Jedro

Tožena stranka je v danem primeru lastnik nepremičnine – etažne lastnine, vključno z ustreznim deležem solastnine na skupnih prostorih in napravah v večstanovanjski stavbi in zato je, kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, v skladu z določbo 68. člena SPZ, dolžna nositi stroške uporabe, upravljanja in druga bremena skupne stvari, ki se nanašajo na celo stvar, v sorazmerju z velikostjo svojega idealnega deleža. Posamezni etažni lastnik na takšno zakonsko obveznost z enostranskim ravnanjem (izjavo) ne more vplivati, ne glede na to, ali je ogrevanje dejansko uporabljal ali ne, sploh glede na dejstvo, da skupni sistem ogrevanja v konkretnem primeru ni omogočal merjenja individualne porabe plina za ogrevanje posamezne nepremičnine.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v L., opr. št. VL 121323/2008 z dne 17. 12. 2008, ostane v veljavi v 1. točki izreka za znesek 2.890,44 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 12. 2008 dalje do plačila in v 3. točki izreka za odmerjene stroške v znesku 41,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 01. 2009 dalje do plačila. V preostalem delu 1. točke izreka je sklep o izvršbi razveljavilo in tožbeni zahtevek zavrnilo.

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje se v delu, v katerem se sklep o izvršbi ohrani v veljavi, iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka. Sodišču druge stopnje predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da sklep o izvršbi razveljavi in tožbeni zahtevek zavrne, oziroma podrejeno, da po razveljavitvi sodbe zadevo vrne v odločanje prvostopenjskemu sodišču. Navaja, da je bilo v prvostopenjskem postopku nesporno ugotovljeno, da v kritičnem obdobju od junija 2007 do vključno avgusta 2008 najemnik poslovnih prostorov ni več posloval, o čemer je le-ta obvestil upravnika, prav tako je bil upravnik o tem obveščen s strani tožene stranke kot lastnika poslovnih prostorov. Nato je upravnik o zadevi obvestil tožečo stranko in v dopisu med drugim izrecno navedel, naj zaradi izpraznjenosti in neogrevanosti prostorov ne obračunava ogrevanja. Tožena stranka je ves čas zatrjevala, da tožeči stranki ne dolguje ničesar in da ji slednja zaračunava nekaj, česar ni prejela. Poudarja, da mora pri sukcesivnih dobavah kupec plačati kupnino za vsako dobavo takrat, ko jo prevzame. Pogodba o dobavi energije je po svoji pravni naravi prodajna pogodba in če je kupec prodajalca pravilno obvestil o tem, naj se mu blago v določenem obdobju ne dobavlja, prodajalec ni upravičen do kupnine. Zaračunavanje toplotne energije tako predstavlja kršitev načela enakovrednosti dajatev in ravnanje v nasprotju z dobrimi poslovnimi običaji ter načelom vestnosti in poštenja. Sodišče je te navedbe tožene stranke v sodbi prezrlo in se o zatrjevanemu temelju – sukcesivnih dobavah sploh ni izreklo. Nadalje tožena stranka navaja, da so razlogi sodbe sami s seboj v nasprotju, ker je sodišče po eni strani zaključilo, da tožeči stranki ni uspelo dokazati, da je tožena stranka prejela vtoževane račune – zaradi česar je tožeči stranki priznalo obresti le od dne vložitve izvršilnega predloga dalje – na drugi strani pa je sklep o izvršbi v pretežnem delu obdržalo v veljavi. Ker je sodišče ugotovilo, da tožena stranka računov, ki so podlaga za izvršilni predlog, ni nikoli prejela, bi moralo sklep o izvršbi razveljaviti. Zgolj podrejeno se tožena stranka pritožuje tudi, da sodišče o ugovoru pomanjkanja pasivne legitimacije ni odločalo s sklepom (skupaj s sodbo), s čimer je kršilo določbe pravdnega postopka.

3. Tožeča stranka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, ki jih pritožba ne izpodbija, izhaja, da je tožeča stranka dobavila plin za ogrevanje do odjemnega mesta, tj. skupne kotlovnice, preko katere poteka tudi ogrevanje poslovnega prostora, ki je v lasti tožene stranke. Prav tako na pritožbeni stopnji ni sporno, da predstavlja skupna kotlovnica skupni del večstanovanjske stavbe, ki služi stavbi kot celoti, v smislu 23. člena Stanovanjskega zakona (SZ-1). Tožena stranka je v danem primeru lastnik nepremičnine – etažne lastnine, vključno z ustreznim deležem solastnine na skupnih prostorih in napravah v večstanovanjski stavbi in zato je, kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, v skladu z določbo 68. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ), dolžna nositi stroške uporabe, upravljanja in druga bremena skupne stvari, ki se nanašajo na celo stvar, v sorazmerju z velikostjo svojega idealnega deleža. Posamezni etažni lastnik na takšno zakonsko obveznost z enostranskim ravnanjem (izjavo) ne more vplivati, ne glede na to, ali je ogrevanje dejansko uporabljal ali ne, sploh glede na dejstvo, da skupni sistem ogrevanja v konkretnem primeru ni omogočal merjenja individualne porabe plina za ogrevanje posamezne nepremičnine. Posamezni etažni lastnik ima možnost skleniti z ostalimi etažnimi lastniki sporazum o drugačni porazdelitvi stroškov ogrevanja. Vendar, da bi bila v konkretnem primeru pogodbeno določena drugačna delitev stroškov, kot jo je za obračun, skladno z navodili upravnika (ki na podlagi zakonskih pooblastil s skupno kotlovnico upravlja in na podlagi delilnika stroškov tudi razdeljuje stroške med posamezne etažne lastnike), uporabila tožeča stranka, tožena stranka ni niti zatrjevala. Glede na vse navedeno se kot neutemeljen izkaže pritožbeni očitek, da tožeča stranka zaračunava nekaj, česar tožena stranka sploh ni prejela. Ker je tožeča stranka stroške, ki so predmet tega postopka, obračunala skladno z zakonskimi predpisi in pogodbeno dogovorjenim delilnikom stroškov, ni mogoče govoriti niti o kršitvi načela enakovrednosti dajatev, načela vestnosti in poštenja ter ravnanju v nasprotju z dobrimi poslovnimi običaji.

6. Kot je razvidno že iz zgoraj navedenega, je sodišče prve stopnje za odločanje o tožbenem zahtevku uporabilo pravilno materialnopravno podlago, pri čemer je svojo odločitev tudi zadostno obrazložilo. Sklicujoč se na relevantne določbe SZ-1 in SPZ je toženi stranki posredno dalo vedeti tudi, da pravil Obligacijskega zakonika (OZ) o prodajni pogodbi in plačilu kupnine pri zaporednih dobavah za konkretnem primer ni mogoče uporabiti. Zato ni mogoče pritrditi pritožbenim zatrjevanjem o podani absolutno bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), saj je sodišče prve stopnje ustrezno upoštevalo vse relevantne navedbe tožene stranke in se je do njih v sodbi tudi ustrezno opredelilo.

7. Nadalje je kot neutemeljene potrebno zavrniti tudi pritožbene očitke, da so razlogi izpodbijane sodbe sami s seboj v nasprotju, ker je sodišče prve stopnje po eni strani obdržalo v veljavi sklep o izvršbi, po drugi strani pa je ugotovilo, da tožeči stranki ni uspelo dokazati, da je tožena stranka prejela vtoževane račune. Sodišče prve stopnje je slednje pravilno upoštevalo pri odločanju o obveznosti plačila zakonskih zamudnih obresti, nikakor pa ne more to dejstvo voditi do zaključka, da toženi stranki stroškov ogrevanja (dobave plina), ki so predmet tega postopka, ni potrebno plačati.

8. Sodišče prve stopnje se je v sodbi pravilno opredelilo tudi do ugovora tožene stranke o pomanjkanju pasivne legitimacije (2. odstavek na 4. strani sodbe), pri čemer ZPP ne določa, da je o takšnem ugovoru potrebno odločiti s posebnim sklepom.

9. Ker torej uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, sodišče druge stopnje pa tudi ni ugotovilo kršitev, na katere mora v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

10. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, krije v skladu s 1. odstavkom 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena istega zakona sama svoje stroške pritožbenega postopka.