Jedro

Ker delodajalec kot imetnik nevarne stvari - delovnega stroja ni poskrbel za varno delovno okolje, tožniku ni mogoče očitati, da je z 10% soprispeval k nastanku škode.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi tako, da se znesek 22.430,72 EUR, vsebovan v točki I. izreka spremeni v znesek 29.036,80 EUR, nadalje se znesek 22.400,00 EUR spremeni v znesek 29.000,00 EUR in znesek 30.72 EUR v znesek 36,80 EUR, spremeni se znesek vsebovan v točki V. izreka sodbe sodišča prve stopnje tako, da se znesek 2.507,05 EUR spremeni v znesek 2.666,02 EUR, znesek vsebovan v točki VI. pa se iz zneska 262,24 EUR spremeni v znesek 186,47 EUR, v preostalem še izpodbijanem delu pa se pritožba zavrne in se sodba potrdi. Pritožba tožene stranke pa se kot neutemeljena zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v preostalem, še izpodbijanem delu potrdi.

II. Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške, dolžna pa je tožeči povrniti njene pritožbene stroške v skupnem znesku 1.106,56 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči po preteku tako določenega paricijskega roka, na način kot je to odločeno v točki V. sodbe sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo P 614/2012 z dne 15. 3. 2016 razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči plačati skupaj še znesek 22.430,72 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da se je tožnik poškodoval v delovni nezgodi. Zavarovanec tožene stranke je namreč povzročil delovno nezgodo dne 21. 4. 2009 v delavnici K. L. d.o.o. v R. na K. Tega dne je bil tožnik poškodovan z viličarjem, ko je opravljal svoje delo. Ker pa je sam nekoliko stopil na transportno pot je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je z 10 % soprispeval k nastalemu škodnemu dogodku. Sicer pa je zavarovanec tožene stranke objektivno odgovoren tožniku, saj je po ustaljeni sodni praksi samovozni delovni stroj, kamor je mogoče šteti tudi viličarja, ki se sam premika nevarna stvar, ker iz njega izvira večja škodna nevarnost za okolico. Za škodo iz takšne stvari odgovarja njen imetnik, ne glede na krivdo (drugi odstavek 131. člena in 150. člen OZ). Šteje se, da škoda izvira iz te stvari, razen če se dokaže, da ta ni bila vzrok (149. člen OZ). Objektivno odgovorni subjekt se lahko v celoti razbremeni odgovornosti le, če dokaže, da je škoda nastala izključno zaradi dejanja oškodovanca ali koga tretjega, ki ga ni mogel pričakovati in se njegovim posledicam ne izogniti ali jih odstraniti (drugi odstavek 153. člena OZ). Vsi trije pogoji morajo biti izpolnjeni kumulativno. Sodišče prve stopnje pa je nato zaključilo, da dejanje tožnika ni nepričakovano ravnanje. Tako sam škodni dogodek, to je delovna nezgoda, ni mogla biti povsem nepričakovan dogodek, sploh ne za voznika viličarja. Ker pa je tožnik nekoliko stopil na transportno pot, tožnik pa bi moral biti še posebej previden pri svojem gibanju izven brusilne kabine, je s tem soprispeval k nastalemu škodnem dogodku in je sodišče ta njegov soprispevek ocenilo na 10 %. Pri tem je uporabilo tretji odstavek 153. člena OZ. Nato je odločilo še o zahtevku po višini. Ugotovilo je, da je tožnik utrpel zdrobljen zlom spodnjega dela leve goleni, odprt odlom leve petnice, razpočno rano levega stopala in zlom druge stopalnice levo. Izvedenec je te poškodbe opredelil kot hudo telesno poškodbo. Sodišče prve stopnje je nato na podlagi izvedenih dokazov tožniku od zahtevanih 23.000,00 EUR za telesne bolečine in neugodnosti med zdravljenjem prisodilo 16.0000,00 EUR, za strah od zahtevanih 2.000,00 EUR 1.500,00 EUR, za skaženost od zahtevanih 3.000,00 EUR 1.500,00 EUR in za psihične bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti od zahtevanih 21.000,00 EUR, 17.000,00 EUR. Prisodilo je še premoženjsko škodo v znesku 60,80 EUR. Ob ugotovljenem soprispevku je tako skupaj tožniku prisodilo znesek 32.454,72 EUR, od katerega pa je odštelo že plačani 10.024,00 EUR. Odločilo je še o teku zakonskih zamudnih obresti. Odločitev o pravdnih stroških, nastalih na prvi stopnji pa je sodišče temeljilo na določbi drugega odstavka 154. člena ZPP in člena 155 ZPP.

