Jedro

Tudi pri čistih denarnih terjatvah iz delovnega razmerja se datum nastanka zamude presoja po določbi 299. člena OZ, ne pa glede na datum vložitve tožbe po četrtem odstavku 200. člena ZDR-1.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II.Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

1.Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je toženka dolžna tožniku v 15 dneh plačati znesek v višini 2.184,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 4. 2021 (točka I izreka) ter mu povrniti stroške postopka v znesku 1.326,37 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila (točka II izreka).

2.Zoper odločitev o teku zakonskih zamudnih obresti od dosojenega zneska 2.184,00 EUR se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje toženka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti zavrne za čas do vložitve tožbe (5. 1. 2022). Navaja, da je tožnik vložil zahtevo (za izplačilo nadomestila zaradi neizkoriščenega dopusta) 23. 3. 2021, oziroma da jo je toženka takrat prejela, vendar pa toženka tedaj ni mogla biti v dolžniški zamudi. Iz določbe prvega odstavka 299. člena OZ izhaja, da dolžnik pride v zamudo, če ne izpolni obveznosti v roku, ki je določen za izpolnitev. Če pa rok za izpolnitev ni določen, pride dolžnik v skladu z drugim odstavkom 299. člena OZ v zamudo, ko upnik ustno ali pisno, z izvensodnim opominom ali z začetkom kakšnega postopka, katerega namen je doseči izpolnitev obveznosti, zahteva od njega, naj izpolni svojo obveznost. Bistveno je, da gre za čisto denarno terjatev, zato je treba glede na četrti odstavek 200. člena ZDR-1, v povezavi z drugim odstavkom 299. člena OZ, zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti pred 5. 1. 2022 zavrniti. Priglaša stroške pritožbe.

3.Tožnik v odgovoru na pritožbo prereka toženkine navedbe in predlaga, da jo pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Pritožbeno sodišče je izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. Na podlagi določbe 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadalj.) je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v citirani določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Dejansko stanje je bilo pravilno in popolno ugotovljeno, odločitev pa je tudi materialnopravno pravilna.

6.Tožnik se je 25. 1. 2018 poškodoval pri delu. V bolniškem staležu je bil od 25. 1. 2018 do 13. 12. 2019. Ob vrnitvi na delo je v obdobju med 16. 12. 2019 in 31. 12. 2019 izrabil 10 dni (prenesenega) letnega dopusta za leto 2018, v preostalem, in sicer 26 dni od skupno 36 dni letnega dopusta, določenega za leto 2018, pa mu toženka ni omogočila izrabe. Zaradi nemožnosti izrabe 26 dni letnega dopusta za leto 2018 je zahteval plačilo nadomestila za neizrabljen letni dopust.

7.Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku ugodilo tako, da je tožniku zaradi toženkinega protipravnega ravnanja v zvezi z neizrabo letnega dopusta za leto 2018 dosodilo 2.184,00 EUR. Tožniku je od navedenega zneska prisodilo tudi zakonske zamudne obresti od 8. 4. 2021.

8.Toženka v pritožbi ne izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik od toženke že pred vložitvijo tožbe zahteval plačilo denarnega nadomestila zaradi nemožnosti izrabe letnega dopusta za leto 2018 in da uveljavlja plačilo zakonskih zamudnih obresti od 15. dne od dneva, ko je toženka zahtevek prejela, torej od 8. 4. 2021.

9.Obveznost plačila zakonskih zamudnih obresti ureja prvi odstavek 378. člena Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj.), ki nastanek te dodatne denarne obveznosti pogojuje z nastopom zamude s plačilom denarne obveznosti. Razlogi izpodbijane sodbe se glede nastopa zamude opirajo na drugi odstavek 299. člena OZ, ki ureja položaj, če rok za izpolnitev ni določen. Po navedeni določbi pride dolžnik v zamudo, ko upnik ustno ali pisno, z izvensodnim opominom ali z začetkom kakšnega postopka, katerega namen je doseči izpolnitev obveznosti, zahteva od njega, naj izpolni svojo obveznost.

10.Glede na zgornjo ugotovitev, da toženka do 8. 4. 2021 svoje obveznosti, na katero jo je pozval tožnik, ni izpolnila, je sodišče prve stopnje tožniku od dosojenega zneska 2.184,00 EUR pravilo priznalo tudi zakonske zamudne obresti od 8. 4. 2021 dalje.

11.Pritožba neutemeljeno navaja, da naj bi bil tožnik upravičen do zakonskih zamudnih obresti šele od 5. 1. 2022, torej od dne vložitve tožbe, glede na to, da gre za (čisto) denarno terjatev v smislu četrtega odstavka 200. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.), torej terjatev, ki jo delavec lahko neposredno uveljavlja pred sodiščem, ne da bi moral pred tem delodajalca pozvati k izpolnitvi obveznosti in s tem izpolniti procesno predpostavko za vložitev tožbe. ZDR-1 v navedeni določbi torej res omogoča neposredno sodno varstvo v primeru čistih denarnih terjatev, vendar pa ta določba ne vpliva na datum nastanka zamude dolžnika iz drugega odstavka 299. člena OZ, zato tudi ne vpliva na začetek teka zamudnih obresti zaradi nastopa zamude. Tudi pri čistih denarnih terjatvah iz delovnega razmerja se datum nastanka zamude presoja po določbi 299. člena OZ, ne pa glede na datum vložitve tožbe po četrtem odstavku 200. člena ZDR-1.

12.Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13.Toženka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Tožnik pa prav tako krije sam svoje stroške pritožbenega postopka, saj odgovor na pritožbo ni v ničemer pripomogel k odločitvi pritožbenega sodišča. Ti stroški za postopek niso bili potrebni (prvi odstavek 155. člena ZPP).

Zveza: