Jedro

Poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku je nastal že z ukinitvijo njegovega delovnega mesta v letu 2014, okoliščina pravnomočne odločitve sodišča in kasnejša reintegracija tožnika, ob drugače nespremenjenem dejanskem stanju, pa tega ne spremeni. Delodajalec lahko iz istega poslovnega razloga odpove delavcu pogodbo o zaposlitvi le enkrat, čeprav po vrnitvi delavca na delo zanj delovnega mesta še vedno nima. Tožena stranka v pritožbi takemu stališču očita neživljenjskost. Vrhovno sodišče je v podobnem primeru že pritrdilo, da je položaj delodajalca težaven, če mora na podlagi pravnomočne sodbe vzpostaviti delovno razmerje na podlagi pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto, ki je bilo ukinjeno, in za delo, ki se ne opravlja več. Če se zaradi spremenjenih okoliščin po času prvega sodnega postopka ne odprejo možnosti za zaposlitev vrnjenega delavca na drugih delih, delodajalec iz istega razloga pogodbe o zaposlitvi ne more več odpovedati, lahko jo odpove le zaradi kakšnega drugega utemeljenega razloga.

Izrek

I. Pritožbi tožnika se delno ugodi in se sodba v izpodbijani V. točki spremeni tako, da se glasi: "Tožena stranka je dolžna tožniku v roku 15 dni obračunati denarno povračilo v višini 2.500,00 EUR bruto in mu po odvodu davkov in prispevkov plačati ustrezni neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dneva po poteku roka za prostovoljno izpolnitev do plačila.

V presežku za znesek 4.126,88 EUR bruto se zahtevek iz tega naslova zavrne."

II. Pritožba tožnika v presežku in pritožba tožene stranke v celoti se zavrneta in se potrdi izpodbijani nespremenjeni del sodbe sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka je dolžna tožniku v roku 15 dni povrniti stroške pritožbe v višini 42,00 EUR na transakcijski račun Delovnega sodišča v Celju št. ..., v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obresti od 16. dne dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 23. 2. 2016 nezakonita (I. točka izreka). Ugotovilo je, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo 28. 3. 2016, temveč je trajalo neprekinjeno do 23. 8. 2016. Zahtevek je v delu, v katerem tožnik zahteva reintegracijo, zavrnilo (II. točka). Toženi stranki je naložilo, da tožnika za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja prijavi v zavarovanje za vpis v matično evidenco Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije in Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije ter mu delovno dobo vpiše v ustrezno javno evidenco, višji tožbeni zahtevek (za vpis delovne dobe v delovno knjižico) pa je zavrnilo (III. točka izreka). Toženi stranki je tudi naložilo, naj tožniku za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja obračuna nadomestilo plače v mesečnem bruto znesku 395,00 EUR, obračuna in plača predpisane davke in prispevke ter ustrezne neto zneske plača tožniku skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka). Toženi stranki je naložilo še, da je dolžna tožniku obračunati ustrezno denarno povračilo v višini 1.472,64 EUR bruto ter mu po odvodu davkov in prispevkov plačati ustrezni neto znesek skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V presežku je za znesek 5.154,24 EUR bruto zahtevek zavrnilo (V. točka izreka). Toženi stranki je še naložilo, da je dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 404,00 EUR in jih nakazati na transakcijski račun Delovnega sodišča v Celju št. ... pri UJP A., sklic št. ..., v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (VI. točka izreka).

