Jedro

Tožnica ni verjetno izkazala okoliščin, zaradi katerih ni mogla pravočasno opraviti zamujenih dejanj, in razlogov, ki jih je pretežno dopolnil drugostopenjski organ. Ker ni sporno, da so bila sporna pisanja na način iz 85.a člena vročena tožnici v času, ko je navedena določba že veljala, in kar je takšen način vročanja v davčnih zadevah zakonsko predpisan, tožnica nima prav, da bi morala predhodno soglašati s takšnima načinom vročanja, saj zakon česa takega ne predpisuje.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je s I. točko izreka izpodbijanega sklepa kot neutemeljen zavrnila tožničin predlog za vrnitev v prejšnje stanje na dan začetka davčnega postopka inšpekcijskega nadzora dne 17. 1. 2017 ali vsaj na dan 21. 6. 2017, ko je bil tožnici poslan sklep o predložitvi poslovne dokumentacije št. DT 0610-238/2017-3 08-530-30, oz. na dan pred pravnomočnostjo odločbe št. DT 0610-238/2017-26 08-530-30 z dne 12. 12. 2017. Z II. točko izreka izpodbijanega sklepa pa je kot prepozno zavrgla tožničino pritožbo zoper odločbo št. DT 0610-238/2017-26 08-530-30 z dne 12. 12. 2017 in sklep DT 0610-238/2017-24 08-530-30 z dne 3. 11. 2017. 2. V obrazložitvi med drugim navaja, da tožnica opravičljivih razlogov za zamudo rokov za pritožbo, ki bi bili na njeni strani, ni navedla. Navaja, da se tožnica neutemeljeno sklicuje, da ni bila seznanjena s pisanji davčnega organa in da ni imela možnosti sodelovanja v postopku, kar utemelji.

3. Podrobno pojasni tudi, zakaj sta bili tožnici pravilno vročeni odločba z dne 12. 12. 2017 in sklep z dne 3. 11. 2017, in se sklicuje na 85.a člen Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) ter Pravilnik o elektronskem vročanju v davčnih zadevah (v nadaljevanju Pravilnik), kar pomeni, da je bila tožničina pritožba prepozna.

4. Ministrstvo za finance (v nadaljevanju drugostopenjski organ) je z izpodbijano odločbo zavrnilo tožničino pritožbo zoper izpodbijani sklep. V obrazložitvi med drugim navaja, da bi prvostopenjski organ moral tožničin predlog za vrnitev v prejšnje stanje zavreči, namesto zavrniti, ker tožnica v njem ni navedla, katero procesno dejanje je zamudila, zaradi česar je prekludirana, kar pa tožnice ne postavi v neugodnejši položaj. Poudarja, da se razlogi, na katere tožnica opira predlog, ne nanašajo na subjektivne okoliščine na njeni strani, ampak so pretežno naperjeni na davčni organ. Takšne razloge pa lahko navaja s pravnim sredstvom zoper odločitev organa. Od subjektivnih okoliščin navaja le, da je bil njen direktor leta 2017 odsoten iz zdravstvenih razlogov in da se je zdravil v tujini, česar pa ne izkaže. Glede navedb, da je računovodski servis ni seznanjal z izdanimi akti pa navaja, da so bili vsi akti vročeni tožnici, pri čemer tožnica niti ni izkazala, da bi računovodski servis pooblastila za sprejem pošte.

5. Pojasnjuje tudi, zakaj je pravilna ugotovitev toženke, da je tožničina pritožba prepozna. Pritrjuje prvostopenjskemu organu, da je bil tožnici sklep o začetku inšpekcijskega nadzora št. DT 0610-238/2017-1 08-530-30 z dne 17. 1. 2017, v katerem je toženka navedla, da bo pri tožnici opravila inšpekcijski nadzor, katerega predmet je davek od dohodkov pravnih oseb za obdobje 1. 1. 2015 do 31. 12. 2015, in jo poučila, da ima pravico in dolžnost, da v njem sodeluje in da lahko imenuje osebo za dajanje podatkov, tožnici pravilno vročen, tako da je bil poslan na njen naslov, s fikcijo vročitve. Ostala pisanja, vključno z izpodbijanim sklepom in odločbo, pa so ji bili pravilno poslana prek sistema eDavki, v skladu z določbo 85.a člena ZDavP-2 ter 3. členom Pravilnika. Vsi ti akti, obvestila in opomniki so bili torej tožnici pravilno poslani v osebno mapo, ne pa tudi na elektronski naslov, ker ga tožnica ni sporočila, kot to določa 2. člen Pravilnika.

