Jedro

Strinjanje s predlogom tožilca pomeni strinjanje ne le z opisom in pravno opredelitvijo kaznivega dejanja, ampak tudi s predlagano sankcijo, v tem delu mora biti vsebina kaznovalnega naloga vselej povsem enaka tožilčevemu predlogu za izrek kazenske sankcije.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se ugotovi, da je bila s sodbo Okrajnega sodišča v Ljutomeru K 95763/2010 z dne 10. 1. 2011 kršena določba prvega odstavka 445. c člena Zakona o kazenskem postopku.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Ljutomeru je sodbo K 95763/2010 z dne 10. 1. 2011 razsodilo, da se ugodi predlogu Okrožnega državnega tožilstva v Murski Soboti, Zunanjega oddelka v Ljutomeru, ter A. H., Z. K., R. F. ter I. V., izdalo kaznovalni nalog zaradi nadaljevanega kaznivega dejanja tatvine po prvem odstavku 204. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Sodišče je obdolžencem izreklo pogojne obsodbe, v njih pa vsakemu določilo kazen šest mesecev zapora in preizkusno dobo tri leta.

2. Zoper pravnomočno sodbo je vrhovni državni tožilec vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri uveljavlja kršitev 445. b člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) in 5. točke 372. člena ZKP, ter predlaga, naj Vrhovno sodišče zahtevi ugodi in ugotovi, da je bil zakon prekršen glede navedenih določb. V obrazložitvi zahteve vložnik navaja, da je okrožni državni tožilec v predlogu za izdajo kaznovalnega naloga predlagal izrek tudi stranske denarne kazni v višini 50 dnevnih zneskov, vendar pa je sodišče obdolžencem denarne kazni odpustilo, pri čemer se je sklicevalo na četrti odstavek 204. člena KZ-1. Vložnik nadalje ugotavlja, da neizrek predlagane denarne kazni pomeni nestrinjanje sodišča s predlogom za izrek sankcije, kakršno je predlagal državni tožilec, zato bi sodišče moralo v skladu 445. b členom ZKP določiti glavno obravnavo. Z odpustitvijo kazni je sodišče prekoračilo pravico, ki jo ima po zakonu, saj kazni v kaznovalnem nalogu nima pravice odpustiti. Vrhovni državni tožilec ocenjuje, da je kršitev 445. b člena ZKP vplivala na zakonitost sodne odločbe, zato predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevi ugodi in ugotovi, da je bil zakon prekršen obdolžencu v korist v skladu z drugim odstavkom 426. člena ZKP.

3. Obsojenci na zahtevo za varstvo zakonitosti niso odgovorili.

B.

4. Pritrditi je treba vrhovnemu državnemu tožilcu, da je sodišče s tem, ko je izdalo predlagani kaznovalni nalog, ni pa sledilo tožilčevemu predlogu za izrek stranske denarne kazni, prekršilo določbe o kaznovalnem nalogu. Po določbi prvega odstavka 445. c člena ZKP sodnik, če se s predlogom tožilca strinja, izda kaznovalni nalog. Po določbi drugega odstavka navedenega člena se v kaznovalnem nalogu izreče kazenska sankcija iz predloga. Strinjanje s predlogom tožilca pomeni strinjanje ne le z opisom in pravno opredelitvijo kaznivega dejanja, ampak tudi s predlagano sankcijo, v tem delu mora biti vsebina kaznovalnega naloga vselej povsem enaka tožilčevemu predlogu. Predlogu ni mogoče samo delno ugoditi in tako kot je storilo sodišče v obravnavanem primeru, izdati kaznovalni nalog, v katerem sodišče sprejme opis dejanja in predlagano pravno opredelitev, nato pa izreči obdolžencu drugačno sankcijo od predlagane. Če se sodnik ne strinja z izrekom sankcije, ki jo je predlagal državni tožilec, mora določiti glavno obravnavo (445. b člen ZKP).

5. Vložnik v zvezi z odločitvijo sodišča utemeljeno opozarja, da državni tožilec nima pravice do pravnega sredstva zoper odločbo o izdaji kaznovalnega naloga prav zato, ker mora biti v primeru, če se sodišče odloči za njegovo izdajo, tožilčev predlog v celoti sprejet, v takšnem primeru pa tožilec nima pravnega interesa sodbo izpodbijati. Gre za vrsto kazenskega postopka, v katerem sodišče sankcije ne izbira ali določa njeno višino, ampak le odloča, ali sprejema predlagano sankcijo.

6. Izrek o stranski denarni kazni poleg glavne kazni zapora je v primeru, ko je podano nadaljevano kaznivo dejanje iz koristoljubnosti ali oškodovalnih nagibov, obvezen (prvi in drugi odstavek 54. člena KZ-1). Pri kaznivem dejanju tatvine sme sodišče v primeru, če je storilec vrnil oškodovancu ukradeno stvar, preden je izvedel, da je bil uveden kazenski postopek, storilcu kazen odpustiti. Odpust kazni je načeloma mogoč tudi v primeru, ko gre za dejanja, za katera je predpisana kot glavna kazen kazen zapora in še stranska denarna kazen, če sodišče oceni, da so podane okoliščine, ki narekujejo odpust kazni (tudi samo stranske). Ne glede na to, ali so podani pogoji za uporabo navedene materialnopravne določbe pa odpust kazni ni dovoljen, kadar tega ne dopuščajo procesne določbe, tako kot je to v postopku za izdajo kaznovalnega naloga. V tem postopku sodišče, če se ne strinja z izrekom predlagane sankcije, ne more izdati kaznovalnega naloga in določiti drugačno sankcijo kot je bila predlagana, ampak mora, tako kot je to določeno v 445. b členu ZKP, določiti glavno obravnavo.

7. Okrajno sodišče je v obravnavanem primeru z izpodbijano sodbo izdalo kaznovalni nalog, potem pa je v nasprotju z določbo drugega odstavka 445. c člena ZKP obsojencem izreklo drugačno, milejšo sankcijo od predlagane, ki jo je izreklo tako, da je obsojencem odpustilo stransko denarno kazen. S tem je kršilo določbo drugega odstavka 445. c člena ZKP, zaradi česar sodba glede izrečene kazenske sankcije ni zakonita. Navedena kršitev je storjena v korist obsojencev, zato jo je Vrhovno sodišče v skladu z določbo drugega odstavka 426. člena ZKP zakona le ugotovilo in ni poseglo v pravnomočno sodbo.