Jedro

V izvedenskem mnenju je dovolj prepričljive strokovno medicinsko podlage za zaključek, da pri tožniku do izdaje drugostopenjskega upravnega akta ni izkazanih takšnih sprememb v zdravstvenem stanju, da bi bilo na njihovi podlagi mogoče ugotoviti popolno nezmožnost za vsako organizirano pridobitno delo. Zato je v tej smeri podan tožbeni zahtevek za priznanje pravice do invalidske pokojnine utemeljeno zavrnjen.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odpravilo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 29. 10. 2015, prvostopenjsko št. ... z dne 14. 8. 2015 pa je odpravilo v prvi točki izreka, s katero je bil tožnik sicer razvrščen v III. kategorijo invalidnosti od 29. 10. 2014, vendar hkrati izrečeno, da nima pravice do invalidske pokojnine (I. tč. izreka). Tožnika je od 29. 10. 2014 dalje 50 % zaradi bolezni in 50 % zaradi posledic poškodbe izven dela razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti in mu priznalo pravico do premestitve na fizično lahko delo v ugodnih mikroklimatskih razmerah, ne na soncu, z ročnim premeščanjem bremen do 8 kg, tako da z levo zgornjo okončino lahko opravlja delo, pri katerem giba v levem komolcu med 40 stopinj iztega in 100 stopinj upogiba, brez dela z levo zgornjo okončino nad nivojem ramen, brez ponavljajočih se gibov v levem zapestju in brez dela na višini ali nad globino ali na lestvi s polnim delovnim časom (II. tč. izreka). Izreklo je, da bo o pravici, višini in izplačevanju nadomestila za invalidnost odločila tožena stranka v 30 dneh po pravnomočnosti sodbe (III. tč. izreka). Tožbeni zahtevek na razvrstitev tožnika v I. kategorijo invalidnosti in priznanje pravice do invalidske pokojnine je zavrnilo (IV. tč. izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik zaradi nepravilno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in zmotno uporabljenega materialnega prava. Smiselno predlaga njeno spremembo tako, da se ob upoštevanju zdravstvenega stanja po izvidih, dostavljenih 13. 12. 2016, razvrsti v I. kategorijo invalidnosti in mu prizna pravica do invalidske pokojnine.

Povzema del sodne odločbe in odločitev iz predsodnega upravnega postopka, s katerimi se ne strinja. Meni, da ocena invalidskih komisij tožene stranke, po katerih je invalid III. kategorije, ni pravilna, saj bi moral biti na podlagi dostavljenih izvidov razvrščen v I. kategorijo invalidnosti. Njegovo zdravstveno stanje je čedalje slabše, tako da je na Hrvaškem in v BIH že razvrščen v I. kategorijo invalidnosti in prejema pokojnino. Zdravstveno stanje se mu slabša, zato je pripravljen priti v Slovenijo na pregled, in če je potrebno tudi v bolnico na preiskavo.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožnik ne navaja ničesar takega, kar bi lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe, ki je izdana ob dovolj razčiščenem dejanskem stanju in pravilno uporabljenem materialnem pravu.

V postopku ni prišlo niti do procesnih kršitev iz 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku1 (ZPP), na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti. Izpodbijana delno ugoditvena in delno zavrnilna sodba je utemeljena s prepričljivimi dejanskimi in pravilnimi pravnimi razlogi, ki jih pritožbeno sodišče ne navaja znova, temveč na pritožnikovo izvajanje dodaja naslednje.

5. Pravna podlaga za pritožbeno rešitev zadeve je podana v Sporazumu o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško2 (Mednarodna pogodba) in Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju3 (ZPIZ-2). Vsaka od držav pogodbenic pogoje za priznanje pravic iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja ugotavlja po svoji nacionalni zakonodaji. Morebitna ugotovitev I. kategorije invalidnosti v drugi državi pogodbenici seveda še ne pomeni, da bo ugotovljeno enako v prvi državi pogodbenici. Po ZPIZ-2 je namreč pravico do invalidske pokojnine med drugim mogoče priznati, če je dopolnjena predpisana zavarovalna doba in podana I. kategorija invalidnosti. Po 1. alineje 2. odstavka 63. člena ZPIZ-2 pa je v I. kategorijo invalidnosti mogoče zavarovanca razvrstiti le, če ni več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela ali ni zmožen opravljati svojega poklica in nima več preostale delovne zmožnosti. Torej ob izkazani popolni izgubi delovne zmožnosti za vsako organizirano pridobitno delo. Takšno dejansko stanje pa v tožnikovem primeru ni dokazano, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje in pred njim že tožena stranka.