2. Zoper zavrnilni del se pritožuje tožeča stranka. Zanjo je na pritožbeni stopnji spornih še 16.606,08 EUR s pp. Pritožbo podaja iz vseh pritožbenih razlogov iz člena 338 ZPP. Po mnenju pritožbe tožnik ni soprispevka k nastanku škodnega dogodka. Tožnik svojega dela ni mogel opraviti na drugačen način kot ga je. Pred brusilno kabino postavljeni zaboji namreč niso dopuščali nenadnega prehoda delavca iz varilne kabine neposredno na prometno površino. Tožnik je skozi tak ozek prehod lahko prešel le s telesom postrani, kar je lahko trajalo nekaj sekund in nikakor ne hipno, vsaj ne tako hipno, da viličarist njegovega gibanja oziroma njegove namere ne bi opazil. Tožniku tako ni mogoče očitati neskrbnega ravnanja, ker naj bi zašel na površino, je izrecno namenjeno transportu industrijskih vozil, ker na mestu trčenja ta sploh ni bila označena. Z nogo je na transportno pot, ki ni bila vidna in neustrezno označeno, segel le malenkost, povsem nenamenoma, ker drugače odlitka ni mogel vzeti iz zaboja. Ustreznega delovnega prostora, da bi to lahko varno počel, pa tožnik na voljno ni imel. Zato je potrebno zahtevku po temelju v celoti ugoditi, ob pravilni uporabi materialnega prava. Tožnik podaja pritožbo tudi zoper višino prisojene nepremoženjske škode. Glede na intenzivnost in trajanje telesnih bolečin bi sodišče moralo iz tega naslova prisoditi celotnih 23.000,00 EUR in je zmotno uporabilo materialno pravo, ker je zavrnilo zahtevek za 7.000,00 EUR. Prav tako meni, da je sodišče v prenizkem znesku prisodilo odškodnino iz naslova strahu. Tožnik je utrpel tako hud primaren, kot tudi sekundaren strah. Ob dogodku se je zbal, da bo ob nogo. Zato bi mu sodišče prve stopnje iz tega naslova moralo prisoditi vsaj 2.000,00 EUR. Tožnik ima močno omejeno gibljivost levega skočnega sklepa, kar predstavlja pomembno funkcionalno okvaro, gibljivost skočnega sklepa je močno omejena, obseg desnega gležnja pa je za 5 cm manjši od obsega drugega gležnja. Tožnik ni sposoben za nobeno, tudi ne rekreativno ali športno aktivnost. Ima telesno okvaro v višini 50 % in je invalid III. kategorije, zato bi mu moralo prisoditi sodišče prve stopnje celotnih zahtevanih 21.000,00 EUR iz naslova psihičnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Sodišče bi moralo po mnenju pritožbe prisoditi tudi celoten znesek 3.000,00 EUR za skaženost. Tožnik bo to skaženost moral trpeti še celo življenje, zato bi bila pravična denarna odškodnina iz tega naslova celoten zahtevani znesek 3.000,00 EUR. Pritožbo podaja tudi zoper odločitev o stroških, nastalih na prvi stopnji in je mnenja, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno upoštevalo določilo 36. člena Zakona o odvetniški tarifi. To določilo v zvezi z določbo 32. člena ZOdvT je izjema, ki jo je potrebno ozko razlagati. Ta določba se obravnava le v primeru, ko se stroški izplačajo iz državnega proračuna. Predlaga spremembo sodbe in priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožbo podaja tudi tožena stranka. Uveljavlja vse tri pritožbene razloge iz člena 338 ZPP. Tožena stranka meni, da je sodišče zmotno presodilo stopnjo odgovornosti strank in je po njenem prepričanju soprispevek tožnika večji kot le 10 %. Takšno prepričanje tožene stranke temelji na tem, da je tožnik na tem delovnem mestu delal že tri leta, da je bila transportna pot ustrezno označena. Tožnik ni hodil po transportni poti, temveč je nanjo le stopil. Tožnik pa ni znal tudi prepričljivo pojasniti, kako je do nesreče prišlo. Tožnik je imel levo nogo čez rumeno črto, znotraj voznega pasu. Tožnik je zašel na površino, izrecno namenjeno transportni poti, voznik viličarja pa je vozil predvsem po pravilih. Viličarist ni vozil prehitro. Sodišče prve stopnje bi glede ugotovitve hitrosti vožnje viličarja morala postaviti izvedenca cestnoprometne stroke in ker je zavrnilo ta dokazni predlog, je bistveno kršilo določbe ZPP. Po mnenju tožene stranke je sodišče tudi odmerilo pretirano višino nepremoženjske škode. Tožena stranka je mnenja, da je odškodnina v višini 16.000,00 EUR iz naslova telesnih bolečin in neugodnosti previsoka. Nadalje je mnenja, da je sodišče tožniku neutemeljeno priznalo odškodnino za skaženost, saj poškodba pri tožniku ni zapustila posledic v obliki skaženosti. Mnenja je tudi, da je odškodnina iz naslova psihičnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti prisojena v previsokem znesku, saj je tožnik zaradi omejene gibljivosti skočnega sklepa omejen pri hoji po stopnicah, stanju na lestvi, pri delu na višini in pri nošnji težjih bremen, oviran je tudi pri vožnji avtomobila ter pri daljši hoji in ni sposoben za športne aktivnosti. Zato je odškodnina iz tega naslova previsoka. Po mnenju tožene stranke je sodišče napačno izračunalo uspeh v pravdi. Predlaga spremembo sodbe in priglaša pritožbene stroške.

4. Pritožbe so bile vročene nasprotnim strankam.

5. Tožeča stranka je odgovorila na pritožbo tožene stranke. Po mnenju tožeče stranke tožena stranka neutemeljeno zahteva ugotovitev višjega sosprispevka tožnika. Voznik viličarja ni vozil s predpisano hitrostjo. Tožnik svojega dela ni mogel opravljati drugače, kot ga je. Prav tako je neutemeljena pritožba glede višine prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo. Tožnik je oviran na vseh področjih, trpel je številne neugodnosti med zdravljenjem in bolečine, prav tako obstaja skaženost pri tožniku in zato sodišče prve stopnje ni prisodilo previsoke odškodnine iz naslova nepremoženjske škode. Predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša pritožbene stroške.

6. Pritožba tožeče stranke je delno utemeljena, pritožba tožene stranke pa ni utemeljena.

7.Utemeljeno pritožnik v pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je tožniku prisodilo soprispevek v višini 10 % in je pri tem zmotno uporabilo določbo tretjega odstavka 153. člena OZ, po katerem je imetnik nevarne stvari deloma prost odgovornosti, če je oškodovanec prispeval k nastanku škode. Pritožba tožene stranke, ko zahteva ugotovitev večjega sosprispevka tožnika k nastalemu škodnemu dogodku pa ni utemeljena. Sodišče prve stopnje ni storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker ni postavilo izvedenca cestnoprometne stroke glede ugotavljanja hitrosti vožnje viličarja. Sodišče prve stopnje je imelo zadosti dejanske podlage v mnenju izvedenca iz varstva pri delu, da je bila hitrost vožnje viličarja večja, kakor pa je dovoljena hitrost gibanja takšnega delovnega stroja. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje hitrost vožnje viličarja na tej poti ne bi smela presegati 5 km/h. Po mnenju izvedenca pa obstaja velika verjetnost, da je Gorenšek vozil hitreje od dovoljenih 5 km/h, sicer bi trčenje lahko, oziroma bi ga moral preprečiti. Tako je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je viličaristu mogoče očitati nepazljivo in tudi prehitro vožnjo, samemu podjetju pa opustitev zagotovitve s predpisi določenih ukrepov in pogojev za varen potek transporta vzdolž brusilnih kabin brez ogrožanja brusilca, torej opustitev obveznosti zagotavljanja varnega delovnega okolja. Kljub takšni ugotovitvi pa je sodišče prve stopnje nato neutemeljeno zaključilo, da bi moral biti tožnik še posebej previden pri svojem gibanju izven brusilne kabine in je zato v ravnanju tožnika mogoče najti 10 % soprispevek. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da delodajalec ni poskrbel za varno izvajanje delovnega procesa ob transportni poti, se tožena stranka s tem ni niti delno razbremenila svoje odgovornosti, po določbi tretjega odstavka 153. člena ZPP in tako delavcu ni mogoče očitati protipravnosti ravnanja. Tožnik je namreč le neznatno prestopil črto, ki označuje prometno pot. To pa je moral storiti glede na to, da je bilo njegovo delovno okolje neprimerno urejeno, saj je bil prostor izven brusilne kabine v celoti založen in je tako moral delati v povsem neustreznem delovnem okolju. Po ugotovitvah izvedenca glede neustreznega delovnega okolja, bi moral biti ob transportni poti še 50 cm širok pas za pešce, katerega pa delodajalec ni zagotovil, temveč je celotni delovni prostor utesnil s kovinskimi zaboji, kateri so bili nameščeni tik do transportne poti. Očitek sodišča prve stopnje, da bi moral biti tožnik še posebej previden pri svojem gibanju izven brusilne kabine, ne doseže pravnega standarda soprispevka oškodovanca k škodi, nastali iz nevarne stvari. Iz izvedenega dokaznega postopka, ob pravilni uporabi materialnega prava, tako izhaja, da oškodovanec ni prispeval k nastanku škode, saj mu delodajalec ni zagotovil 50 cm prostora za varno hojo oziroma opravljanje delovnega procesa, to je jemanja odlitkov, in da s tem ne bi stopil na transportno pot, ki se je nahajala tik ob zabojih in torej tožnik ni mogel vzeti komada za brušenje, ne da bi pri tem vsaj nekoliko zašel na transportno pot. Zato je sodišče druge stopnje ob pravilni uporabi materialnega prava razsodilo, da je tožena stranka 100 % odgovorna tožeči za nastalo škodo v obravnavani delovni nezgodi. Zato je neutemeljena pritožba tožene stranke, ki zahteva celo, da bi sodišče prve stopnje moralo pripisati tožniku večji procent soprispevka k nastali škodi, saj kaj takšnega iz ugotovljenega dejanskega stanja sodišča prve stopnje ni mogoče materialnopravno zaključiti.