6. Tožnica se s takšno odločitvijo ne strinja ter vlaga tožbo zaradi napačne uporabe materialnega prava, bistvenih kršitev pravil postopka ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Sodišču predlaga, naj tožbi ugodi, izpodbijano odločbo v zvezi z odločbo drugostopenjskega organa odpravi in zadevo vrne istemu organu v ponovno odločanje. Toženki naj naloži tudi povrnitev stroškov postopka.

7. V tožbi med drugim navaja, da je glede na to, da ji je bil sklep o začetku inšpekcijskega nadzora z dne 17. 1. 2017 (po ugotovitvi drugostopenjskega organa) vročen osebno, v fizični obliki, utemeljeno pričakovala, da bo vročitev na enak način potekala tudi v nadaljevanju postopka. Toženka je namreč nikoli ni obvestila, da bo nadaljnja pisanja prejela preko portala eDavki, poleg tega tožnica v tak način vročanja tudi nikoli ni privolila. Zato je bila vročitev na tak način nedopustna, saj ni mogla izkoristiti svoje pravice do izjave, s čemer je bil kršen 22. člen Ustave. Toženki očita, da bi morala, glede na to, da so bile vse vročitve opravljene s fikcijo, in da ni prijavila elektronskega naslova za pošiljanje obvestil o prispelih pisanjih na portal eDavki vedeti, da tožnica z njimi ni seznanjena. Situacijo primerja s situacijo, ko se vročitve opravljajo na prijavljeni naslov stranke, ki ni enak dejanskemu, glede katerega je ustavnosodna praksa zavzela stališče, da ni ustaven (odločba ustavnega sodišča U-I-279/08 z dne 17. 12. 2008). Meni tudi, da je zakonodaja, ki določa tak način vročanja, neustavna. Pojasnjuje, da takega načina vročanja ne obvlada vsak, in da strankam ni bila dana možnost, da se nanj privadijo.

8. Navaja, da ni pravilna ugotovitev drugostopenjskega organa, da je bila vročitev, opravljena preko portala eDavki, pravilna. To bi bila, če bo jo toženka z obvestili o pisanjih obveščala tudi na njen elektronski naslov, ki ji je bil poznan, kljub temu, da omenjeni poštni predal ni deloval. Dodaja še, da tudi, če bi držalo, da ji je bila dana možnost sodelovanja že s sklepom z dne 17. 1. 2017, se ta možnost nanaša le na postopek nadzora glede davka od dohodkov pravnih oseb za obdobje od 1. 1. 2015 do 31. 12. 2015, ne pa tudi postopek odmere DDV za obdobje od 1. 12. 2014 do 31. 12. 2014 in davek od dohodkov iz kapitala za obdobje od 1. 12. 2014 do 31. 12. 2014, ki je bil začet s sklepom z dne 25. 10. 2017, ki ji je bil vročen na nepravilen način, preko portala eDavki. Z nepravilnim vročanjem ji je bila tako onemogočena aktivna udeležba v postopku DIN, kar pomeni, da ni mogla izkoristiti svoje pravice do izjave, s čemer je kršen 22. člen Ustave.

