Jedro

Presoja višine odškodnine za negmotno škodo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku in odločilo, da mora tožena stranka plačati tožeči stranki odškodnino v znesku 3.289.200 SIT z zakonskimi obrestmi od 4.5.1998 dalje do plačila in ji povrniti 402.299,10 SIT stroškov postopka z zakonskimi obrestmi od 4.5.1998 dalje do plačila.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo in v izpodbijanem obsodilnem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je vložila tožena stranka pravočasno revizijo in v njej uveljavljala revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. V obeh sodbah je veliko nejasnosti in razhajanj z izvedenimi dokazi, kar vse je vplivalo na pravilnost odločitve in pravilno uporabo materialnega prava. Sodišče je oprlo sodbo le na izpovedbe prič, ki jih je predlagala tožnica, izpovedb medicinskih sester, ki so bile zaslišane na predlog tožene stranke, pa ni ocenilo. Neocenjena je ostala tudi okoliščina, da je tožnica šele več let po škodnem dogodku prišla na idejo, da zahteva odškodnino od tožene stranke. Ker je sodišče sledilo le izpovedbi tožnice, je kršilo načelo kontradiktornosti, ki je temeljno načelo v civilnem postopku. Če bi sodišče pravilno upoštevalo vse izvedene dokaze, bi lahko prišlo le do zaključka, da tožnica še zdaleč ni storila vsega za svojo varnost. Sodišče druge stopnje je prišlo celo do zaključka, da naj bi bolečinsko obdobje trajalo kar 161 dni, čeprav iz izvedeniškega mnenja to ne izhaja. Tudi zaradi tega je podana bistvena kršitev postopka. Prisojena odškodnina je tudi močno pretirana. Ob upoštevanju dejanskega trajanja bolečin in neugodnosti, ki so zdravljenje spremljale, tožnici iz tega naslova ne bi smelo biti prisojenih kar 1.000.000 SIT. Pri prisoji odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja splošne aktivnosti pa bi bilo potrebno v večji meri upoštevati, da je bila tožnica zaradi kolena že hospitalizirana in da je stara 49 let. Odškodnina ze negmotno škodo pa ni izkazana, vsaj v tolikšni višini ne, kot je bila tožnici prisojena.

V postopku, ki je bil opravljen po 390. členu ZPP/77, tožeča stranka na revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče je glede na določbo prvega odstavka 498. člena ZPP iz leta 1999 pri odločanju v tej zadevi uporabilo določbe Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977 (ZPP/77).

Netočne so sicer obsežne revizijske trditve, da je sodišče ocenilo le tiste dokaze, ki jih je predlagala tožnica, tistih, ki jih je predlagala toženka, pa ne. Izpovedbe medicinskih sester, katerih zaslišanje je predlagala toženka, so ocenjene na tretji in četrti strani sodbe sodišča prve stopnje. Problem tedaj ni v tem, da sodišče "dokazov, ki jih je predlagala tožena stranka ni ocenilo", ampak v tem, da je po dokazni oceni vseh izvedenih dokazov prišlo do dejanskih ugotovitev, s katerimi se toženka še v reviziji ne strinja. To nestrinjanje pa pomeni izpodbijanje dokazne ocene sodišča in tedaj v postopku pred nižjima sodiščema ugotovljenega dejanskega stanja. To pa v revizijskem postopku ni več dovoljeno (3. odstavek 385. člena ZPP/77).

