Jedro

Posebna olajšava za vzdrževane družinske člane se lahko prizna le tistemu davčnemu zavezancu, ki je dohodke napovedal pravočasno.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo na podlagi samoprijave tožnika odločil, da se tožniku za leto 2008 odmeri dohodnina v znesku 4.903,64 EUR. Ugotovil je, da razlika med odmerjeno dohodnino in med letom plačanimi akontacijami dohodnine znaša 1.883,35 EUR. Ta znesek mora tožnik plačati v roku 30 dni od dneva vročitve odločbe, sicer se po preteku tega roka zaračunajo zamudne obresti in se začne postopek davčne izvršbe. V obrazložitvi odločbe davčni organ navaja, da bi moral tožnik v skladu z določbo četrtega odstavka 267. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) napoved za odmero dohodnine za leto 2008 vložiti najpozneje do 30. 6. 2009. Tožnik je napoved vložil po poteku tega roka dne 8. 7. 2013. V nadaljevanju obrazložitve davčni organ pojasnjuje posamezne postavke za izračun odmerjene dohodnine.

Zoper izpodbijano odločbo je tožnik vložil pritožbo, ki pa jo je drugostopenjski organ kot neutemeljeno zavrnil. V zvezi s pritožbenimi navedbami, da tožniku ni bila priznana olajšava za vzdrževana družinska člana (dva sinova), pojasnjuje, da mu navedena olajšava utemeljeno ni bila priznana. V skladu z 271. členom ZDavP-2 lahko namreč davčni zavezanec uveljavlja posebno olajšavo za vzdrževane družinske člane v ugovoru zoper informativni izračun dohodnine, v skladu s šestim odstavkom 267. člena ZDavP-2 pa lahko davčni zavezanec, ki vlaga napoved, uveljavlja posebno olajšavo za vzdrževane družinske člane tudi po poteku roka za vložitev napovedi, vendar najpozneje v roku za pritožbo zoper odločbo o odmeri dohodnine. Kot pojasnjuje drugostopenjski organ, so roki za uveljavljenje posebne olajšave za vzdrževane družinske člene prekluzivne narave in jih ni mogoče podaljšati. Ker tožnik napovedi za odmero dohodnine ni oddal do dne 30. 6. 2009, mu posebne olajšave za vzdrževane družinske člane ni mogoče priznati.

Po mnenju drugostopenjskega organa je neutemeljen tudi ugovor v zvezi z višino prejetih dohodkov v letu 2008. Kot pojasnjuje organ, je tožnik v napovedi za odmero dohodnine navedel, da je v letu 2008 prejel dohodek v znesku 29.089,60 EUR, v pritožbi pa je navedel, da je v letu 2008 prejel dohodek zgolj v višini 20.268,18 EUR, ker mu je bil dohodek v znesku 8.821,42 EUR izplačan šele v letu 2009. Pritožbeni organ ugotavlja, da tožnik ni pojasnil, zakaj šele v pritožbi zatrjuje, da je v letu 2008 prejel nižje dohodke od napovedanih ter dodaja, da iz odločbe avstrijskega davčnega organa izhaja, da je bil sporen znesek dohodka v višini 8.821,42 EUR upoštevan tudi pri odmeri dohodnine za leto 2008 v Republiki Avstriji. Iz odločbe avstrijskega davčnega organa pa tudi ni razvidno, da je tožnik v letu 2009 od izplačevalca spornega zneska (avstrijski stečajni sklad – X. GmbH, preimenovan v Y. GmbH) prejel kakršnekoli dohodke. Omenjenega dohodka tožnik tudi ni napovedal v napovedi za odmero dohodnine za leto 2009. Iz dokazil, ki jih je predložil tožnik, pa tudi ne izhaja z gotovostjo, da se navedbe tožnika nanašajo na sporen znesek davka v višini 8.821,42 EUR bruto.

Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja. V tožbi navaja, da se njegov primer razlikuje od običajnega primera rezidenta Republike Slovenije. V času od leta 1987 do 1990 je bil zaposlen pri delodajalcu v takratni SFRJ. Leta 1989 se mu je v Republiki Sloveniji rodil sin A.A., za katerega je vsa leta tudi plačeval preživnino. Leta 1990 se je preselil v Zvezno republiko Nemčijo. Takrat mu je na ozemlju tedanje SFRJ ostal naslov stalnega bivanja na naslovu staršev in tudi kasneje v Republiki Sloveniji ni imel nobenega dohodka. Do leta 1996 je živel v Zvezni republiki Nemčiji in pridobil nemško državljanstvo. Leta 1996 pa se je zaposlil v Republiki Avstriji in bil vse do leta 2013 rezident Republike Avstrije. V letu 2001 se mu je v Republiki Sloveniji rodil drugi otrok, in sicer B.B., za katerega je prav tako ves čas plačeval preživnino, nato pa se je leta 2009 z materjo tega otroka tudi poročil. V izpodbijani odločbi pa mu olajšava za vzdrževana družinska člana ni bila priznana. Kot navaja, gre v njegovem primeru za rezidenta Republike Slovenije samo na podlagi stalnega prebivališča v Republiki Sloveniji, medtem ko ima središče svojih ekonomskih interesov v Republiki Avstriji. Rezident Republike Slovenije je postal šele leta 2013, ko je v Republiki Avstriji odjavil svoje stalno prebivališče. Tožnik tudi v tožbi vztraja, da mu je bil dohodek v višini 8.821,42 EUR izplačan šele v letu 2009, kar po njegovem mnenju dokazuje pritožbi priložena kopija potrdila avstrijskega stečajnega upravitelja IEF. Kot navaja, je omenjeni znesek dohodka v napoved za odmero dohodnine za leto 2008 vpisal po pomoti.