2. Zoper ugodilni del sodbe vlaga pritožbo zaradi vseh pritožbenih razlogov tožena stranka. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da se v celoti stroškovno zavrne postavljeni tožbeni zahtevek, oziroma njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek v spremenjeni sestavi. Graja zaključek, da je bila redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 23. 2. 2016 podana iz vsebinsko istega (poslovnega) razloga, kot je bila podana odpoved 3. 12. 2014, za katero je sodišče v letu 2014 ugotovilo, da je nezakonita. Opozarja, da je bila v prejšnjem delovnopravnem sporu, ki je tekel med pravdnima strankama zaradi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 3. 12. 2014, izdana zamudna sodba, ki je bila posledica neaktivnosti takratnega pravnega zastopnika tožene stranke. Navaja, da je zamudna sodba upoštevala le dejansko stanje v tistem času, tj. zaprtje poslovne enote B. ter bistveni upad prometa pri toženi stranki. Trdi, da odpoved z dne 23. 2. 2016 temelji na že navedenem razlogu in še na okoliščini, da je tožena stranka pred podajo odpovedi preverila, ali je mogoče tožnika prezaposliti na katerokoli drugo delovno mesto pri toženi stranki, za kar je pridobila ustrezno dopolnitev izvedenskega mnenja ZPIZ, iz katerega je razvidno, da mu ne more več zagotoviti drugega ustreznega dela. Pove, da je imela v času odpovedi zaposlene le štiri delavce, vključno s tožnikom, na dan izdaje sodbe sodišča prve stopnje pa le dva. Meni, da iz tega izhaja, da je bila tožena stranka tudi v začetku leta 2016 v hudih finančnih težavah in nezavidljivem položaju, ki ga na drug način kot z odpuščanjem ni mogla sanirati. Pove, da je tožena stranka po tem, ko je bila dolžna tožnika vzeti nazaj na delo po prvi sodbi, pričela z novimi aktivnostmi glede nadaljnje zaposlitve tožnika, ki so se prav tako izkazale za neuspešne. Navaja, da se je tudi v tem sodnem postopku izkazalo, da se njeno finančno stanje v primerjavi z letom 2014 ni nič izboljšalo, temveč se je celo poslabšalo. Meni, da okoliščini, da je tožena stranka po vrnitvi tožnika nazaj na delo preverila, ali ga je dejansko mogoče zaposliti na kakšnem drugem delovnem mestu, in da je pridobila mnenje pristojnega ZPIZ, kažeta na to, da ne gre za vsebinsko identičen razlog za podajo odpovedi kot v letu 2014, temveč poslovni razlog temelji na drugačnem (dopolnjenem) dejanskem stanju. Graja zaključek sodbe, da v drugi odpovedi tožena stranka ni zatrjevala, da bi se njeno finančno stanje še dodatno poslabšalo. Sklicuje se na zapis v odpovedi, da jo podaja zato, ker se njeno finančno stanje ni popravilo oziroma v ničemer izboljšalo, in to kljub temu, da si je tožena stranka na različne načine prizadevala izboljšati svoj gospodarski položaj. Trdi, da to ni isto zatrjevanje, kot je bilo tisto, navedeno v odpovedi z dne 3. 12. 2014. Navaja, da je med dokaznim postopkom uspela ovreči navedbe tožnika, da je bilo njeno finančno stanje izredno dobro. Nerazumljiva se ji zdi obrazložitev izpodbijane sodbe, da na odločitev, da gre dejansko za povsem enak oziroma identičen odpovedni razlog, ne vplivajo dodatne aktivnosti, ki jih je tožena stranka izvedla pred podajo odpovedi. Zaključkom sodišča očita, da so zgrešeni, nelogični in neživljenjski. Opozarja, da se drugi očitki tožnika niso izkazali za resnične.

3. Zoper zavrnilni del V. točke izpodbijane sodbe vlaga pritožbo tožnik zaradi vseh pritožbenih razlogov. Ne soglaša s prisojeno višino denarnega povračila. Nasprotuje dokazni oceni in trdi, da je prisojena višina v nasprotju s sodno prakso. Pove, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da bo tožnik zaradi svoje starosti in invalidnosti težko dobil službo, nato pa je odmerilo odškodnino za bodočo ocenjeno škodo le v višini štirih plač. Meni, da sodišče prve stopnje ni v zadostni meri upoštevalo tožnikove starosti 63 let ter njegove invalidnosti, zaradi česar je dejansko nemogoče, da bo še kdaj dobil zaposlitev. Navaja, da se bo lahko upokojil, ko bo star 65 let, pri čemer meni, da bo skoraj gotovo brezposeln vse do starostne upokojitve, torej več kot 21 mesecev, zaradi česar bi mu sodišče moralo prisoditi vsaj najvišje denarno povračilo v višini njegovih 18 mesečnih plač, torej 6.628,88 EUR. Meni, da je pri določitvi višine denarnega povračila treba upoštevati tudi okoliščine, ki so privedle do nezakonite odpovedi in trdi, da sam ni v ničemer prispeval k odpovedi pogodbe o zaposlitvi, saj ni kršil pogodbe o zaposlitvi. Opozarja še na neprimeren in žaljiv odnos tožene stranke do njega. Sklicuje se na dejstvo, da sodna praksa v podobnih primerih prisoja višje zneske denarnega povračila, in sicer približno v višini toliko mesečnih zneskov, kolikor mesecev se realno pričakuje delavčeva brezposelnost. Predlaga, da se sodba v izpodbijanem delu spremeni tako, da se toženi stranki naloži, da je dolžna tožniku obračunati še nadaljnje denarno povračilo v višini 5.154,24 EUR bruto in mu po odvodu davkov in prispevkov plačati neto znesek skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, oziroma razveljavitev izpodbijanega dela sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglaša stroške pritožbe.

