Jedro

Tožnik je v dopolnitvi svojih dejanskih tožbenih trditev pred prvim narokom za glavno obravnavo, v vlogi z dne 12.7.2000, drugo, tretje in četrtotožencem očital ne le, da so kot predsedniki organov prvotožene stranke vodili nezakonite postopke in podpisali nezakonite odločbe, temveč da so zavestno zlorabili in prekoračili svoja pooblastila, ter organe, ki so jim predsedovali, tudi zavestno zavajali (l.št.76 in 83) in tožnika zavestno s podtaknjenimi obtožbami vrgli iz službe (vloga z dne 13.9.2000, l.št. 93). Navedena dejstva so pravnorelevantna, saj bi bilo mogoče tožencem, v primeru njihove resničnosti, očitati protipravnost oziroma nedopustnost njihovih ravnanj in s tem odškodninsko odgovornost, prvotoženki pa odgovornost zanje v smislu 1. odstavka 170. člena ZOR.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da naj mu toženci plačajo denarno odškodnino za gmotno in negmotno škodo, in sicer prvotoženka v znesku 110.000.000,00 SIT, drugotoženec v znesku 3.000.000,00 SIT, tretjetoženka v znesku 6.000.000,00 SIT in četrtotoženec prav tako v znesku 6.000.000,00 SIT. Hkrati je tožniku naložilo, da tožnikom povrne njihove pravdne stroške v skupnem znesku 468.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje. Tožnik je zoepr takšno odločitev vložil pravočasno pritožbo, s katero uveljavlja pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava. Navedel je, da iz tožbenih zahtevkov jasno izhaja, da se tožencem ne očitajo dejanja, za katera so imeli oporo in pooblastila v zakonu, to je vodenje disciplinskega postopka, pač pa zavestna in organizirana zloraba in prekoračitev pooblastil v izvajanju in izvedbi disciplinskega postopka. Navedel je še, da iz predlaganih in predloženih dokazov izhaja, da so ga toženci krivo obsodili z disciplinskim ukrepom prenehanja delovnega razmerja. Predlaga, da se v primeru razveljavitve izpodbijane sodbe in vrnitve zadeve v novo sojenje, to opravi pred drugim sodnikom. Toženci v odgovoru na pritožbo predlagajo njeno zavrnitev in potrditev sodbe sodišča prve stopnje. Pritožba je utemeljena. Materialnopravna podlaga tožnikovega zahtevka in izpodbijane odločitve je določilo 154. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR), ki določa, da je dolžan tisti, ki drugemu povzroči škodo, to povrniti, razen če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde. Dejansko stanje v navedenem določilu opredeljene odškodninske obveznosti vsebuje naslednje predpostavke, ki jih poudarja tudi sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi: škodljivo dejstvo (škodni dogodek) oziroma nedopustnost škodovalčevega ravnanja, nastanek škode, vzročno zvezo med nastalo škodo in nedopustnim ravnanjem ter odgovornost. Sodišče prve stopnje je pravilno poudarilo, da le kumulativen obstoj vseh navedenih predpostavk pogojuje odškodninsko obveznost. Ker pa po mnenju sodišča prve stopnje tožencem ni mogoče očitati nedopustnosti njihovega ravnanja, tudi ni moglo priti do odškodninskega delikta. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje so drugo, tretje in četrtotoženci, kot predsedniki odbora za delovna razmerja oziroma disciplinske komisije oziroma delavskega sveta, le izvrševali svoje dolžnosti in pooblastila, ki so jih imeli v skladu s svojimi tedanjimi funkcijami. Ker je obstajal utemeljen sum, da je tožnik storil kaznivo dejanje, so obstajali tudi pogoji za postopanje organov prvotoženke katerih predsedniki so bili ostali toženci, oziroma pogoji za uvedbo disciplinskega postopka zoper tožnika. Ob prvotnih tožbenih trditvah bi bila zavrnitev tožbenega zahtevka iz navedenih razlogov vsekakor pravilna. Vendar pa je tožnik v dopolnitvi svojih dejanskih tožbenih trditev pred prvim narokom za glavno obravnavo, v vlogi z dne 12.7.2000, drugo, tretje in četrtotožencem očital ne le, da so kot predsedniki organov prvotožene stranke vodili nezakonite postopke in podpisali nezakonite odločbe, temveč da so zavestno zlorabili in prekoračili svoja pooblastila, ter organe, ki so jim predsedovali, tudi zavestno zavajali (l.št.76 in 83) in tožnika zavestno s podtaknjenimi obtožbami vrgli iz službe (vloga z dne 13.9.2000, l.št. 93). Navedena dejstva so pravnorelevantna, saj bi bilo mogoče tožencem, v primeru njihove resničnosti, očitati protipravnost oziroma nedopustnost njihovih ravnanj in s tem odškodninsko odgovornost, prvotoženki pa odgovornost zanje v smislu 1. odstavka 170. člena ZOR. O navedenih dejstvih oziroma dejanskih trditvah tožbe, ki predstavljajo tudi bistvo pritožbe, pa sodišče prve stopnje, ki je v dokaznem postopku izvedlo dokaz z zaslišanjem vseh pravdnih strank, nima nikakršnih razlogov. Izpodbijana odločitev je zato pomanjkljiva in se je ne da preizkusiti, s tem pa je podana bistvena kršitev določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). V skladu z določilom 1. odst. 354. čl. ZPP je bilo zato treba izpodbijano sodbo razveljaviti in vrniti zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, v katerem bo moralo presoditi tudi prej navedena pravnorelevantna dejstva. Pritožbeno sodišče še navaja, da za odreditev, da se opravi nova glavna obravnava pred drugim sodnikom, tožnik ne navaja nobenih razlogov. Zato jih tudi ni bilo mogoče presojati. Pritožbeno sodišče je v skladu z določilom 3. odst. 165. čl. ZPP pridržalo odločitev o stroških postopka v zvezi s pritožbo za končno odločbo.