Jedro

Po ZDR je le v primeru spremembe delodajalca delodajalec prenosnik skupaj z delodajalcem prevzemnikom solidarno odgovoren za terjatve delavcev, nastale do datuma prenosa, in za terjatve, nastale zaradi odpovedi po tretjem odstavku tega člena. Ker tožnik zaradi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi po 110. členu ZDR, ki jo je podal takratnemu delodajalcu družbi d. o. o., nikoli ni prešel k toženi stranki kot delodajalcu prevzemniku, se nanj citirana določba ne nanaša, zato ne more zahtevati solidarne odgovornosti tožene stranke za obveznosti tožnikovega delodajalca družbe d. o. o. Pritožba zmotno meni, da ZDR-1 ne izključuje solidarne odgovornosti delodajalca prevzemnika za terjatve vseh delavcev do delodajalca prenosnika (tudi tistih, ki niso prešli k delodajalcu prevzemniku). Iz določbe 73. člena ZDR oziroma 75. člena ZDR-1 jasno izhaja, da se nanaša izključno na delavce, ki preidejo k novemu delodajalcu, tako to velja tudi za četrti odstavek tega člena. Delodajalec prevzemnik ni v nobenem pravnem razmerju z delavci delodajalca prenosnika, ki niso prešli k njemu po tej zakonski določbi in ali nadaljujejo delo pri delodajalcu prenosniku ali pa jim je pri delodajalcu prenosniku prenehalo delovno razmerje iz razlogov, ki s samim prenosom dejavnosti nimajo povezave. Glede na to ni podlage, da bi kot prevzemnik dela dejavnosti druge družbe solidarno odgovarjal za obveznosti prenosnika do prenosnikovih (nekdanjih) delavcev.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati odpravnino v višini 3.486,48 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 10. 2012 dalje do plačila; odškodnino v višini 1.743,26 EUR bruto ter mu po odvodu davkov in prispevkov izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 10. 2012 dalje do plačila; razliko v plači za september 2012 v višini 1.060,00 EUR bruto in za oktober 2012 v višini 371,00 EUR bruto in ji po odvodu davkov in prispevkov izplačati neto razliko v plači ter zakonske zamudne obresti od zneska 726,73 EUR neto od 19. 10. 2012 dalje do plačila ter od zneska 254,36 EUR neto od dne 19. 11. 2012 dalje do plačila; povrniti nadomestilo za prehrano za september 2012 v višini 80,00 EUR in sorazmerni del nadomestila za oktober 2012 v višini 28,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 11. 2012 dalje do plačila; obračunati regres za letni dopust za leta 2009, 2011 in 2012 v skupni višini 2.176,16 EUR bruto, odvesti davek in tožniku izplačati neto znesek regresa za leto 2009 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2009 dalje do plačila, neto znesek regresa za leto 2011 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2011 dalje do plačila, neto znesek regresa za leto 2012 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2012 dalje do plačila (I. točka izreka). Odločilo je še, da je tožnik dolžan plačati toženi stranki stroške postopka v višini 1.136,76 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, svoje stroške postopka pa krije sam (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pravočasno pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 339. člena ZPP in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podredno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov postopka na prvi stopnji in stroškov pritožbenega postopka. Ne strinja se s stališčem sodišča prve stopnje v zvezi s 75. členom ZDR-1 oz. 73. členom ZDR, da se pri prenosu podjetja avtomatično prenesejo pravice in obveznosti prenosnika, ki izhajajo iz pogodbe o zaposlitvi in iz delovnega razmerja, pri čemer morata pogodba o zaposlitvi oziroma delovno razmerje obstajati na dan prenosa. Ker tožnik na dan prenosa ni bil v delovnem razmerju, saj mu je to prenehalo 11. 10. 