4. Pritožba tožnika je delno utemeljena, pritožba tožene stranke pa ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl., ZPP) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo v izpodbijanem delu preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Dejansko stanje je popolno in pravilno ugotovilo, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je delno zmotno uporabilo materialno pravo.

K pritožbi tožene stranke:

6. Sodišče prve stopnje je v predmetni zadevi odločalo o zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 23. 2. 2016, ki jo je tožena stranka tožniku podala zaradi zaprtja poslovne enote B. v letu 2014, s čimer je bilo v celoti ukinjeno delovno mesto, za katero je imel delavec sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, pri čemer je v odpovedi navedeno, da je tožena stranka skušala obdržati tožnika na delu, vendar pa zaradi stanja na gospodarskem trgu in glede na dopolnilno izvedensko mnenje z dne 25. 9. 2015 tega ni mogla. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka tožniku že 3. 12. 2014 podala (prvo) redno odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi poslovnega razloga, saj je v letu 2014 zaprla poslovno enoto, v kateri je bil zaposlen tožnik. V zvezi s to odpovedjo se je vodil individualni delovni spor pred istim prvostopenjskim sodiščem, zaključil pa se je z zamudno sodbo opr. št. Pd 317/2014 z dne 20. 5. 2015 v povezavi s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 807/2015 z dne 15. 10. 2015, s katero je bilo ugotovljeno, da je bila odpoved nezakonita, in posledično ugodeno tožnikovemu reintegracijskemu in reparacijskemu zahtevku. Sodišče prve stopnje je zavzelo pravilno stališče, da gre za dve odpovedi z identičnim odpovednim razlogom.

7. V pritožbi si tožena stranka prizadeva dokazati, da navedeni odpovedi nista bili podani zaradi istega odpovednega razloga. Pritožbene navedbe so neutemeljene. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je poslovni razlog, ki ga navaja v obeh odpovedih tožena stranka (zaprtje poslovalnice B.) enak, v drugi odpovedi pa ni navajala nobenih dodatnih ekonomskih ali organizacijskih razlogov, npr. poslabšanja poslovanja tožene stranke po zaprtju te poslovalnice oziroma v letu 2016. Med postopkom pred sodiščem prve stopnje je tožena stranka sicer dokazovala, da se je njeno finančno oziroma poslovno stanje po podani prvi odpovedi še dodatno poslabšalo, vendar pa skladno z ustaljeno sodno prakso odpovednega razloga ni mogoče širiti v kasnejšem sodnem postopku (prim. s sodbo in sklepom Vrhovnega sodišča opr. št. VIII Ips 69/2015 z dne 22. 9. 2015). Iz odpovedi z dne 23. 2. 2016 pa jasno izhaja, da se pri delodajalcu stanje prometa in naročil ni izboljšalo oziroma popravilo, česar že na podlagi jasnega besednega pomena te povedi ni mogoče tolmačiti tako, da se je stanje poslabšalo.

8. Tudi pritožbena navedba, da je druga odpoved po vsebini drugačna od prve zato, ker se sklicuje na dopolnilno izvedensko mnenje invalidske komisije I. stopnje pri ZPIZ (v katerem je ugotovljeno, da tožena stranka tožniku ne more več nuditi dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi z dne 19. 5. 2014 in tudi ne dela na katerem drugem delovnem mestu), ni utemeljena. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da morebitne dodatne aktivnosti glede iskanja drugega dela za tožnika kot invalidnega delavca ne pomenijo, da gre za drug odpovedni razlog kot pri prvi odpovedi. Poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku je nastal že z ukinitvijo njegovega delovnega mesta v letu 2014, okoliščina pravnomočne odločitve sodišča in kasnejša reintegracija tožnika ob drugače nespremenjenem dejanskem stanju pa tega ne spremeni (odločba Vrhovnega sodišča opr. št. VIII Ips 473/2007 z dne 8. 6. 2009). Delodajalec lahko iz istega poslovnega razloga odpove delavcu pogodbo o zaposlitvi le enkrat, čeprav po vrnitvi delavca na delo zanj delovnega mesta še vedno nima. Tožena stranka v pritožbi takemu stališču očita neživljenjskost. Vrhovno sodišče je v zadevi VIII Ips 427/2008 z dne 24. 3. 2009 pritrdilo, da je položaj delodajalca težaven, če mora na podlagi pravnomočne sodbe vzpostaviti delovno razmerje na podlagi pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto, ki je bilo ukinjeno, in za delo, ki se ne opravlja več. Če se zaradi spremenjenih okoliščin po času prvega sodnega postopka ne odprejo možnosti za zaposlitev vrnjenega delavca na drugih delih, delodajalec iz istega razloga pogodbe o zaposlitvi ne more več odpovedati, lahko jo odpove le zaradi kakšnega drugega utemeljenega razloga. Takega razloga v predmetni zadevi ni. Vendar pa je sodišče prve stopnje ravnalo skladno z zavzetim stališčem Vrhovnega sodišča v citirani zadevi, da se navedene okoliščine upoštevajo pri odločitvi o posledicah nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, saj je na podlagi 118. člena ZDR-1 razvezalo pogodbo o zaposlitvi z dnem zadnjega naroka za glavno obravnavo.

K pritožbi tožnika:

9. Sodišče prve stopnje v predmetni zadevi ni ugodilo tožnikovemu zahtevku za reintegracijo, pač pa je pogodbo o zaposlitvi razvezalo 23. 8. 2016, do tega datuma pa tožniku priznalo nadomestila plač in mu prisodilo denarno povračilo namesto reintegracije v višini štirih plač oziroma 1.472,64 EUR (V. točka izreka).

10. Tožnik utemeljeno uveljavlja, da je prisojeno denarno povračilo po 118. členu ZDR-1 odmerjeno v prenizkem znesku. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje le delno upoštevalo dejstvo, da je tožnik delavec, ki mu do upokojitve manjka manj kot dve leti, njegovo invalidnost in posledično dejstvo, da je le malo možnosti, da bi se v tem obdobju zaposlil. Prisojeno denarno povračilo v nominalni višini 1.472,64 EUR bruto je prenizko tudi zato, ker je osnova za njegov izračun v konkretnem primeru zelo nizka, tožnik je namreč delal na podlagi pogodbe o zaposlitvi s krajšim delovnim časom od polnega (štiri ure), za kar je tudi prejemal ustrezno nižje plačilo (395,00 EUR). Pritožbeno sodišče je tako pritožbi tožnika delno ugodilo in zvišalo denarno povračilo na znesek 2.500,00 EUR bruto, kar je ustrezno glede na navedene okoliščine ter pravice, ki jih je tožnik uveljavil za čas do prenehanja delovnega razmerja. Tako odmerjeno denarno nadomestilo je glede na vse okoliščine primera ustrezno in skladno z drugimi primerljivimi zadevami. Tožnikovo zavzemanje, da bi se mu priznalo še višje denarno povračilo, je neutemeljeno, saj okoliščine, ki so privedle do nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi, niso take, da bi lahko vplivale na zvišanje (ali znižanje) odmerjenega nadomestila. Stališče, da bi se mu priznalo nadomestilo plače za ves čas predvidene brezposelnosti do možnosti upokojitve, pa nima podlage v zakonu, niti ne izhaja iz sodne prakse.

11. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi tožnika delno ugodilo in spremenilo odločitev o prisojenem denarnem povračilu po 118. členu ZDR-1, saj je sodišče prve stopnje delno zmotno uporabilo materialno pravo v zvezi z njegovo odmero (5. alineja 358. člena ZPP). V presežku je bilo treba pritožbo tožnika ter v celoti pritožbo tožene stranke zavrniti, ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, zaradi česar je pritožbeno sodišče sodbo v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).

12. Tožnik je s pritožbo delno uspel, zato mu mora tožena stranka skladno s 154. členom ZPP povrniti njegove pritožbene stroške v skladu z uspehom s pritožbo. Pritožbeno sodišče je tožniku na podlagi Odvetniške tarife (Ur. l. RS, št. 2/2015, OT) priznalo priglašenih 375 točk oziroma 172,12 EUR in 22 % DDV v višini 37,87 EUR, skupaj 210,00 EUR. Glede na vrednost spornega predmeta v pritožbenem postopku 5.154,24 EUR in tožnikov uspeh v pritožbenem postopku (20 %), mu je tožena stranka v roku 15 dni na račun sodišča prve stopnje dolžna plačati 42,00 EUR pritožbenih stroškov.