Jedro

Pri prekluziji iz prvega odstavka 337. člena ZPP je treba natančno oceniti, ali določena domnevno prepozna navedba pomeni le uveljavljanje nove pravne kvalifikacije na podlagi pravočasno zatrjevane dejanske podlage, ali pa gre v resnici za navajanje novih dejstev.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi in zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da naj toženka plača tožnici 820.730,58 EUR kot vrednostno razliko med zamenjanimi nepremičninami, ker je presodilo, da v pogodbi dogovorjeno ravnanje glede te razlike utemeljuje le tožbeni zahtevek za sklenitev aneksa k pogodbi in nato lahko tudi alternativni zahtevek za zamenjavo določenih nepremičnin ali plačila vrednostne razlike, vendar pa ima pri alternativnih obveznostih pravico izbire dolžnik in ne upnik.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožnice in potrdilo prvostopenjsko sodbo. Strinjalo se je sicer s pritožbenim stališčem, da je predmet predvidenega aneksa nedoločen in tudi nedoločljiv, zaradi česar tožnica ne bi mogla zahtevati sklenitve aneksa, saj se ne ve, konkretno katere nepremičnine naj bi še bile predmet menjave, iz enakega razloga pa tudi ne more iti za alternativno obveznost. Zavrnilo pa je pritožbena izvajanja o možni opredelitvi spornega zneska kot nadomestni izpolnitvi, ker gre pri tej vedno za naknadni sporazum strank, ki je poleg tega realen kontrakt. Pritožbenih navedb o neupravičeni pridobitvi ni upoštevalo zaradi ocene, da gre za nedopustne pritožbene novote.

3. Tožnica v pravočasni reviziji proti drugostopenjski sodbi uveljavlja revizijske razloge zmotne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Predlaga tako spremembo izpodbijane sodbe, da se ob ugoditvi pritožbi prvostopenjsko sodbo spremeni in v celoti ugodi tožbenemu zahtevku. Zmotno uporabo materialnega prava utemeljuje z izpeljavo, da je treba tožbenemu zahtevku ugoditi na podlagi 3. člena menjalne pogodbe in prvega odstavka 454. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR v zvezi s 1060. členom Obligacijskega zakonika) o dolžnem plačilu kupnine, saj gre za mešano pogodbo, v 3. členu pogodbe pa je obveznost plačila odložena za eno leto, v katerem bi se z aneksom dogovorili za ustrezno nadomestno izpolnitev, do česar pa ni prišlo. Bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) vidi v razlogih pritožbenega sodišča, da obveznost plačila navedenega zneska ne izhaja iz menjalne pogodbe, sama pa pojasnjuje, da in zakaj je obveznost plačila v navedeni pogodbeni določbi jasna. Nazadnje pritožbenemu sodišču očita tudi relativno procesno kršitev iz prvega odstavka 337. člena ZPP (v zvezi s prvim odstavkom 339. člena ZPP). Pritožbena trditev o neupravičeni pridobitvi ni nedopustna pritožbena novota, saj gre le za novo pravno kvalifikacijo, vsa dejstva, potrebna za tako opredelitev, pa so zatrjevana že v tožbi.

4. Revizija je bila vročena toženki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija je utemeljena.

6. Odločilna dejanska podlaga obeh sodb so ugotovitve, da sta pravdni stranki z menjalno pogodbo z 8. 3. 2000 zamenjali več nepremičnin v k.o. ..., ki pa vrednostno niso bile izenačene. Tako sta pogodbenici v 3. členu pogodbe na podlagi več cenitvenih poročil ugotovili razliko 918.929.775 SIT (kar predstavlja sedaj vtoževani znesek 820.730,58 EUR) v korist tožnice in se dogovorili, „da bosta v roku enega leta sklenili aneks k tej pogodbi, s katerim bosta določili nepremičnine v vrednosti razlike oziroma ustrezno plačilo, tako da bo menjalna pogodba zaključena“. Takega aneksa niti v dogovorjenem roku niti kasneje nista sklenili, zaradi česar je tožnica vložila tožbo za plačilo navedenega zneska.