2012, ni pravne podlage, da bi tožena stranka odgovarjala za obveznosti družbe A. d. o. o. do tožnika. Tožnik je bil nekdanji delavec družbe A. d. o. o. in je imel do delodajalca prenosnika več terjatev iz naslova plač, regresov ipd.. Tako so v času prenosa obstajale njegove pravice do delodajalca prenosnika oziroma obveznosti delodajalca prenosnika do tožnika kot delavca. Ob prenosu terjatve do delodajalca niso bile poplačane, zaradi samega prenosa pa je postalo tudi samo poplačilo neizvedljivo. Skrajno nepravično je iz solidarne odgovornosti delodajalca prenosnika in delodajalca prevzemnika izključiti terjatve delavcev, ki so obstajale na dan prenosa, medtem ko so delovna razmerja delavcem že prenehala. Ti delavci so imeli namreč terjatve do premoženja družbe, ki se je preneslo na toženo stranko, prav tako pa so ga s svojim minulim delom pomagali soustvarjati in povečevati. Kot izhaja iz izpovedi B.B., se je tožena stranka odločila odkupiti posamezne posle iz firme A. d. o. o., in sicer tiste, ki so se ji zdeli rentabilni. Šlo je torej za posle, ki bi očitno omogočali nadaljevanje dejavnosti A. d. o. o in s tem poplačilo tožnikovih terjatev. Vodstvo družbe A. d. o. o. je prenos skrbno načrtovalo, saj družba že nekaj mesecev pred prevzemom delavcem ni izplačevala plač. Tožnika, ki je kljub temu pri firmi vztrajal, ne da bi bil za svoje delo plačan, sedaj sodišče kaznuje, ker je podal izredno odpoved. ZDR-1 ne pogojuje uporabe 75. člena z obstojem delovnega razmerja. Če bi zakonodajalec to želel, bi to lahko storil z izrecnim določilom. Sodišče se sklicuje na evropsko sodno prakso, in sicer na primer BRIOT (C-386/09), vendar pa 75. člen ZDR-1 ne razlaga skladno s primerom BRIOT. Zato je sodišče v tem delu nepopolno ugotovilo dejansko stanje, zmotno uporabilo materialno pravo in kršilo določbe ZPP (14. točka 2. odstavka 339. člena ZPP). Sodišče s svojo sodbo dopušča izigravanje delavcev upnikov in povsem ignorira temeljna ustavna načela o pravni varnosti. Sklicuje se na sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 983/2014, v kateri je bilo obravnavano isto dejansko stanje. Sodišče pa je zavrnilo tudi tožnikovo sklicevanje na 433. člen OZ, ker se ta, po stališču sodišča, lahko uporablja le pri neodplačnih prenosih premoženja, pri čemer pa pritožba poudarja, da dr. C.C. izrecno ugotavlja, da v OZ ni nikakršnih omejitev glede (ne)odplačnosti prenosa. Tako je sodišče v tem delu napačno uporabilo materialno pravo.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje. Meni, da je že iz samega besedila 75. člena ZDR-1 jasno, da je obveznost delodajalca prevzemnika za terjatve, ki so jih imeli delavci do delodajalca prenosnika, pogojena z obstojem delovnega razmerja pri delodajalcu prevzemniku. Zato ni podlage, da bi delodajalec prevzemnik odgovarjal za obveznosti do oseb, ki v času spremembe delodajalca niso bile več zaposlene niti pri delodajalcu prenosniku, ker jim je delovno razmerje prenehalo že pred prenosom. Tudi ni podlage, da bi prevzemnik odgovarjal za obveznosti do delavcev, ki so kljub prenosu dela podjetja ohranili zaposlitev pri delodajalcu prenosniku. 433. člen OZ se nanaša le na neodplačne prenose premoženja in le na terjatve, ki se nanašajo na premoženje, ki je bilo predmet prenosa. Tožnikova terjatev se ne nanaša na premoženje, ki je bilo odplačno pridobljeno s strani tožene stranke od A. d. o. o., ampak na delovno razmerje med tožnikom in A. d. o. o., kar pa ne more biti povezanost v smislu 433. člena OZ.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Prav tako ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo uveljavlja pritožba, saj izpodbijana sodba vsebuje jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, ki si med seboj tudi niso v nasprotju, zato je pritožbeno sodišče sodbo lahko preizkusilo. Dejansko stanje je bilo popolno ugotovljeno, sodišče prve stopnje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo naslednja pravno pomembna dejstva: - da je bil tožnik zaposlen pri družbi A. d. o. o. dvanajst let in mu je delovno razmerje prenehalo na podlagi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je podal 11. 10. 2013, - da ima tožnik terjatev zoper družbo A. d. o. o. na podlagi pravnomočne zamudne sodbe Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani I Pd 1852/2012 z dne 8. 3. 2013, - da je bil nad družbo A. d. o. o. s sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. St 764/2013 z dne 4. 11. 2013 začet stečajni postopek, - da je tožena stranka od družbe A. d. o. o. v decembru 2012 in januarju 2013 odkupila nekatera osnovna sredstva in zaloge materiala oziroma posamezne posle in nekaj strojev.

