Jedro

Sodišči prve in druge stopnje, ki sta ugotovili, da je tožnik 5. 3. 1997 izvedel, da toženka pogodbe ne bo sklenila, sta pravilno šteli, da je tedaj začelo teči zastaranje in da je do vložitve tožbe 11. 6. 2004 potekel petletni splošni zastaralni rok iz 371. člena ZOR (zastaralni rok za odškodninske terjatve je krajši).

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti toženi stranki njene revizijske stroške v znesku 923,96 euro z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v zadevi sodilo trikrat. Dne 22. 3. 2005 je izdalo zamudno sodbo, ki jo je pritožbeno sodišče razveljavilo. Nato je 12. 5. 2006 zavrnilo tožbeni zahtevek, a je pritožbeno sodišče tudi to sodbo razveljavilo. Tretjič je dne 10. 1. 2008 zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka (v nadaljevanju tožnik) zahtevala plačilo 49.820,31 euro s pripadki. Odločilo je tudi o delnem umiku tožbe in o povrnitvi pravdnih stroškov.

2. Proti sodbi se je tožnik pritožil, toda sodišče druge stopnje je pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

3. Proti tej sodbi je tožnik vložil revizijo iz razlogov po 2. in 3. točki prvega odstavka 370. člena ZPP. Predlaga ugoditev reviziji in razveljavitev sodbe ter vrnitev zadeve v novo sojenje. Meni, da je sodišče druge stopnje zmotno uporabilo materialno, ker je štelo, da je zastaranje začelo teči 5. 3. 1997, ko je tožnik izvedel, da zaradi svojih vlaganj ne bo mogel pridobiti stvarne pravice na sporni nepremičnini. Taka ugotovitev je v nasprotju z ugotovitvijo sodišča prve stopnje o vsebini dopisa tožene stranke (v nadaljevanju toženka), ki je pritožbeno sodišče ni grajalo. Materialno pravo je uporabilo v nasprotju z dokaznimi listinami in z dejstvi, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, kar je tudi bistvena kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem druge stopnje. Sodišče prve stopnje je namreč na 6. strani obrazložitve zapisalo, da iz dopisa z dne 17. 2. 1997 ne izhaja, da do priznanja solastnine ne bo prišlo, a bodo to urejali pozneje. Po prvem odstavku 336. člena OZ začne zastaranje teči prvi dan po dnevu, ko je imel upnik pravico terjati izpolnitev obveznosti in iz dopisa ne izhaja, da bi tedaj izvedel, da ne bo mogel pridobiti stvarne pravice. Tožnik je s tem v zvezi v pritožbi opozoril, da je toženka v dopisu 17. 2. 1997 pogojevala ureditev premoženjskih razmerij s tožnikom z ureditvijo pravnega nasledstva med bivšimi ljubljanskimi občinami. Dotlej zastaranje ni moglo začeti teči, kar pomeni, da do vložitve tožbe ni nastopilo.

4. Po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP)(1), ki se uporablja po 130. členu zadnje novele Zakona o pravdnem postopku(2), je bila revizija vročena toženki, ki je nanjo odgovorila. Predlaga zavrnitev revizije. Po njenem dopis z dne 17. 2. 1997 ni povezan z dejstvom, da je tožnik 5. 3. 1997 izvedel, da do sklenitve pogodbe o priznanju lastninske pravice ne bo prišlo. To izhaja iz njegove izpovedi, da je 5. 3. 1997 izvedel, da do sklenitve pogodbe ne bo prišlo. Zato sodišče druge stopnje instituta zastaranja ni uporabilo v povezavi z listino z dne 17. 2. 1997, niti ni spreminjalo ugotovitve sodišča prve stopnje o vsebini te listine in pravnih posledicah. Vsebina listine ni povezana z začetkom teka zastaralnega roka, pač pa je s tem povezana izpoved tožnika, da je najpozneje 5. 3. 1997 izvedel, da ne bo mogel pridobiti lastninske pravice na sporni nepremičnini. Zato je sodišče druge stopnje pravilno ugotovilo, da je tedaj začel teči zastaralni rok in da je tožbeni zahtevek zastaral, ker je bila tožba vložena 11. 6. 2006. 5. Revizija je bila vročena tudi Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Revizijsko sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer je pazilo po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

8. Sodišči prve in druge stopnje sta pravilno uporabili materialno pravo, ko sta odločili o toženkinem ugovoru zastaranja. Pravilno sta izhajali iz določil Zakonu o obligacijskih razmerjih (ZOR)(3), oziroma iz določil Obligacijskega zakona (OZ)(4), ki določata, da z zastaranjem preneha pravica zahtevati izpolnitev obveznosti. Po 361. členu ZOR začne teči zastaranje prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti, po 362. členu ZOR pa nastopi zastaranje, ko izteče zadnji dan z zakonom določenega časa. Sodišči prve in druge stopnje, ki sta ugotovili, da je tožnik 5. 3. 1997 izvedel, da toženka pogodbe ne bo sklenila, sta pravilno šteli, da je tedaj začelo teči zastaranje in da je do vložitve tožbe 11. 6. 2004 potekel petletni splošni zastaralni rok iz 371. člena ZOR (zastaralni rok za odškodninske terjatve je krajši). ZOR in OZ poznata tudi pravni institut zadržanja zastaranja, toda med razlogi zanj ne navajata zadržanja zastaranja zaradi urejanja pravnega nasledstva.

9. Tudi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ni. Revizija, ki uvodoma navaja bistveno kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje, te ne pojasni, zato je šteti, da je ni. Kršitev pred sodiščem druge stopnje pa revizija opredeli, toda sodišče druge stopnje take kršitve ni storilo. Sodišče prve stopnje je na 6. strani obrazložitve sodbe res napisalo, da iz dopisa z dne 7. 2. 1997 ne izhaja, da do priznanja solastnine ne bo prišlo. Toda v naslednjem stavku je nadaljevalo, da je dejstvo, da se je posel izjalovil, razvidno iz vknjižbenega dovoljenja na B. L. z dne 14. 3. 1997, za to dejstvo pa je tožnik izvedel 5. 3. 1997. Tako se izkaže, da sodišče druge stopnje ni sodilo v nasprotju z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, pač pa je – tako kot sodišče prve stopnje – ugotovilo, da je tedaj tožniku postalo jasno, da ne bo pridobil stvarne pravice na nepremičnini, zato bi odtlej mogel in moral uveljavljati svoje pravice iz obligacijskih zahtevkov.

10. Glede na to, da revizija ni utemeljena, jo je sodišče po 378. členu ZPP zavrnilo. S tem je zavrnilo tudi predlog za povrnitev stroškov revizije (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Ker je toženka uspela s predlogom za zavrnitev revizije, ji je priznalo stroške za odgovor na revizijo, in sicer za sestavo odgovora na revizijo 757,35 euro, za DDV 151,47 euro in za materialne stroške 15,14 euro.

Op. št. (1): Uradni list RS, št. 26/1999-73/2000. Op. št. (2): Uradni list RS, št. 45/2008. Op. št. (3): Uradni list SFRJ, št. 29/1978-57/1989. Op. št. (4): Uradni list RS, št. 83/2001-40/2007.