7. Revizijsko sodišče pritrjuje razlogom pritožbenega sodišča, da v prejšnji točki povzete vsebine 3. člena menjalne pogodbe ni mogoče opredeliti za alternativno obveznost ali obveznost nadomestne izpolnitve in da taka vsebina tudi ne omogoča postavitve določnega zahtevka za sklenitev aneksa. Vendar ostaja dejstvo, da sta se nesorazmerne razlike v vrednosti zamenjanih nepremičnin zavedali obe pogodbenici in se zato že v menjalni pogodbi zavezali to razliko odpraviti ali „menjalno pogodbo zaključiti“ s sklenitvijo aneksa, česar nista udejanili. Tako razlika ostaja še naprej, za njen obstoj pa ni materialnopravne podlage (npr. darilo ali delni kup itd.). Revizijsko sodišče drugače od tožnice ugotavlja, da sama menjalna pogodba ne utemeljuje poskusov nove revizijske opredelitve o mešani pogodbi, saj je bil predviden „zaključek menjalne pogodbe“ s sklenitvijo aneksa, „s katerim naj bi določili nove nepremičnine v vrednosti razlike oziroma ustrezno plačilo“. Zato tudi ne more pritrditi reviziji v njenih materialnopravnih izvajanjih, da in zakaj naj bi obveznost plačila spornega zneska jasno izhajala že iz menjalne pogodbe, zlasti pa ne uveljavljani procesni kršitvi iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP zaradi zatrjevanega nasprotja med menjalno pogodbo in razlogi pritožbenega sodišča, da iz nje ne izhaja obveznost plačila navedenega zneska. Gre namreč za razlago menjalne pogodbe, kar pa ne pomeni zatrjevane procesne kršitve.

8. Kot je revizijsko sodišče omenilo, velika vrednostna razlika med zamenjanimi nepremičninami ostaja še naprej, ker je pravdni stranki na dogovorjeni način nista uspeli odpraviti. Zato se je tožnica odločila za vložitev tožbe. Njena trditvena podlaga je zajemala tako trditve o dejstvih in dokazih kot različne pravne izpeljave. Stranka lahko predstavi svoje pravno gledanje na spor, ni pa tega dolžna storiti. Sodišče je tisto, ki mora podati pravno kvalifikacijo spora in ki zato ni vezano na strankino pravno kvalifikacijo. Pritožbeno sodišče tudi po sedanji ureditvi opravi uradni preizkus pravilne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 371. člena ZPP). Spor mora presoditi z vseh možnih pravnih vidikov, seveda ob predpostavki, da ima na razpolago dovolj posameznim pravnim vidikom ustreznih dejstev. Zato pritožniki večkrat v pritožbah skušajo uveljavljati nove pravne opredelitve spora. Pri tem lahko trčijo v pravilo iz prvega odstavka 337. člena ZPP, da smejo navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze le, če izkažejo, da jih brez svoje krivde niso mogli pravočasno navesti oziroma predložiti, torej praviloma do prvega naroka za glavno obravnavno, ob izpolnjenih pogojih pa do konca glavne obravnave. Pri prekluziji iz navedene zakonske določbe je treba natančno oceniti, ali določena domnevno prepozna navedba pomeni le uveljavljanje nove pravne kvalifikacije na podlagi pravočasno zatrjevane dejanske podlage, ali pa gre v resnici za navajanje novih dejstev. Ugovori, ki kažejo le na nov strankin pravni pogled na že pravnomočno predloženo dejansko gradivo, v pritožbi niso izključeni(1). Ali z drugimi besedami: v takem primeru ne gre za pritožbeno novoto, torej novo dejstvo ali nov dokaz, pač pa le za nov pravni vidik. Revizijsko sodišče je že večkrat poudarilo, da pritožbeno uveljavljanje novih, dodatnih, drugačnih pravnih vidikov, pogledov, kvalifikacij, diagnoz itd. samo po sebi ne pomeni pritožbene novote v pomenu prvega odstavka 337. člena ZPP(2).

9. V tej zadevi je tožnica v pritožbi opozorila na nov pravni vidik s stališča pravil o neupravičeni pridobitvi (210. člen ZOR), vendar je pritožbeno sodišče te trditve opredelilo za nedopustne pritožbene novote. Po presoji revizijskega sodišča je taka opredelitev pritožbenega sodišča napačna in zato tožnica utemeljeno očita pritožbenemu sodišču relativno procesno kršitev iz prvega odstavka 337. člena ZPP, ki bi lahko vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe. Pri tem v reviziji tudi pravilno opozarja na posamezne trditve že v sami tožbi, ki tako pravno kvalifikacijo omogočajo. Ustreznih odločilnih dejstev ni treba poimenovati z besedilom zakonskega člena, saj je pomemben vsebinski pomen besede. Zato očitek pritožbenega sodišča o izostanku pravočasne trditve o obogatenosti toženke ni utemeljen, vsebinsko enako povejo tožbene trditve o veliki vrednostni razliki med zamenjanimi nepremičninami. Podobno velja za razlog pritožbenega sodišča o izostanku pravočasne trditve o odpadli pravni podlagi, saj je tožnica že v tožbi pojasnila, da aneks, s katerim naj bi se rešilo vprašanje razlike v vrednosti, nikoli ni bil sklenjen.

10. Revizijsko sodišče je zato na podlagi prvega odstavka 379. člena ZPP ugodilo tožničini reviziji, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču druge stopnje v novo sojenje. Izrek o revizijskih stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

Op. št. (1): Zobec v Ude et alt.: Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2009, tretja knjiga, stran 235. Op. št. (2): II Ips 906/2006, II Ips 453/2005, II Ips 64/2004