7. Sodišče prve stopnje je odločilo o utemeljenosti tožnikovega tožbenega zahtevka za (solidarno) plačilo denarnih terjatev iz naslova delovnega razmerja pri družbi A. d. o. o. v razmerju do tožene stranke, ki je potrditvah tožnika prevzela dejavnost družbe A. d. o. o. Tožnik je svoj tožbeni zahtevek utemeljeval na dveh pravnih podlagah - na podlagi četrtega odstavka 73. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji) in 433. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/01 in naslednji). Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je sicer prišlo do prenosa dela premoženja z družbe A. d. o. o. na toženo stranko po določbi 1. odstavka 73. člena ZDR, vendar pa tožbeni zahtevek ni utemeljen.

8. Tožnik se v pritožbi ne strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da se pri prenosu podjetja avtomatično prenesejo pravice in obveznosti prenosnika, ki izvirajo iz pogodbe o zaposlitvi in iz delovnega razmerja in morata tako pogodba o zaposlitvi kot tudi delovno razmerje obstajati na dan prenosa. Ker tožnik na dan prenosa ni bil v delovnem razmerju, po stališču sodišča prve stopnje ni pravne podlage, da bi tožena stranka odgovarjala za obveznosti družbe A. d. o. o. Takšno stališče sodišča prve stopnje je pravilno. Določba 73. člena ZDR oziroma zdaj 75. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013) se namreč nanaša na situacije, ko pride zaradi pravnega prenosa podjetja ali dela podjetja, izvedenega na podlagi zakona, drugega predpisa, pravnega posla oziroma pravnomočne sodne odločbe ali zaradi združitve ali delitve do spremembe delodajalca, posledično pa preidejo pogodbene in druge pravice ter obveznosti iz delovnih razmerij, ki so jih imeli delavci na dan prenosa pri delodajalcu prenosniku, na delodajalca prevzemnika. Tako se tudi četrti odstavek tega člena nanaša na delavce, ki so prešli od delodajalca prenosnika k delodajalcu prevzemniku, na kar kaže tudi sama zakonska dikcija, ki govori o dveh delodajalcih. Po ZDR je le v primeru spremembe delodajalca delodajalec prenosnik skupaj z delodajalcem prevzemnikom solidarno odgovoren za terjatve delavcev, nastale do datuma prenosa, in za terjatve, nastale zaradi odpovedi po tretjem odstavku tega člena. Ker tožnik zaradi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi po 110. členu ZDR, ki jo je podal takratnemu delodajalcu A. d. o. o., nikoli ni prešel k toženi stranki kot delodajalcu prevzemniku, se nanj citirana določba ne nanaša, zato ne more zahtevati solidarne odgovornosti tožene stranke za obveznosti tožnikovega delodajalca A. d. o. o. Zaradi navedenega so pritožbene navedbe s tem v zvezi neutemeljene.

9. Pritožba zmotno meni, da ZDR-1 ne izključuje solidarne odgovornosti delodajalca prevzemnika za terjatve vseh delavcev do delodajalca prenosnika (tudi tistih, ki niso prešli k delodajalcu prevzemniku). Iz določbe 73. člena ZDR oziroma 75. člena ZDR-1 jasno izhaja, da se nanaša izključno na delavce, ki preidejo k novemu delodajalcu, tako to velja tudi za četrti odstavek tega člena. Delodajalec prevzemnik ni v nobenem pravnem razmerju z delavci delodajalca prenosnika, ki niso prešli k njemu po tej zakonski določbi in ali nadaljujejo delo pri delodajalcu prenosniku ali pa jim je pri delodajalcu prenosniku prenehalo delovno razmerje iz razlogov, ki s samim prenosom dejavnosti nimajo povezave. Glede na to ni podlage, da bi kot prevzemnik dela dejavnosti druge družbe solidarno odgovarjal za obveznosti prenosnika do prenosnikovih (nekdanjih) delavcev.