9. Pojasnjuje, da se predlog za vrnitev v prejšnje stanje nanaša na zamujeni procesni dejanji, to je predložitev dokumentacije po pozivu z dne 21. 6. 2017 in vložitev »pritožbe z dne 12. 12. 2017«. Ne strinja se s stališčem toženke, da je vrnitev v prejšnje stanje mogoče zahtevati le zaradi okoliščin na strani stranke. Dodaja, da so okoliščine oz. posledice nepravilnega vročanja nastale pri stranki. Stališče, da se napake pri vročanju lahko uveljavljajo s pravnim sredstvom zoper odločitev organa je nekorektna, ker je odločba z dne 12. 12. 2017 zaradi nepravilnega vročanja postala pravnomočna. Ne strinja se tudi s stališčem toženke, da je za napake računovodske družbe odgovorna stranka sama. Poudarja, da je njen računovodski servis ni seznanjal z inšpekcijskim nadzorom, toženke ni seznanil z njenim e-naslovom, niti ji po končanem pogodbenem odnosu ni vrnil poslovne dokumentacije, zaradi česar je zoper njega podala kazensko ovadbo.

10. Toženka na tožbo po vsebini ni odgovorila.

11. Tožba ni utemeljena.

Glede zavrnitve predloga za vrnitev v prejšnje stanje:

12. Tožnica v tožbi konkretno ne prereka ugotovitve drugostopenjskega organa, da v predlogu izrecno ni navedla, katero procesno dejanje je zamudila, v tožbi pa to pomanjkljivost dopolnjuje z navedbo (stran 5), da jo je vložila zaradi zamude roka za predložitev dokumentacije po pozivu z dne 21. 6. 2017 oz. »vložitve pritožbe z dne 12. 12. 2017«, kar sodišče razume kot zamude roka za pritožbo zoper odločbo toženke z dne 12. 12. 2017. 13. Sodišče pritrjuje prvostopenjskemu organu, da tožnica ni verjetno izkazala okoliščin, zaradi katerih ni mogla pravočasno opraviti navedenih zamujenih dejanj, in razlogom, ki jih je pretežno dopolnil drugostopenjski organ.

14. Izpodbijana odločitev temelji na prvem odstavku 103. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), ki določa, da se stranki, ki je iz opravičenih vzrokov zamudila rok ali narok ali kakšno drugo dejanje postopka in ga zaradi tega ne more več opraviti, na njen predlog dovoli vrnitev v prejšnje stanje. Vrnitev v prejšnje stanje, v stanje pred zamudo roka za opravo dejanja postopka, je pravica stranke ter stranskega udeleženca in vezana na njeno osebo, nanaša pa se tudi na njenega zakonitega zastopnika ipd. Navedeno pomeni, da če je prišlo do zamude pri uveljavljanju kakšne pravice zaradi okoliščin na strani organa in ne na strani stranke, ne gre za razlog za uveljavljanje vrnitve v prejšnje stanje, temveč za razlog za nezakonitost odločitve organa v postopku, s katero je stranka izgubila kakšno pravico. Taka nezakonitost pa se lahko uveljavlja s pravnim sredstvom zoper navedeno odločitev organa. 1 Sodišče pritrjuje drugostopenjskemu organu, da tožnica za zamudo pretežno navaja razloge na strani toženke, s katerimi, glede na navedeno ne more uspeti. Od razlogov na njeni strani pa navaja le, da je bil njen direktor leta 2017 odsoten iz zdravstvenih razlogov in da se je zdravil v tujini, pri čemer te navedbe ostanejo na ravni pavšalnosti ter jih tožnica z ničemer ne izkaže. Tožnica pa ne oporeka ugotovitvi toženke, da računovodske družbe ni pooblastila v predmetnem postopku, niti tej družbi niso bila vročena sporna pisanja. Tožnica zato ne more uspeti z navedbami, da je navedena računovodska družba s pisanji toženke ni seznanjala. Ugotovitev toženke, na kateri izpodbijana odločitev temelji, da tožnica ni verjetno izkazala okoliščin, zaradi katerih ni mogla pravočasno opraviti navedenih zamujenih dejanj, je zato po presoji sodišča pravilna.

