izpodbijano odločbo pa, kot že navedeno, ni bilo odločeno o parcelah v lasti tožnika, prav tako postopek spremembe vrste rabe ni bil voden s postavitvijo mejnikov, temveč le na podlagi ugotavljanja dejanskega stanja vrste rabe parcel v naravi. Zato je bilo treba tožnikov predlog na podlagi 129. člena ZUP zavreči, ker ga ni vložila upravičena oseba.

Drugostopenjski organ je pritožbo tožnika zavrnil. Meni, da je izpodbijani sklep, s katerim je bil tožnikov predlog za izrek ničnosti navedene odločbe zavržen, pravilen in zakonit ter obrazložen s pravilnimi razlogi. Z navedeno odločbo je namreč bilo odločeno o spremembi vrste rabe parcel št. 498 - cesta, št. 499 - pot in št. 504 - pot, vse k.o. ... in z navedeno odločbo ni bilo odločeno o parcelah v lasti tožnika. Organ tožniku pojasnjuje, da je kot stranka za vložitev predloga za ugotovitev ničnosti odločbe mišljena stranka, ki je imela status stranke v konkretnem upravnem postopku, ki se je končal z odločbo, katere ničnost se zahteva, tožnik pa v postopku, ki se je končal z navedeno odločbo, ni imel statusa stranke.

Tožnik vlaga tožbo iz razlogov po 1., 2. in 4. točki prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) in zahteva odpravo izpodbijanega akta. Navaja, da je odločbo potrebno odpraviti, ker je po določbi četrtega odstavka 280. člena ZUP zoper odločbo, s katero se odloča izreče za nično ali zavrne predlog stranke, da se ta izreče za nično, dovoljena pritožba. V konkretnem primeru pa s prvostopenjsko odločbo navedena odločba ni bila izrečena za nično in tudi ni bil zavrnjen predlog predlagatelja, s katerim naj bi se zavrnil predlog za izrek ničnosti odločbe. V upravnem postopku torej ni bilo meritorno odločeno v zadevi z ugoditvijo ali zavrnitvijo predloga. Izdan je bil zgolj procesni sklep zaradi pomanjkanja aktivne legitimacije tožnika. Na podlagi tovrstne odločitve pa ne bi bilo mogoče odpravljati absolutno ničnih odločb, ki nimajo učinka materialne pravnomočnosti, kar bi moral pristojni organ storiti po tem, ko je prejel predlog po uradni dolžnosti in to tudi v primeru, če bi zavrgel predlog stranke za izrek ničnosti odločbe. V zadevi pa je bilo odločeno meritorno, saj je bil predlog predlagatelja zavrnjen in to kljub drugačnim razlogom v obrazložitvi izpodbijane odločbe. Če ni izkazana procesna legitimacija stranke, je potrebno izdati sklep o zavrženju in ne o zavrnitvi predloga, s katerim se vsebinsko odloča o zadevi. Med izrekom in razlogi pa obstaja tudi nasprotje, saj se v razlogih govori o postopku predhodnega preizkusa procesnih predpostavk v zvezi z vložitvijo predloga, v izreku pa meritorno odloča z zavrnitvijo predloga. Že to samo po sebi narekuje odpravo izpodbijane odločbe, saj bi v primeru njene pravnomočnosti bilo onemogočeno ponovno odločanje o isti zadevi. Tudi sicer bi se moralo tožniku v upravnem postopku zagotoviti status stranke po določbah 42. in 43. člena ZUP, saj je dejansko upravni postopek tekel za nepremičnine, ki so v zasebni lasti tožnika, torej tožnik ima pravico udeleževati se postopka kot oseba, ki izkazuje pravni interes. Ravno na pritožbo tožnika je namreč v postopku parcelacije s strani drugostopenjskega organa že bilo izrečeno, da so nične odločbe št. 90313-53/2001 z dne 25. 5. 2001. Z odločbama sta bili namreč površini parcel tožnika 229 in 259, k.o. ..., priključeni javnemu dobru in sicer cesti, potekajoči po parcelni št. 4991, ki predstavlja regionalno cesto III. Reda, t.i. Vinsko cesto L 613. S tem so se spremenile meje zemljišča tožnika in se je površina parc. št. 499 na račun njegovih parcel povečala. V postopku so torej bile zagrešene procesne kršitve, saj je bil v postopku izmere razširjene vinske ceste uporabljen elaborat iz Republike Avstrije, čeprav lahko po pravilniku izvaja te storitve le geodetsko podjetje s koncesijo iz Republike Slovenije. Postopek se je vodil po zahtevi stalne slovensko-avstrijske komisije za mejo, ki za to ni imela zakonskega pooblastila in tudi ni lastnik ali drugačni stvarnopravni upravičenec kateregakoli od zemljišč. V postopku se navaja, da gre za spremembo vrste rabe, čeprav je dejansko šlo za ekspropriacijo zemljišč tožnika. Izvršeno je bilo zamejičenje, čeprav bi po že navedenih odločbah, s katerimi so se predhodne odločbe izrekle za nične, bilo potrebno mejnike odstraniti. Šlo je torej za neutemeljeno spremembo vrste rabe, brez soglasja tožnika, iz parcel, ki so po prejšnjem katastrskem stanju predstavljale travnik in so se spreminjale v cesto. V zvezi z nezakonitostmi v postopku se tožnik sklicuje tudi na članek v reviji Pravna praksa št. 45/2011. Zato seveda obstajajo razlogi, da se odločba izreče za nično, na kar mora upravni organ paziti po uradni dolžnosti. Tožnik sodišču predlaga, da odločbo Ministrstva za infrastrukturo in prostor z dne 31. 5. 2012 odpravi in zadevo vrne v ponovno odločanje drugostopenjskemu organu. Hkrati zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka je sodišču posredovala upravni spis, medtem ko posebnega odgovora na tožbo ni podala.

Tožnik se v pripravljalni vlogi z dne 11. 4. 2013 v zvezi z ekspropriacijo zemljišč in nezagotavljanja vloge stranke v upravnem postopku sklicuje tudi na izvedensko mnenje stalnega sodnega izvedenca geodetske stroke A. z dne 2. 12. 2010 ter sodišču predlaga, da se izvedensko mnenje vpogleda in izvedenca v zvezi z njim tudi zasliši ter po izvedbi dokazov zahtevku tožnika v celoti ugodi.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je sodišče smiselno štelo, da tožnik izpodbija prvostopenjski sklep, ker le-ta posega v njegov pravno zavarovani interes oz. pravico, ne pa drugostopenjski akt, s katerim je bila njegova pritožba zoper navedeni sklep, zavrnjena.

Predmet sodne presoje je tako sklep Območne geodetske uprave Maribor, s katerim je le-ta zavrgla tožnikov predlog z dne 9. 7. 2011 za ugotovitev ničnosti odločbe št. 90312-1240/1997-11. Tožnik zahteva ugotovitev ničnosti navedene odločbe, ker so se v tem postopku spremenile meje njegovega zemljišča, tako da se je na račun njegovih parcel povečala površina parcele št. 499, po kateri poteka vinska cesta. Pri tem kot ničnostne razloge navaja 4., 5. in 6. točko prvega odstavka 279. člena ZUP.

Po določbi prvega odstavka 280. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) se odločba lahko vsak čas izreče za nično po uradni dolžnosti ali na predlog stranke ali državnega tožilca ali državnega pravobranilca. Po določbi prvega odstavka 42. člena ZUP pa je stranka v upravnem postopku lahko vsaka fizična oseba in pravna oseba zasebnega ali javnega prava, na katere zahtevo je postopek začet ali zoper katero postopek teče. Po določbi 104. člena ZENDMPE, veljavnega v času izdaje odločbe, katere ničnost tožnik uveljavlja, so se za ugotavljanje spremembe vrste rabe uporabljale določbe Zakona o zemljiškem katastru (ZZKat). Glede na določbo 26. člena ZZKat je imel v postopku ugotavljanja spremembe vrste rabe položaj stranke lastnik oziroma uporabnik zemljišča, na zahtevo katerega se je uvedel postopek.

Upoštevajoč navedene zakonske določbe in podatke v spisih, se sodišče strinja z zaključkom upravnih organov, da tožnik v postopku izdaje odločbe, katere ničnost uveljavlja, s katero ni bilo odločeno o spremembi vrste rabe njegovih parcel, ne more imeti položaja stranke. Zato je odločitev prvostopenjskega organa, da se njegov predlog za ugotovitev ničnosti zgoraj navedene odločbe zavrže, pravilna.

Tožbeni ugovori na drugačno odločitev sodišča ne morejo vplivati. Tožnik nima prav, ko zatrjuje, da je bilo z izpodbijanim aktom o zadevi meritorno odločeno in da je bil njegov predlog zavrnjen. To namreč iz izpodbijanega akta ne izhaja. Iz izpodbijanega akta je razvidno, da je bil tožnikov predlog zavržen zato, ker ga ni vložila oseba, ki je lahko stranka. Zato se prvostopenjski organ niti ni spuščal v presojo izpolnjevanja pogojev po 4., 5. in 6. točki prvega odstavka iz 279. člena ZUP za izrek ničnosti odločbe. V postopku za izrek odločbe za nično tudi ni mogoče izpodbijati dejanskega stanja, ugotovljenega z odločbo. Na drugačno odločitev pa tudi ne more vplivati priloženo izvedensko mnenje z dne 2. 12. 2010. Ker je odločitev tožene stranke po presoji sodišča pravilna in zakonita, je sodišče tožbo tožnika na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno.

Izrek o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1.