10. Da bi prevzemnik dela dejavnosti solidarno odgovarjal za terjatve vseh delavcev delodajalca prenosnika, ne glede na to, da pri njih ni prišlo do spremembe delodajalca oziroma do prenosa k novemu delodajalcu, ne izhaja niti iz evropske Direktive Sveta 2001/23/ES o približevanju zakonodaje držav članic v zvezi z ohranjanjem pravic delavcev v primeru prenosa podjetij, obratov ali delov podjetij ali obratov (v nadaljevanju: Direktiva), niti iz judikatov Evropskega sodišča, sprejetih na njeni podlagi. Direktiva zagotavlja varstvo le delavcem, ki imajo na dan prenosa podjetja sklenjeno pogodbo o zaposlitvi z delodajalcem prenosnikom oziroma se jim priznava status delavca. Edina izjema velja za delavce, ki jih je delodajalec prenosnik tik pred prenosom nezakonito odpustil prav zaradi prenosa podjetja, za katere se šteje, da so bili na dan prenosa še vedno zaposleni pri njem, zato so prenosnikove obveznosti do njih avtomatsko prešle na prevzemnika (prim. sodbi Evropskega sodišča št. C-101/97 Bork International in št. C-319/94 Dethier Equipement). Situacije v predmetni zadevi, v kateri je tožnik pred zatrjevanim prehodom dela podjetja podal pri delodajalcu prenosniku izredno odpoved, ni mogoče šteti za primerljivo nezakoniti odpovedi s strani delodajalca prenosnika zaradi prenosa podjetja. Tudi iz sodbe Evropskega sodišča št. C-386/09 (Briot) izhaja, da če delavcu pri delodajalcu prenosniku preneha veljati pogodba o zaposlitvi zaradi izteka časa, določenega v pogodbi o zaposlitvi, neobnovitev te pogodbe ni v nasprotju s prepovedjo iz prvega odstavka 4. člena Direktive, tako da se ne šteje, da je navedeni delavec na dan prenosa še vedno v delovnem razmerju pri prenosniku.

11. Za obveznosti, ki jih je imela družba A. d. o. o. kot nekdanji delodajalec do tožnika, bi tožena stranka lahko odgovarjala le, če bi postala univerzalni pravni naslednik te družbe. Tega pa sodišče prve stopnje ni ugotovilo, saj iz sodnega registra in drugih izvedenih dokazov izhaja, da do univerzalnega pravnega nasledstva ni prišlo. Tožnik v obravnavani zadevi s tožbo ne bi bil uspešen tudi v primeru, če bi tožena stranka bila univerzalni pravni naslednik družbe A. d. o. o. Ker bi tožena stranka kot pravni naslednik vstopila v pravna razmerja svojega pravnega prednika, bi se nanjo nanašala tudi pravnomočna zamudna sodba Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani opr. št. I Pd 1852/2012 z dne 8. 3. 2013. Ker je bilo o zadevi že pravnomočno odločeno, bi bilo tožbo potrebno zavreči kot res iudicata.

12. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da sodišče s svojo sodbo dopušča izigravanje delavcev upnikov in povsem ignorira temeljna ustavna načela o pravni varnosti. Sodišče ne more brez ustrezne zakonske podlage ugotoviti solidarne odgovornosti prevzemnika (dela) podjetja nekdanjega delodajalca za dolgove, ki jih je imel slednji do svojih delavcev, ki niso prešli k novem delodajalcu. Na pravilnost odločitve tako ne vpliva zatrjevanje pritožnika, da je bila ista oseba lastnik družbe A. d. o. o. in lastnik družbe, ki je lastnica tožene stranke.

