Jedro

Formalna prijava stalnega bivališča, ki jo izpostavlja pritožnica, za presojo o skupnem življenju zunajzakonskih partnerjev ni pravno odločilna. Relevantno je, kje in na kakšen način sta tožnica in zapustnik dejansko živela.

Kljub kratkotrajni začasni odselitvi tožnice ob njenem vsakodnevnem vračanju k zapustniku in skrbi zanj ni mogoče govoriti o ločenem življenju, pa tudi o razpadu življenjske skupnosti ne.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

II. Prva tožena stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku in ugotovilo, da ima tožnica dedno pravico po pokojnem A. A., da je z njim živela v dalj časa trajajoči življenjski skupnosti, da ne obstajajo razlogi, zaradi katerih bi bila zakonska zveza med njo in zapustnikom neveljavna ter da sta živela v skupnem gospodinjstvu, kar vse sta toženi stranki dolžni priznati. Prvi toženi stranki je naložilo v plačilo povračilo pravdnih stroškov tožeče stranke v odmerjeni višini 2.606,20 EUR skupaj s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo vlaga pritožbo prva tožena stranka. Izpodbija jo iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP.(1) Predlaga spremembo z zavrnitvijo tožbenega zahtevka in povrnitvijo pravdnih stroškov. Podrejeno se zavzema za razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Uveljavlja absolutno bistveno kršitev pravil pravdnega postopka po 15. točki prvega odstavka 339. člena ZPP, češ da si v nasprotju stojita listini, ki kažeta na dejstvo, da zapustnik ni štel razmerja s tožnico kot izvenzakonsko skupnost, in navedbe prič, ki le z zunanjim opazovanjem sklepajo, da je šlo za tako skupnost. Nasprotje v pravdi ni bilo razjasnjeno. Obrazložitev sodišča je arbitrarna. Napačno je ugotovljeno dejansko stanje o dalj časa trajajoči življenjski skupnosti od leta 2007 do 2013. Sodišče je v celoti prezrlo, da se je tožnica odselila od zapustnika in nekaj mesecev živela na drugem naslovu. Dejansko stanje od leta 2011 do smrti zapustnika ni ugotovljeno. Glede na listine iz leta 2011 je jasno, da po tem času življenjske skupnosti ni bilo, ker je razmerje med tožnico in zapustnikom razpadlo. Priče o odselitvi kot bistvenem dejstvu niso vedele ničesar. Napačno je uporabljeno materialno pravo. Dedna pravica bi obstajala le, če bi bilo nesporno dokazano, da je zapustnik razmerje s tožnico priznaval. Ker ga ni, med njima ni bilo bistvenih lastnosti, ki so odločilna za zakonsko zvezo. Golo prijateljstvo, kot izraz naklonjenosti, ne zadošča. Razlogi in dokazna ocena v točkah 11 do 14 sodbe nimajo podlage. Navedbe prič časovno niso bile opredeljene. Brez podlage je zaključek o volji skupnega bivanja, o čustveni navezanosti in o odločitvi za skupno pot. Ni pojasnjeno, zakaj je zapustnik zapisal, da sta bila le prijatelja. Tožnica je bila vseskozi prijavljena pri svoji materi. Bila je v osebnem stečaju, zadolžena, posamezne transakcije ne dokazujejo, da sta imela skupen denar. Zavrnitev dokaza z zaslišanjem B. B. je izrazito v škodo pritožnice. Potrdila zdravstvenih ustanov ne dokazujejo vsebine razmerja. Izjave niso dokumentirane. Zmanjševanje dokazne vrednosti pisnih izjav A. A je v nasprotju s skrbno in vestno presojo dokazov in je brez dokazov. Stališče drugega toženca je neupoštevno, ker je slednji v sovražnem odnosu do pritožnice. Prilaga pismo, ki ji ga je napisal in pojasnjuje motiv in okoliščine te pravde. Doslej ga ni predložila, ker je bila prava neuka stranka.