Glede zavrženja tožničine pritožbe zoper odločbo toženke št. DT 0610-238/2017-26 08-530-30 z dne 12. 12. 2017 in sklep št. DT 0610-238/2017-24 08-530-30 z dne 3. 11. 2017:

15. V zadevi ni sporno, da je tožnica pritožbo zoper navedena akta vložila po poteku roka za pritožbo od datuma, ko sta ji bila navedena akta vročena prek informacijskega sistema Finančne uprave Republike Slovenije (v nadaljnjem besedilu: portal eDavki). Iz neprerekane ugotovitve toženke izhaja, da je bila tožnici navedena odločba vročena 27. 12. 2017, kar pomeni, da se je rok za pritožno iztekel 26. 1. 2018, navedeni sklep pa ji je bil vročen 18. 11. 2017, kar pomeni, da je rok za pritožbo iztekel 26. 11. 2017. 16. Sporno je, ali je bila vročitev navedenih aktov tožnici pravilna in zakonita.

17. Toženka je navedena akta vročila tožnici na podlagi 85.a člena ZDavP-2, ki v prvem odstavku določa, da davčni organ pravnim osebam, samostojnim podjetnikom posameznikom in posameznikom, ki samostojno opravljajo dejavnost, vroča dokumente prek informacijskega sistema eDavki. Tretji odstavek navedene določbe določa, da davčni organ odloži dokument, ki ga je treba vročiti, v portal eDavki in prek njega obvesti zavezanca za davek, da je prejel dokument, ki mu ga je treba vročiti. Informativno sporočilo o elektronsko odloženem dokumentu zavezanec za davek prejme tudi na elektronski naslov, če ga je sporočil organu.

18. Podrobnejši način elektronskega vročanja določa Pravilnik. Ta v 2. členu določa, da lahko zavezanci za davek iz prvega in drugega odstavka 85.a člena ZDavP-2 prek portala eDavki davčnemu organu sporočijo elektronski naslov, na katerega želijo prejemati informativna elektronska sporočila o elektronsko vloženih dokumentih. V 3. členu pa Pravilnik določa, da se ob odložitvi dokumenta v osebno mapo zavezanca za davek v portalu eDavki (v nadaljnjem besedilu: osebna mapa) slednjemu pošlje informativno elektronsko sporočilo, v katerem se navede, da je bil določenega dne v njegovo osebno mapo odložen dokument, ki ga je treba elektronsko vročiti po 85.a členu ZDavP-2. Zavezanca za davek se v sporočilu opozori, da mora dokument prevzeti v 15 dneh, sicer se bo z dnem preteka tega roka vročitev štela za opravljeno (prvi odstavek). Če zavezanec za davek v osmih dneh od prejema informativnega elektronskega sporočila iz prejšnjega odstavka ne prevzame dokumenta, se mu ponovno pošlje informativno elektronsko sporočilo z opozorilom o pravnih posledicah neprevzema dokumenta (drugi odstavek). Če zavezanec za davek v 15 dneh od prejema informativnega elektronskega sporočila iz prvega odstavka tega člena ne prevzame dokumenta, se mu pošlje informativno elektronsko sporočilo, v katerem se navede, da je zakonski rok za prevzem dokumenta potekel, zato se z dnem preteka tega roka vročitev šteje za opravljeno (tretji odstavek). Informativna elektronska sporočila iz tega člena se zavezancu za davek pošljejo v osebno mapo in na elektronski naslov, če ga je sporočil davčnemu organu (četrti odstavek).