8. Glede višine prisojene pravične denarne odškodnine je pritožba tožeče stranke deloma utemeljena in sicer glede nekoliko prenizko prisojene odškodnine iz naslova psihičnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. V preostalem delu pa ni utemeljena. V celoti je neutemeljena pritožba tožene stranke glede uveljavljanega pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava. Sodišče prve stopnje je prisodilo pravično denarno odškodnino iz naslova telesnih bolečin in neugodnosti med zdravljenjem. Pri tožniku je v posledici nezgode trajalo zdravljenje od 1. 4. 2009 do 20. 7. 2010, neugodne so bile številne operacije, hoja z berglami. Pri tožniku je prišlo tudi do zapletov, predvsem do infekta, ki je bolečino pri oskrbi rane še povečal. Potrebna je bila fizikalna terapija. Tožnik je bil več mesecev vezan na hojo z berglami in je trpel praktično neuporabnost levega spodnjega uda, kar ga je močno oviralo pri vsakodnevnih aktivnostih, pri katerih ni bil samostojen. Tožnik je trpel tudi številne bolečine, od hudih pa do občasnih lažjih, ki bodo trajale tudi v bodoče. To je sodišče prve stopnje kumulativno opisalo v točki 21 obrazložitve. Ker gre za hudo telesno poškodbo, četrte stopnje po Fisherju je tako pravična denarna odškodnina v znesku 16.000,00 EUR tista, ki ustreza pravnemu standardu pravične denarne odškodnine in je v tej zvezi sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, in sicer določbe člena 179 in 182 OZ. Sodišče prve stopnje je tudi prisodilo pravično denarno odškodnino iz naslova strahu v znesku 1.500,00 EUR. Tožnik je namreč trpel hud intenziven primarni strah in intenziven sekundarni strah med zdravljenjem, predvsem zaradi številnih posegov v poškodovane dele telesa. Pri tožniku je ostalo vidno lažje šepanje. Brazgotine lahko skrije le pod oblačili. Tožnik je upravičen do pravične denarne odškodnine iz naslova psihičnih bolečin zaradi skaženosti v znesku 1.500,00 EUR. Nekoliko v premajhni meri pa je sodišče prve stopnje prisodilo odškodnino zaradi psihičnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Tožnik ni več zmožen za delo na nogah, za fizično naporno delo, za hojo po neravnem in nestabilnem terenu, za hojo navkreber in hojo po lestvi, kar je predstavljalo bistveni del njegove službene obveznosti. Pred nesrečo je bil fizični delavec, sedaj pa opravlja zgolj delo v sedečem položaju. Zaradi deformacije stopala mora nositi ortopedsko obuvalo. Pri tožniku obstaja telesna okvara v višini 50 %. Tožnik je zaradi vsega tega omejen pri vsakodnevnih aktivnostih, težje hodi po stopnicah, ni sposoben stati na lestvi, opravljati kakršnakoli delo na višini, omejen je pri nošnji bremen, težjih od 5 kg. Vse omejitve pri vsakodnevnem življenju tožnika je sodišče prve stopnje opisalo in argumentiralo v točki 23 obrazložitve. V tej zvezi tožeča in tožena ne uveljavljata pritožbenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zato je sodišče druge stopnje, ob pravilni uporabi materialnega prava in sicer določbe člena 179 in 182 OZ znesek pravične denarne odškodnine iz tega naslova zvižalo na 20.000,00 EUR. Tožniku tako pripada pravična denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo v skupnem znesku 39.000,00 EUR. Tako prisojena odškodnina je tudi primerljiva z že prisojenimi odškodninami za podobne primere.(1) Glede na obrazloženo je zato sodišče druge stopnje ob pravilni uporabi materialnega prava pritožbo tožene stranke glede višine prisojene nedenarne odškodnine v celoti zavrnilo, tožeči stranki pa delno ugodilo, kot je obrazloženo in je nekoliko, za 3.000,00 EUR zvišalo že prisojeno odškodnino iz naslova psihičnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti.