Zatrjuje, da obstaja dvom o kršitvi ustavnega načela enakosti pred zakonom, organ pa v postopku tudi ni upošteval načela sorazmernosti po drugem odstavku 6. člena ZDavP-2. V zakonu ni določeno, da se zaradi samoprijave določene olajšave ne upoštevajo. Tožnik zato meni, da je v izpodbijani odločbi odmerjena dohodnina za leto 2008 v navedenem znesku nezakonita, zaradi česar sodišču predlaga, da odločbo odpravi ter zadevo vrne davčnemu organu v ponovno obravnavo. Zahteva pa tudi vrnitev stroškov postopka.

V odgovoru na tožbo se toženka sklicuje na razloge za odločitev, ki so navedeni v obrazložitvi izpodbijane odločbe ter sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

V tej zadevi je sporno vprašanje, ali je bila tožniku z izpodbijano odločbo na podlagi vložene napovedi pravilno odmerjena dohodnina za leto 2008. V skladu z določbo 267. člena ZDavP-2, ki je bila v veljavi v letih 2008 in 2009, je davčni organ na podlagi podatkov, s katerimi je razpolagal, za davčnega zavezanca rezidenta opravil informativni izračun dohodnine, ki se je štel za njegovo napoved, če davčni zavezanec ni ugovarjal izračunu (drugi in tretji odstavek 267. člena ZDavP-2). Če davčnemu zavezancu rezidentu informativni izračun dohodnine ni bil vročen do 31. maja tekočega leta za preteklo leto, pa je moral davčni zavezanec do 30. junija sam vložiti napoved za odmero dohodnine (četrti odstavek 267. člena ZDavP-2).

Iz podatkov v spisu izhaja, da tožniku informativni izračun dohodnine za leto 2008 ni bil vročen do 31. 5. 2009, tožnik pa do 30. 6. 2009 tudi ni vložil napovedi za odmero dohodnine, s čimer bi izpodbijal domnevo vročitve po prvem odstavku 85. člena ZDavP-2. Posebno olajšavo za vzdrževana družinska člana je uveljavljal šele v napovedi, ki jo je na podlagi samoprijave vložil dne 8. 7. 2013, torej po poteku roka iz četrtega odstavka 267. člena ZDavP-2. Glede na navedene okoliščine je davčni organ po presoji sodišča ravnal pravilno, ko tožniku davčne olajšave za vzdrževane družinske člane ni priznal. Olajšava za vzdrževane družinske člane je namreč ugodnost, ki jo mora zavezanec posebej uveljavljati v rokih, ki jih določa ZDavP-2. Po 271. členu ZDavP-2 je mogoče olajšavo uveljavljati tudi v ugovoru zoper informativni izračun dohodnine oziroma v roku za pritožbo zoper odločbo o odmeri dohodnine, če je davčni zavezanec, ki mu ni bil poslan informativni izračun dohodnine, napoved za odmero dohodnine vložil v roku, ki ga določa zakon za vložitev napovedi.

Kot ugotavlja sodišče, pa v tej zadevi ne gre za primer iz 271. člena ZDavP-2, saj je bila tožniku dohodnina odmerjena na podlagi samoprijave oz. napovedi, ki je bila vložena po preteku roka, v katerem bi tožnik moral v skladu s četrtim odstavkom 267. člena ZDavP-2 napovedati svoje dohodke. Po sodni praksi Upravnega sodišča RS (sodbe v zadevah opr. št. I U 1878/2012 z dne 5. 2. 2013, opr. št. II U 59/2014 z dne 20. 8. 2014 in opr. št. II U 119/2014 z dne 15. 10. 2014) davčnemu zavezancu, ki je zamudil v zakonu predpisan prekluziven rok za vložitev napovedi, ni mogoče priznati posebne olajšave za vzdrževane družinske člane, ki jo uveljavlja v kasneje vloženi samoprijavi. Olajšava se lahko prizna le tistemu davčnemu zavezancu, ki je dohodke napovedal pravočasno.

Neutemeljen je tudi tožbeni očitek, da davčni organ pri odmeri dohodnine ni upošteval pravilne davčne osnove. Kot je pojasnil drugostopenjski organ, iz podatkov, s katerimi razpolaga, ni mogoče zaključiti, da je bil dohodek v višini 8.821,42 EUR tožniku dejansko izplačan šele v letu 2009. Tožnikovih trditev pa tudi ne dokazuje potrdilo X. Gmbh z dne 20. 2. 2009, iz katerega izhaja le, da je bil tožniku v letu 2009 priznan znesek 6.478,00 EUR, za katerega pa tožnik ni izkazal, da predstavlja del zneska 8.821,42 EUR, ki naj bi ga v napovedi za odmero dohodnine za leto 2008 navedel pomotoma.

Sodišče tudi ni ugotovilo obstoja okoliščin, ki bi kazale na to, da je bilo pri odmeri dohodnine tožniku kršeno načelo enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave RS, utemeljen pa tudi ni splošen tožbeni ugovor, da pri izdaji izpodbijane odločbe ni bilo upoštevano načelo sorazmernosti v smislu drugega odstavka 6. člena ZDavP-2. Utemeljenosti tožbenega očitka, da tožnik v letu 2008 ni bil rezident Republike Slovenije, pa sodišče ni presojalo, saj tožnik to dejstvo prvič zatrjuje šele v tožbi. Po tretjem odstavku 20. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) lahko namreč stranke v postopku pred upravnim sodiščem nova dejstva navajajo le, če niso imele možnost teh dejstev navajati v postopku pred izdajo akta.

Ker je torej izpodbijani upravni akt po presoji sodišča pravilen in zakonit, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno.

Zahtevo tožnika za povrnitev stroškov postopka je sodišče zavrnilo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, ki določa, da v primeru, ko sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.