19. Tožnica ne oporeka toženki, da ji je ta 12. 12. 2017 v osebno mapo posredovala obvestilo, da je bil v portal eDavki istega dne odložen dokument (odločba), ki ga je potrebno elektronsko osebno vročiti, z obvestilom, da ga lahko tožnica prevzame z uporabo kvalificiranega digitalnega potrdila in z opozorilom na posledice neprevzema ter da ji je bil 20. 12. 2017 v osebno mapo posredovan tudi opomnik. Ker ga tožnica ni prevzela, je bila 27. 12. 2017 na isti način obveščena, da se šteje, da ji je bil tega dne ta dokument elektronsko vročen. Enako velja za sklep. Tožnica ne oporeka toženki, da ji je ta 3. 11. 2017 v osebno mapo posredovala obvestilo, da je bil v portal eDavki istega dne odložen dokument (sklep), ki ga je potrebno elektronsko osebno vročiti, z navedbo, da ga lahko prevzame z uporabo kvalificiranega digitalnega potrdila, z opozorilom na posledice neprevzema, nakar ji je bil 11. 11. 2017 v osebno mapo poslan tudi opomnik. Ker ga tožnica ni prevzela, je bila 18. 11. 2017 na isti način obveščena, da se šteje, da ji je bil tega dne dokument elektronsko vročen. S tem je izkazano, da je bila vročitev navedenih aktov opravljena pravilno in v skladu z ZDavP-2 ter Pravilnikom.

20. Res je, da toženka tožnice informativnih elektronskih sporočil ni sporočila tudi na elektronski naslov. Vendar pa tožnica ne izkaže, da je toženki preko portala eDavki sporočila svoje elektronski naslov z namenom, da nanj prejme informativna elektronska sporočila o elektronsko vloženih dokumentih, kot to določa tretji odstavek 85.a člena ZDavP-2 oz. 2. člen Pravilnika. Navaja le, da je bil toženki njen elektronski naslov poznan. Iz navedenih citiranih določb izhaja, da je pogoj za to, da davčni organ zavezancu informativno sporočilo o elektronsko vročenem dokumentu pošlje tudi na elektronski naslov, da mu ga je ta v ta namen sporočil. Ni pa toženka dolžna sama ugotavljati zavezančevega elektronskega naslova in pošiljati informativnih sporočil nanj, tudi, če je bila na kakšen drugačen način, ki ni način, kot ga predvideva Pravilnik, seznanjena z njim. Sploh pa tožnica v tožbi sama navaja, da elektronski naslov, kateri naj bi bil toženki poznan, ni deloval. Ker tožnica ne navaja, da so bila navedena pisanja odložena v napačno osebno mapo, situacija ni primerljiva s primerom, na katerega se nanaša odločba Ustavnega sodišča U-I-279/08 z dne 17. 12. 2008. Če tožnica pisanj ne prevzema, pa se tudi ne more uspeti z ugovorom, da ji ni bila dana možnost sodelovanja v postopku odmere DDV za obdobje od 1. 12. 2014 do 31. 12. 2014 in davka od dohodkov iz kapitala za obdobje od 1. 12. 2014 do 31. 12. 2014. 21. Ker ni sporno, da so bila sporna pisanja na način iz 85.a člena vročena tožnici v času, ko je navedena določba že veljala, in kar je takšen način vročanja v davčnih zadevah zakonsko predpisan, tožnica nima prav, da bi morala predhodno soglašati s takšnima načinom vročanja, saj zakon česa takega ne predpisuje. Ker je prav tako zakonsko prepisan začetek učinkovanja navedene določbe, tožnica tudi ne more uspeti s sklicevanjem, da ji ni bilo dano dovolj časa, da se nanj pripravi. Sicer pa v tožbi sama navaja, da je bil tak način vročanja zakonsko predpisan leto pred pričetkom postopka, katerega zakonitost se preverja v tem upravnem sporu. Kršitve 22. člena Ustave zato ni izkazala.

22. Glede na navedeno je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo. Ker dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo izpodbijanega sklepa, ni sporno, je sodišče odločilo brez glavne obravnave (prvi odstavek 59. člena ZUS-1).

23. Sodišče je odločilo po sodnici posameznici na podlagi tretjega odstavka 36. člena ZUS-1 v zvezi z drugo alinejo drugega odstavka 13. člena ZUS-1. 24. Odločitev o stroških postopka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo (med drugim) zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1 Tako Androjna, Kerševan, Upravno procesno pravo, GV Založba, 2017, str. 201.