13. Prav tako je neutemeljeno pritožbeno sklicevanje na odločitev Višjega delovnega in socialnega sodišča v zadevi opr. št. Pdp 983/2014. Sodna praksa v Republiki Sloveniji namreč ni formalni (obvezni) pravni vir, saj je glede na 3. člen Zakona o sodiščih (ZS) sodnik pri opravljanju sodniške funkcije vezan na ustavo in zakon, v skladu z ustavo pa tudi na splošna načela mednarodnega prava ter na ratificirane in objavljene mednarodne pogodbe. Poleg tega na podlagi enega primera tudi ni mogoče sklepati, da gre za ustaljeno sodno prakso.

14. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da bi tožniku sodišče prve stopnje moralo prisoditi vtoževane zneske na podlagi 433. člena OZ. Ta določa, da tisti, na katerega preide po pogodbi kakšna premoženjska celota ali posamezen njen del, odgovarja poleg dotedanjega imetnika in solidarno z njim za dolgove, ki se nanašajo na to celoto oziroma njen del, vendar le do vrednosti njenih aktiv. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo s tem, ko je odločilo, da to ni prava pravna podlaga v predmetni zadevi. Določba 73. člena ZDR oziroma 75. člena ZDR-1 je za dejansko situacijo prenosa dela podjetja in posledične pravice delavcev specialni predpis v odnosu do te določbe OZ, tako da je že zato njena uporaba v takšni dejanski situaciji izključena. Pa tudi sicer v obravnavani zadevi niso izpolnjeni pogoji za solidarno odgovornost tožene stranke za terjatve, ki jih ima tožnik do družbe A. d. o. o. kot svojega nekdanjega delodajalca. Pogoj, da gre za dolgove, ki se nanašajo na preneseni del premoženjske celote, namreč ni podan. Kot primer terjatve, ki se nanaša na preneseno premoženjsko celoto (kmetijo), je v sklepu Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 140/2011 navedena terjatev za povrnitev vlaganj v to kmetijo. Delovno razmerje je po svoji definiciji razmerje med delavcem in delodajalcem, v katerem delavec za plačilo opravlja delo po navodilih in nadzorom delodajalca (prvi odstavek 4. člena ZDR in ZDR-1), in ne razmerje med delavcem in premoženjem delodajalca. Zavezanec za plačilo plače oziroma drugih prejemkov iz delovnega razmerja delavcu je delodajalec. Zato ni mogoče slediti pritožbenim navedbam, da je terjatev delavca iz delovnega razmerja terjatev, ki se nanaša na preneseni del podjetja, saj med njima ni neposredne pravne povezave. Tožnikov argument, da je tega pomagal soustvarjati oziroma pridobivati, ne more privesti do drugačnega zaključka. Pogodba o zaposlitvi je sklenjena med delavcem in delodajalcem, na delavčev položaj pa razen v primeru spremembe delodajalca ne vpliva organizirani skupek virov oziroma gospodarska enota, ki jo za opravljanje gospodarske dejavnosti uporablja delodajalec. Tudi pravna narava terjatve tožnika v razmerju do A. d. o. o. in v razmerju do tožene stranke je različna. Tožnikova terjatev v razmerju do nekdanjega delodajalca je delovnopravne narave, v razmerju do tožene stranke pa ne gre za terjatev iz delovnega razmerja, saj nista v razmerju delavec-delodajalec. Toženi stranki zgolj zato, ker je prevzela del podjetja s strani tožnikovega nekdanjega delodajalca, ni mogoče naprtiti solidarne odgovornosti za obveznosti prejšnjega lastnika tega dela podjetja do njegovih nekdanjih delavcev. Glede na to ni bistveno, ali se določba 433. člena OZ nanaša le na neodplačne posle, zato tudi pritožbene navedbe v zvezi s tem niso odločilne, saj ne morejo vplivati na pravilnost izpodbijane sodbe.

15. Ker niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija in tudi ne razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Pritožbeno sodišče je odgovarjalo le na pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP).

16. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 1. odstavku 165. člena ZPP. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato po 1. odstavku 154. člena ZPP, sam krije svoje stroške pritožbe. Tožena stranka sama krije stroške odgovora na pritožbo, saj odgovor na pritožbo ni bistveno pripomogel k odločitvi pritožbenega sodišča (1. odstavek 155. člena ZPP).