3. Tožeča stranka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnica je trdila in dokazovala, da je z zapustnikom živela v izvenzakonski skupnosti in da ji zato pripada dedna pravica po njem. Druga tožena stranka je tožbeni zahtevek pripoznala. Prva tožena stranka se mu je upirala z navedbami, da ni bilo skupnega gospodinjstva, ekonomske skupnosti ter da tožnica in njen brat (zapustnik) nista živela v ljubeči skupnosti.

6. Sodišče je pri odločanju pravilno izhajalo iz 12. člena ZZZDR(2) in 10. člena ZD.(3) Za dedovanje na podlagi zakona namreč prihaja v poštev krog oseb, ki so z zapustnikom v določenem razmerju. Najpomembnejše je sorodstvo in zakonska zveza. V našem dednem pravu je z zakonsko zvezo glede pravnih posledic za partnerja izenačena izvenzakonska skupnost, kot jo ureja 12. člen ZZZDR. Po drugem odstavku 10. člena ZD ima enako kot preživeli zakonec dedno pravico po umrlem partnerju tudi izvenzakonski partner, če sta živela v dalj časa trajajoči življenjski skupnosti in nista sklenila zakonske zveze. To velja le v primeru, če ni razlogov, iz katerih bi bila zakonska zveza med nima neveljavna. Ker gre za skupnost moškega in ženske, ki ni pravno sklenjena kot zakonska zveza, so po uveljavljenih stališčih sodne prakse, ki jo je pravilno povzelo sodišče prve stopnje, kriteriji za ugotavljanje njenega obstoja strožji.(4) Za pravno priznanje izvenzakonske skupnosti morajo biti skladno kumulativno izpolnjeni trije pogoji: med partnerjema mora obstajati življenjska skupnost moškega in ženske, vsebinsko enaka zakonski zvezi, ki mora trajati dalj časa, pri čemer ne sme biti okoliščin, zaradi katerih bi bila zakonska zveza med njima neveljavna. Poleg zunanjih okoliščine (skupno bivanje, skupno gospodinjstvo ter ekonomska skupnost) mora biti podana notornost skupnosti (da partnerja veljata v očeh okolja za taka življenjska sopotnika, kot sta mož in žena).

7. Že prvo sodišče je pravilno opozorilo na navedene konsitutivne elemente izvenzakonske skupnosti (razlogi v točki 8 sodbe). Ker je ugotovilo, da sta tožnica in zapustnik od leta 2006 do 2013, ko je zapustnik umrl, živela skupaj v skupnem gospodinjstvu in ekonomski skupnosti, da sta bila čustveno ter intimno povezana in sta tudi navzven delovala kot zakonski par, pri čemer pa ni bilo ne trditev ne dokazov, da njuna zakonska zveza ne bi mogla biti veljavna, je tožbenemu zahtevku ob pravilni uporabi 12. člena ZZZDR ter 10. člena ZD v celoti ugodilo.

8. Svojo odločitev je opredelilo z jasnimi in preglednimi razlogi, ki jim pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje. Obrazloženo se je opredelilo do vseh ugovornih navedb prve tožene stranke in jih argumentirano zavrnilo. Ne drži, da je prezrlo (s strani tožnice priznano dejstvo), da se je tožnica za krajši čas začasno odselila od zapustnika. Razlogi in dokazna ocena o skupnem življenju in bivanju so v točkah 10 do 11 sodbe. Dokaz s pričo B. B. je obrazloženo zavrnjen v točki 5 sodbe. Na glavni obravnavi, ko je bil zavrnjen, pritožnica zavrnitve ni grajala in tega v pritožbi ne opraviči. Zato je uveljavljanje absolutne bistvene kršitve pravil postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP prepozna (286.b člen ZPP), pa tudi vsebinsko neutemeljeno. Sodišče namreč ni dolžno izvesti dokazov za dokazovanje tistih dejstev, ki so priznana ali ki so že dokazana. Ker je tožnica sama priznala, da je začasno bivala v stanovanju navedene priče, dokazovanje tega dejstva s pričo ni bilo potrebno, kar je pravilno pojasnilo in obrazložilo že sodišče prve stopnje, zato kršitve načela kontradiktornosti ni.

9. Neutemeljeni so pritožbeni očitki o procesni kršitvi po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, češ da si nasprotujeta dve listini zapustnika in izpovedbe prič. Navedena kršitev je podana, če sodišče v obrazložitev sodbe napačno prenese tisto, kar je zapisano na listini ali v zapisniku o izvedbi dokazov. Kršitve pa ni, če vsebino listin (dokazov) drugače dokazno oceno, kot jo ocenjuje stranka.

10. Strankino nestrinjanje z dokazno oceno, ki jo obširno izpodbija pritožnica, ne zadošča za očitek o kršitvi postopka. Sodba tudi ni obremenjena z relativno bistveno kršitvijo 8. člena ZPP. Dokazna ocena je namreč opravljena upoštevaje vse metodološke napotke iz 8. člena ZPP: po skrbni presoji vseh dokazov, ne pa zgolj tistih listin, ki jih pritožba izpostavlja, iztrgane iz celote. Prezre, da jih je skupaj z ostalimi dokazi ocenjevalo tudi prvo sodišče (razlogi v točki 9 sodbe) in obrazložilo, zakaj navedbam zapustnika v listinah ne sledi. Glede na ostale ugotovljene okoliščine, ki tudi za pritožbo niso sporne (da je bila tožnica v spornem obdobju v postopku osebnega stečaja), so razlogi sodišča (o prilagojenosti listin temu postopku) prepričljivi in življenjsko sprejemljivi, ocena, da je tudi v tem času življenjska skupnost med tožnico in zapustnikom obstajala, pa pravilna.

11. Dejansko stanje o vseh pravno odločilnih dejstvih je pravilno in popolno ugotovljeno. Pritožnica dokazne ocene in sprejete odločitve ne more z ničemer omajati. Kot je pravilno povedalo že sodišče prve stopnje, formalna prijava stalnega bivališča, ki jo izpostavlja pritožnica, za presojo o skupnem življenju ni pravno odločilna. Relevantno je, kje in na kakšen način sta tožnica in zapustnik dejansko živela. Da je bil njun skupni dom v zapustnikovem stanovanju, se je sodišče zanesljivo prepričalo z zaslišanjem tožnice in prič. Tega ne omaje ugotovitev o selitvi tožnice v stanovanje B. B. Šlo je za kratko obdobje (in ne nekaj mesečno kot trdi pritožba). S pričami se je prepričalo, da zapustnikovi sosedje niso niti zaznali, da se je odselila (v bloku so jo videvali vsak dan), sosedje v bloku B. pa je niso sprejemali kot sosede, ki bi tam bivala, pač pa le kot obiskovalko ali čistilko. Ob dejstvu, da je tožnica povedala, da se je kljub začasnemu umiku vsak dan vračala k zapustniku in mu kuhala, ne more biti dvoma o pravilnosti ocene, da je tudi v tem času obstajala medsebojna čustvena navezanost in volja obeh za skupno življenje. Kljub kratkotrajni začasni odselitvi tožnice ob njenem vsakodnevnem vračanju k zapustniku in skrbi zanj ni mogoče govoriti o ločenem življenju, pa tudi o razpadu življenjske skupnosti ne. Takih trditev (da je skupnost razpadla v letu 2011) pritožnica na prvi stopnji niti ni podala. Ker tega v pritožbi ne opraviči, nanje ni treba odgovarjati, saj gre za prepozne, neupoštevne in nedovoljene novote (prvi odstavek 337. člena ZPP).