Prav pa ima revizija, da je pritožbeno sodišče v razlogih sodbe med drugim tudi zapisalo, da naj bi bolečinsko obdobje trajalo 161 dni, česar sodišče prve stopnje res ni ugotovilo. Vendar tudi ta zapis po presoji revizijskega sodišča ne predstavlja v reviziji zatrjevane bistvene kršitve določb postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP/77. Sodišče prve stopnje je namreč v razlogih svoje sodbe (peta stran razlogov sodbe) trajanje bolečinskega obdobja opisalo v dnevih, tednih in mesecih, izračuna skupnega bolečinskega obdobja v dnevih pa ni naredilo. Sodišče druge stopnje se je z ugotovitvami sodišča prve stopnje o trajanju bolečinskega obdobja, kot ga je po dnevih, tednih in mesecih opisalo sodišče prve stopnje, strinjalo (pa tudi tožena stranka v pritožbi tem ugotovitvam ni nasprotovala, ampak je zatrjevala le, da je glede na ugotovljeno bolečinsko obdobje prisojena odškodnina previsoka), ob tem pa naredilo pri pretvorbi tednov in mesecev v dneve očitno računsko napako, saj seštevek bolečinskega obdobja po dnevih res ne znaša 161 dni, ampak 140 dni. Ob dejstvu, da so bile podlaga za prisojo odškodnine fizične bolečine, ki so bile ugotovljene po dnevih, tednih in mesecih, očitna računska pomota sodišča druge stopnje pri pretvorbi bolečinskega obdobja v dneve, ni mogla odločilno vplivati na odločitev o višini prisojene odškodnine. Zato ta računska pomota ne more predstavljati bistvene kršitve iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP/77. Z revizijskimi trditvami, da tožnica negmotne škode sploh ni utrpela, če pa jo že je, ta ni mogla znašati 270.000 SIT, izpodbija tožena stranka dokazno oceno obeh sodišč in s tem v postopku pred nižjima sodiščema ugotovljeno dejansko stanje, kar pa, kot je bilo že povedano, v revizijskem postopku ni dovoljeno (že omenjeni tretji odstavek 385. člena ZPP/77).

Glede denarnega zadoščenja za nepremoženjsko škodo iz naslova fizičnih bolečin in neugodnosti med zdravljenjem in iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja splošnih življenskih aktivnosti, pa sta sodišči druge in prve stopnje tudi po presoji revizijskega sodišča pravilno uporabili materialno pravo.

Tožnica je utrpela dne 1.4.1994 zlom zunanjega desnega skočnega sklepa. Ugotovljeno je bilo, da je trpela tri dni trajno hude fizične bolečine, tri tedne srednje močne trajne fizične bolečine, štirinajst dni srednje močne občasne fizične bolečine, šest tednov lažje stalne fizične bolečine in dva meseca lažje občasne fizične bolečine.

Slednje se bodo pri tožnici, ki je bila v času poškodbe stara 45 let, pojavljale trajno pri obremenitvah. Zdravljenje so spremljale tudi neugodnosti, saj je morala do 28.6.1994 nositi dokolenski mavec s peto, uporabljati je morala bergle, opraviti je morala tri kontrolne preglede, potrebno pa je bilo tudi terapevtsko zdravljenje v zdravilišču. Specialistično zdravljenje je bilo zaključeno 27.9.1994. Med zdravljenjem je bila tudi večkrat RTG fotografirana. Ob upoštevanju navedenih dejanskih ugotovitev je bilo tožnici iz naslova prestanih fizičnih bolečin in neugodnosti med zdravljenjem prisojeno denarno zadoščenje v znesku 1.000.000 SIT, kar je tudi po presoji revizijskega sodišča v skladu s kriteriji iz 200. člena ZOR in ob dejstvu, da bodo bolečine trajale tudi v bodoče, tudi z določbo 203. člena ZOR.

Kljub končanemu zdravljenju po ugotovitvah sodišč druge in prve stopnje tožnici noga vsak večer oteče. Je gospodinja na 9 ha veliki kmetiji, okvara gležnja pa jo moti pri vsakodnevnih kmečkih opravilih. Po bregu lahko hodi le s pomočjo palice. Po ugotovitvah nižjih sodišč so njene splošne življenjske spodobnosti zmanjšane za 14%. Ob upoštevanju del, ki jih tožnica opravlja, težav, ki opravljanje teh del spremljajo, in tudi njene starosti, denarno zadoščenje v znesku 1.800.000 SIT ne predstavlja pretirane odškodnine, kot v reviziji zmotno zatrjuje tožena stranka.

Po povedanem se je pokazalo, da v reviziji navedeni revizijski razlogi niso podani. V okviru preizkusa po uradni dolžnosti je revizijsko sodišče še ugotovilo, da v postopku ni prišlo do bistvene kršitve iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP/77. Zato je revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (393. člen ZPP/77).