Jedro

Izdaja sklepa o izročitvi nepremičnine kupcu ni pogojena s predlaganjem izdaje sklepa s strani strank, temveč ga sodišče izda uradoma po izpolnitvi pogojev iz prvega odstavka 192. člena ZIZ. Tudi odločitev, kdaj se je dolžnik dolžan izseliti iz hiše oziroma stanovanja, ni vezana na predlog strank oziroma udeležencev, temveč sodišče o tem odloči uradoma.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Vsaka stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom sklenilo, da se je dolžnik dolžan izseliti iz prodane nepremičnine v roku 90 dni.

2. Zoper sklep pravočasno vlaga pritožbo dolžnik po pooblaščenki zaradi bistvene kršitve določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa. Trdi, da je predlog upnika z dne 10. 6. 2013 za izdajo dopolnilnega sklepa neutemeljen, saj je bil izvršilni postopek zaključen že pred več kot petimi leti, zato sodišče ni imelo podlage za izdajo izpodbijanega sklepa glede na 332. člen v povezavi s 325. členom ZPP ter 15. členom ZIZ. Navaja, da je upnikov predlog za izdajo sklepa prepozen in bi ga sodišče moralo zavreči oziroma zavrniti. Ne glede na to še pojasnjuje, da je solastnica nepremičnin, ki so predmet tega postopka, tudi dolžnikova hčerka. Pove, da se upnik s hčerko dogovarja o načinu razdružitve solastnih nepremičnin, ena od možnosti pa je tudi prodaja celotne nepremičnine in poplačilo solastniških deležev obeh solastnikov. Dolžnik izjavlja, da se bo v tem primeru iz stanovanjske stavbe izselil. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba je bila vročena kupcu nepremičnine, na katero je potekala izvršba v predmetnem postopku, ki nanjo po pooblaščencu pravočasno odgovarja. Navaja, da je dolžnikova pritožba neutemeljena, izpodbijani sklep pa pravilen in zakonit, saj v zadevi ne gre za izdajo dopolnilnega sklepa, ki bi bil primerljiv dopolnilni sodbi po 325. členu ZPP, temveč gre pri izročitvi nepremičnine kupcu po 192. členu ZIZ za odločitev izvršilnega sodišča po uradni dolžnosti, zato pa ni potreben nikakršen poseben zahtevek ali predlog kupca, ki niti ni stranka postopka. Navaja, da kupec za potrebe dosege odločbe v smislu 192. člena ZIZ ni dolžan podajati nikakršnih zahtevkov, o katerih bi moralo odločiti izvršilno sodišče, hkrati pa nima možnosti začeti kakšnega posebnega ali novega izvršilnega postopka, da se doseže izročitev nepremičnine kupcu, to pa je tudi bistvena razlika od pravde, kjer ima tožnik možnost še enkrat vložiti tožbo za tisti del zahtevka, o katerem pravdno sodišče še ni odločilo. Navaja, da je uporaba določb ZPP po 15. členu ZIZ le smiselna in ne subsidiarna za vsa vprašanja, ki niso urejena v ZIZ. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ).

6. V izpodbijanem sklepu je sodišče prve stopnje odločilo o vprašanju, o katerem ni odločilo hkrati z odločitvijo o izročitvi nepremičnine kupcu (drugi odstavek 192. člena ZIZ). Z izpodbijanim sklepom ni odločalo na podlagi 325. člena ZPP, izpodbijani sklep pa tudi nima pravne narave dopolnilnega sklepa po navedeni določbi ZPP. Izdaja sklepa o izročitvi nepremičnine kupcu ni pogojena s predlaganjem izdaje sklepa s strani strank, temveč ga sodišče izda uradoma po izpolnitvi pogojev iz prvega odstavka 192. člena ZIZ. Tudi odločitev, kdaj se je dolžnik dolžan izseliti iz hiše oziroma stanovanja, ni vezana na predlog strank oziroma udeležencev, temveč sodišče o tem odloči uradoma. Ker 15-dnevni rok za vložitev predloga za izdajo dopolnilne sodbe oziroma v izvršilnem postopku sklepa, veže le stranko, po mnenju višjega sodišča ni ovire, da ne bi sodišče sámo, brez predloga stranke sklep o izročitvi nepremičnine kupcu, v katerem ni hkrati odločilo tudi o tem, kdaj se je dolžnik dolžan izseliti, kasneje dopolnilno s takšno odločitvijo. Ob tem je treba upoštevati posebnosti izvršilnega postopka in namen prodaje nepremičnine, namreč, da se ta kupcu izroči „prosta oseb in stvari“ (primerjaj s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani št. I Ip 101/2008 z dne 12. 3. 2008). Višje sodišče glede na navedeno pritožbene navedbe zavrača kot neutemeljene.

7. Odločitev o pritožbenih stroških dolžnika temelji na smiselni uporabi drugega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ ter na šestem odstavku 38. člena ZIZ).

8. Glede nato, da v 38. členu ZIZ ni podlage, da bi dolžnik kupcu nepremičnine povrnil njegove stroške postopka, ter glede na to, da v odgovoru na pritožbo ni navedeno nobeno dejstvo, ki pritožbenemu sodišču ne bi bilo poznano in ne bi bilo razvidno že iz spisa, zaradi česar ta vloga ni pripomogla k odločanju o pritožbi, kupec sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj so nepotrebni (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 155. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ ter peti odstavek 38. člena ZIZ).