12. V dokaznem postopku za razpad skupnosti v letu 2011 tudi ni nikakršne podlage. Pritožbeno sodišče pritrjuje dokazni oceni in razlogom sodišča, da je premoženjska, gospodinjska in ekonomska skupnost med partnerjema trajala vse do zapustnikove smrti. Kot zakonca oziroma izvenzakonska partnerja in ne zgolj kot prijatelja sta sprejemala drug drugega in kot taka ju je sprejemala okolica. O tem se je sodišče prve stopnje zanesljivo prepričalo s številnimi pričami in listinskimi dokazi. Ni bila bistvena pripoznava druge tožene stranke, ki jo skuša s pritožbi priloženo listino izpodbiti pritožnica. Prezre, da ne gre za nov dokaz: bratovo pismo je predložila že na prvi stopnji (primerjaj priloga B7). Odločilni so bili drugi dokazi, tudi listine, na katere opozarja, a jih je sodišče povsem pravilno ocenilo. Iz njegovih ugotovitev npr. izhaja, da je prav v obdobju, ki ga pritožba izpodbija (po letu 2011), tudi tožnica hudo zbolela. Zapustnik je bil bolan že prej in ni bilo sporno, da je tožnica skrbela zanj. Ključne pa so ugotovitve v točki 12 sodbe, oprte na izjave ustanov in medicinskega osebja, da sta se sama zdravnikom in zdravstvenemu osebju predstavljala kot partnerja in zlasti, da sta se medsebojno pooblaščala za sprejemanje informacij o zdravstvenem stanju drug drugega. Dejstvo, da se je zapustnik zdravnikom predstavljal kot tožničin partner, zanjo sprejemal najbolj občutljive informacije osebnega značaja, zanjo skrbel in ji pomagal v bolezni, o svoji čustveni navezanosti na tožnico pa pripovedoval tudi pričam (ugotovitve pod točko 13 sodbe), po pravilni oceni sodišča prve stopnje ovržejo zapustnikov zapis v listinah iz leta 2011, v katerih tožnico označuje (le) kot svojo prijateljico. Ob nespornem dejstvu, na katerega se opira tudi pritožba, da je bila tožnica tedaj v osebnem stečaju in da je po ugotovitvah sodišča prve stopnje v istem obdobju zapustnika pooblastila za prejemanje njenih prihodkov (ugotovitve pod točko 14 sodbe), je treba pritrditi sodišču, da so bili izpostavljeni zapisi zapustnika, ki jih kot ključne dokaze izpostavlja pritožba, očitno prirejeni oziroma zapisani v zvezi s postopkom osebnega stečaja tožnice. Ob drugih, zanesljivo ugotovljenih dejstvih o zapustnikovem priznavanju izvenzakonske skupnosti, zato ne morejo omajati pravilnih ugotovitev sodišča, da je izvenzakonska skupnost med partnerjema obstajala in se izražala z vsemi pravnorelevantnimi znaki tudi po letu 2011. Sodišču prve stopnje ni mogoče očitati arbitrarne presoje dokazov. Razlogom, s katerim je utemeljilo obstoj vseh zakonskih znakov izvenzakonske skupnosti, je treba pritrditi.

13. Ker je dokazna ocena celovita, pravilna in popolna ter ker je prvo sodišče po ugotovitvi pravnorelevantnih okoliščin o tožbenem zahtevku materialnopravno pravilno odločilo, pri odločitvi pa ni storilo ne zatrjevanih ne uradno upoštevnih postopkovnih kršitev, je bilo treba pritožbo zavrniti in potrditi izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

14. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena istega zakona. Ker pritožnica s pritožbo ni uspela, ni upravičena do povračila pritožbenih stroškov.

Op. št. (1): Zakon o pravdnem postopku, Ur. list RS, št. 26/1999, s spremembami.

Op. št. (2): Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, Ur. list SRS, št. 15/1976 s spremembami.

Op. št. (3): Zakon o dedovanju, Ur. list SRS, št. 15/1976 s spremembami.

Op. št. (4): Primerjaj npr. sodba VS RS, II Ips 148/2009.