9. Glede premoženjske škode je sodišče druge stopnje spremenilo odločitev sodišča prve stopnje v tem, da ni več upoštevalo 10 % soprispevka tožeče stranke.

10. Sodišče druge stopnje je odločitev o pritožbah sprejelo na podlagi določb člena 353 in 358 ZPP. Sodišču se niso pripetile tiste bistvene kršitve določb ZPP, na katere mora paziti sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti.

11. Zaradi spremenjenega procenta uspeha v pravdi, ki glede na zvišanje odškodnine znaša za tožečo stranko sedaj 87,2 % (100 % po temelju, 74,33 % po višini), za toženo pa 12,8 %, je moralo sodišče druge stopnje poseči v izrek o pravdnih stroških, nastalih na prvi stopnji. Tako znašajo pravdni stroški tožeče stranke 2.666,02 EUR, tožene pa 186,47 ER. Pritožba tožene stranke v tem delu ni utemeljena, saj je sodišče druge stopnje spremenilo izrek o pravdnih stroških, nastalih na prvi stopnji zaradi povečanega uspeha tožeče stranke v pravdi na prvi stopnji. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno uporabilo določbo 36. člena ZOdvT, ki določa nagrado, glede na to, da je bila tožniku odobrena izredna brezplačna pravna pomoč v tem postopku, v obliki pravnega svetovanja in zastopanja v pravdnem postopku pred sodiščem na prvi stopnji po odvetniku.

12. Ker je tožnik delno uspel s pritožbo (39,8 %), mu je tožena stranka dolžna plačati njegove pritožbene stroške kot nagrado za postopek po tar. št. 3210 v znesku 628,80 EUR, 20 EUR po tar. št. 6002, kar vse skupaj povečano za DDV znaša ob doseženem uspehu 315,03 EUR. Tožnik je bil oproščen plačila sodne takse za pritožbo. Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške, saj s pritožbo ni uspela (vse po prvem in drugem odstavku 154. člena ZPP v zvezi s členom 165 ZPP), mora pa tožeči stranki plačati njene stroške za odgovor na njeno pritožbo, saj tožena stranka s pritožbo ni uspela. Tožeča stranka je priglasila kot pritožbene stroške za odgovor na pritožbo nagrado po tar. št. 3210 v znesku 628,80 EUR, po tar. št. 6002 znesek 20,00 EUR, kar vse z 22 % DDV znaša 791,53 EUR. Pritožbene stroške v skupnem znesku 1.106,56 EUR je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki na način, kot je to odločeno v izreku sodbe sodišča druge stopnje.

Op. št. (1): primerjaj sodbo VS RS II Ips 328/2013, kjer je sicer bila prisojena nekoliko višja denarna odškodnina, vendar za nekoliko višji obseg poškodb.