6. V pisnem izvedenskem mnenju Komisije za fakultetna izvedenska mnenja pri A. fakulteti Univerze v B. z dne 8. 7. 2016 (v nadaljevanju: Komisija; list. 16 do 19), ki sta ga podala specialist medicine dela, prometa in športa prof. dr. C.C. in interne medicine doc. dr. D.D. na podlagi listinske medicinske dokumentacije in izvida osebnega pregleda, je dovolj prepričljive in objektivizirane podlage za zaključek, da do 29. 10. 2015, ko se je končal predsodni upravni postopek, pri tožniku ni izkazane popolne izgube delovne zmožnosti. S sodnim izvedenskim mnenjem sta z nekaterimi dodatnimi stvarnimi razbremenitvami le še dodatno potrjeni oceni invalidskih komisij tožene stranke ( IK I in IK II), da je pri tožniku od 29. 10. 2014 zaradi posledic bolezni in poškodbe izven dela podana III. kategorija invalidnosti, ker je s polnim delovnim časom, ki ne poslabša njegove invalidnosti, zmožen opravljati drugo delo v svojem poklicu z vsemi, v izreku prvostopenjske sodbe določenimi omejitvami, indiciranimi iz zdravstvenih razlogov.

Stanje po zlomih v predelu leve rame, komolcu in zapestju po padcu z višine leta 2005, stanje po miokardnem infarktu leta 2013 ter opravljenem PCI na LAD zaradi stenoze LAD za 85% ne dokazuje popolne izgube delovne zmožnosti v smislu I. kategorije invalidnosti. Komisija glede na razpoložljivo listinsko medicinsko dokumentacijo namreč ugotavlja, da ni večjih težav pri opravljanju srednje težkega dela. Tožnik je bil kardialno kompenziran, v mirovanju eupnoičen, dihanje je bilo čisto, srčna akcija ritmična, toni jasni, brez šumov, brez edemov ali varic. Vendar pa zaradi nesorazmerja med zatrjevanimi težavami, in sicer dušenjem, ki ni povezano z naporom in razpoložljivimi izvidi neinvazivne diagnostike (UZ srca leta 2013; brez obremenitvenega testiranja, ki bi objektiviziralo funkcionalno zmogljivost srčno žilnega sistema) izvedenski organ zaključuje, da je potrebno v tej smeri opraviti diagnostiko in nato tožnika ponovno predstaviti izvedenskim organom tožene stranke.

Tudi sicer iz izpovedi izvedenke s področja kardiologije in vaskularne medicine na obravnavi dne 30. 11.2016 (list. 32 in 33) povsem jasno izhaja, da razen obremenitvenega testiranja (z dne 22. 7. 2016 - priloga A/9) ni nobenega drugega dokaza, na podlagi katerega bi bilo mogoče glede kardioloških zdravstvenih sprememb oceniti drugače, kot v pisnem izvedenskem mnenju. V zvezi z navedenim novim medicinskim izvidom je izrecno poudarila, da je potrebno ponovno slikanje srčnih žil zaradi objektivizacije opravljene preiskave, saj je tožnik načeloma dobro zmogljiv v okviru 91 % pričakovane obremenitve, da pa bi določene spremembe v EKG lahko kazale na ponovno zožitev žil. 7. Ker je torej v sodno izvedenskem mnenju tudi po presoji pritožbenega sodišča dovolj prepričljive strokovno medicinsko podlage za zaključek, da pri tožniku do izdaje drugostopenjskega upravnega akta 29. 10. 2015 ni izkazanih takšnih sprememb v zdravstvenem stanju, da bi bilo na njihovi podlagi mogoče ugotoviti popolno nezmožnost za vsako organizirano pridobitno delo, je z izpodbijano sodbo tožbeni zahtevek v tej smeri ter priznanje pravice do invalidske pokojnine utemeljeno zavrnjen.

8. Medicinski izvidi novejšega datuma, izdani po končanem predsodnem upravnem postopku (A/10 do A/16) in celo po zaključeni glavni obravnavi pred sodiščem prve stopnje v tem pritožbenem postopku ne morejo biti upoštevni. Na njihovi podlagi lahko tožnik vloži novo zahtevo za priznanje pravice do invalidske pokojnine v predsodnem upravnem postopku pri toženem zavodu. Sodišče namreč v predmetnem socialnem sporu pravilnost in zakonitost izpodbijanih odločb presoja le glede na dejansko zdravstveno stanje, kakršno izkazuje listinska medicinska dokumentacija, razpoložljiva do izdaje drugostopenjskega, v upravnem postopku dokončnega posamičnega upravnega akta.

9. Zaradi obrazloženega je potrebno pritožbo na podlagi 353. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje.

1 Ur. l. RS, št. 73/2007 in 45/2008. 2 Ur. l. RS - MP, št. 21/97. 3 Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami.