Modern Legal
  • Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
  • Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
  • Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov
Začni iskati!

Podobni dokumenti

Ogledaj podobne dokumente za vaš primer.

Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite ure pri iskanju sodne prakse.

Sodba U 218/96-10

ECLI:SI:VSRS:1997:U.218.96.10 Upravni oddelek

lokacijsko dovoljenje
Vrhovno sodišče
9. oktober 1997
Z Googlom najdeš veliko.
Z nami najdeš vse. Preizkusi zdaj!

Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!

Tara K., odvetnica

Jedro

Tožena stranka bi morala že po uradni dolžnosti preizkusiti izpolnjevanje pogojev za gradnjo po odloku. Po določbi 53. člena ZUN mora investitor zahtevi za lokacijsko dovoljenje priložiti dokazilo, da je upravičen razpolagati z zemljiščem, na katerem namerava graditi ali drugače posegati v prostor, kar zajema tudi dokazilo o ugasli služnosti.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odpravi odločba Ministrstva za okolje in prostor Republike Slovenije z dne 21.12.1995.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo proti lokacijskemu dovoljenju Upravne enote z dne 05.06.1995, izdanemu C.C. za legalizacijo prizidka in spremembo namembnosti pritličja v pizzerijo na zemljišču parc. št. 471/1 (prav: 474/1) in 473/1 (za parkiranje) pod tam navedenimi pogoji. V obrazložitvi odločbe tožena stranka navaja, da se po določbi 2. odstavka 54. člena Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (ZUN) izda lokacijsko dovoljenje za objekte, naprave in druge posege v prostor na območjih, ki se urejajo s prostorskimi ureditvenimi pogoji in za objekte, naprave ali druge posege v prostor na območjih, kjer je sicer v skladu z 49. členom tega zakona graditev prepovedana, v skladu s pogoji, ki jih določa lokacijska dokumentacija. Le-ta pa se pripravi na podlagi prostorskih ureditvenih pogojev. Ugotavlja, da se območje lokacije ureja na podlagi Odloka o prostorskih ureditvenih pogojih za plansko celoto Š1 (odlok) in da leži zemljišče parc. št. 471/1 (prav: 474/1) in 473/1 v morfološki enoti A 4/1 (prav: 4 A/1). V 42. a členu odloka, ki velja posebej za območje urejanja ŠS 1/3, kjer je sporna lokacija v coni z oznako b, je določeno, da so pritličja ob cesti namenjena ureditvi lokalov za osrednje dejavnosti. Predlagana sprememba namembnosti je torej možna in dopustna. Glede prizidave oziroma legalizacije pa je bila sprejeta Uredba o prostorskih ureditvenih pogojih za sanacijo degradiranega prostora v Občini (Uradni list RS, št. 62/94) v skladu z določbo 16. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (Uradni list RS, št. 18/93). V postopku so bila pridobljena predpisana soglasja pristojnih organov in organizacij, investitor pa je izkazal, da je upravičen razpolagati z zemljiščem in objektom, ki je predmet posega (53. člen ZUN), kar izhaja iz zemljiškoknjižnega izpiska in pogodb. Investitor razpolaga tudi z delom objekta, v katerem je predlagana sprememba namembnosti in je zato neutemeljena pritožbena navedba o tem, da je pritožnik solastnik. Z obravnavanim posegom se ne posega v skupne dele in naprave. Tožena stranka tudi zavrača pritožbene navedbe glede branja zapisnika z obravnave na ogledu in da bi mu bil moral biti poslan prepis rokopisa ter ugotavlja, da je bil na obravnavi dne 09.05.1995 zapisnik prebran in podpisan brez posebnih ugovorov. V tem postopku ni mogoče obravnavati pritožbe zoper odločbo, s katero je za stanovanjske zadeve pristojni organ soglašal z uporabo dveh prostorov v pritličju stanovanjske hiše za opravljanje gostinske dejavnosti. Take vrste dejavnost pa je tu možna in posebej dovoljena, zato je pritožbeni ugovor proti opravljanju tovrstne dejavnosti neupošteven. Prav tako se tožena stranka strinja z ugotovitvijo organa prve stopnje, da predlagana legalizacija dopušča izvrševanje služnosti, kar izhaja tudi iz okoliščine, da je prizidek že zgrajen, pa pritožnik ni tožil zaradi motenja služnosti, če bi do dejanske nemožnosti le-te prišlo.

V tožbi tožnik navaja, da tožena stranka v izpodbijani odločbi, tako kot organ prve stopnje, ni presodila njegovih argumentov proti spremembi namembnosti pritličja stavbe v pizzerijo na predmetnem zemljišču. Meni, da je v tipični bivalni soseski pod osrednje dejavnosti mogoče šteti le mirne dejavnosti, ki ne povzročajo hrupa in drugih emisij v prostor in se opravljajo pretežno v dnevnem času. Za opravljanje gostinske dejavnosti je potrebno glede na prostorske kapacitete lokala zagotoviti tudi ustrezno število parkirnih mest. Parkirišča vzdolž ceste so namreč namenjena parkiranju stanovalcev. Sporne so tudi ugotovitve tožene stranke, da predlagana legalizacija dopušča izvrševanje služnosti kamionskega dovoza. Tožnik ni vložil tožbe zaradi motenja posesti, ker je pričakoval, da bo to v upravnem postopku pravilno in zakonito rešeno, opustitev tega dejanja pa z ničemer ne dokazuje, da njegova pravica ni kršena. Opozarja na pritožbene navedbe v zvezi s tem glede spornega prizidka in ograje, v tej pritožbi pa se sklicuje tudi na pritožbene navedbe iz nerešene pritožbe z dne 29.12.1993 zoper odločbo Sekretariata za stanovanjske zadeve Občine z dne 10.12.1993. V teh pritožbenih navedbah je med drugim navajal, da bi bilo potrebno popolno ugotoviti dejansko stanje in pri tem upoštevati strokovne normative. V skladu s kupoprodajno pogodbo namreč ima služnostno pravico poti in občasnega kamionskega dovoza na parc. št. 471/1 (prav: 474/1). Investitor pa je brez tožnikovega soglasja ter brez ustrezne lokacijske in gradbene dokumentacije s prizidki razširil in podaljšal svoj del stanovanjske hiše in jo z visoko ograjo (okrog 2m) ločil od tožnikovega dela stanovanjske hiše in v pritličju začel urejati gostinski lokal. Električno, vodovodno in kanalizacijsko napeljavo je investitor priključil na obstoječe omrežje, prav tako ima hiša še vedno skupno ostrešje in večino temeljev ter eno hišno številko. Upravni organ je navedel, da je investitor izpolnil pogoje za nemoteno izvrševanje služnosti, saj je postavil v ograji vrata širine 2,5 m. Ob tem je upravni organ očitno prezrl, da je dovozna pot dolga 16 m in široka 2,5 m in z obeh strani obdana s stenama, tako da tvori koridor. Tak koridor pa ne omogoča nobenega manevriranja vozila. Pred nelegalno postavitvijo investitorjevega objekta je bila širina dovozne poti 5,70 m in je bilo srednji jekleni steber mogoče odstraniti, vhodna vrata so bila tako široka kar 4,20 m. Po navedbah projektantov nizkih gradenj je potrebna širina vozišča, če vozilo pri vstopu ni usmerjeno, od 3,5 do 4 m, minimalna še dopustna širina pa znaša 3,25 m. Širina 2,5 m se uporablja izključno za označitev parkirišč tovornih vozil. Prav tako se tožnik ne strinja z ugotovitvijo tožene stranke, da je organ prve stopnje vodil postopek glavne obravnave z ogledom v skladu z zakonom. Zapisnik bi moral biti pisan čitljivo, tako da bi ga lahko tožnik sam prebral oziroma bi moral prejeti pretipkan zapisnik v podpis naknadno, kar mu je bilo obljubljeno. Tožnikovi ugovori sploh niso bili vnešeni v zapisnik, saj so bili v celotnem vodenju postopka zelo očitno upoštevani predvsem interesi nasprotne stranke. Glede na navedeno tožnik predlaga, da sodišče odpravi izpodbijano ogločbo.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri svoji odločitvi in se sklicuje na razloge izpodbijane odločbe. Predlaga sodišču, da tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Investitor kot prizadeta stranka v tem upravnem sporu v odgovoru na tožbo navaja, da tožnik služnosti že okrog 7 let ne izvršuje; dovoz gorilnega olja pa se opravi z gumijevim podaljškom iz vozila s cisterno v tožnikovo cisterno in tako sploh ni potreben dostop z vozilom s cisterno. Pizzerija je mirna dejavnost, ki ne povzroča hrupa in ne drugih emisij v prostor, sporni lokal pa ima v celoti okrog 50 m2 površine. Parkirni prostori so izven vpliva na tožnikove bivalne prostore in tožnik se v dosedanjem postopku ni niti enkrat pritožil ali dal pripombe v tej smeri. Zato investitor predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Tožba je utemeljena.

Tožnik sicer zmotno meni, da na območju investitorjeve gradnje gostinska dejavnost ni dopustna, toda tožena stranka ni jasno navedla uporabljene pravne podlage glede dopustnosti investitorjeve gradnje po predloženi lokacijski dokumentaciji in tudi materialnih predpisov ni pravilno uporabila. Tožena stranka je tudi nepopolno presodila lokacijsko dokumentacijo in tožnik tudi utemeljeno opozarja na kršitve zaradi neupoštevanja strokovnih normativov pri presoji njegovih pritožbenih ugovorov proti legalizaciji investitorjeve gradnje zaradi neupoštevanja tožnikove pogodbene služnostne pravice občasnega kamionskega dovoza s ceste preko dvorišča parc. št. 474/1 v korist vsakokratnega lastnika oziroma uporabnika parc. št. 474/3 in parc. št. 475 v breme vsakokratnega lastnika parc. št. 474/1. Tožena stranka je v izpodbijani odločbi za cono zazidave z oznako b, kjer naj bi se nahajala investitorjeva gradnja, ki je predmet legalizacije v tej zadevi, povzela določbe za cono zazidave z oznako a iz 1. odstavka 42. a člena pod točko a) Odloka o prostorskih ureditvenih pogojih za plansko celoto Š1 (Uradni list SRS, št 28/89 in Uradni list RS, št. 24/91-I, 58/92 in 5/94, v nadaljevanju: odlok); gradnja za gostinsko dejavnost je v morfološki enoti 4A/1 ob izponjevanju predpisanih pogojev v obeh conah ob različnih pogojih dopustna (pri čemer tudi iz ne dovolj jasne lokacijske dokumentacije ter kopij katastrskega načrta in geodetskih načrtov ni jasno razvidno, ali se sporna gradnja nahaja v coni a ali b ali pa sega v obe coni).

Po 1. odstavku 42. a člena odloka v območju urejanja ŠS 1/3 veljajo posebna in dodatna merila in pogoji in sicer pod točko a) za vrste posegov v prostor v območju morfološke enote 4A/1 veljajo pogoji iz 11. člena odloka in pogoji, da posegi ne smejo ovirati dostopnosti, ureditve mirujočega in urgentnega prometa k ostalim objektom med obema prometnima conama (1. alinea); v coni zazidave z oznako a (10 m pas ob Vodnikovi in Šišenski cesti) so pritličja ob cesti namenjena ureditvi lokalov za osrednje dejavnosti; proizvodni objekti drobnega gospodarstva in garaže niso dovoljeni; max. dovoljena pozidanost zemljišča v coni je 100 % ob max. dovoljenem indeksu izrabe 0,60 za celotno gradbeno parcelo; možna je strnjena ulična zazidava ob upoštevanju ostalih pogojev gradnje (2. alinea) in v coni z oznako b (10 do 130 m srednji pas) je max. dovoljena 40 % pozidanost zemljišča ob max. dovoljenem indeksu izrabe 0,60 za celotno gradbeno parcelo (3. alinea). V 11. členu odloka so urejena območja mešanih dejavnosti in 1. odstavek napotuje glede morfoloških enot z oznako 4 na 10. člen odloka, kjer so urejena območja za osrednje dejavnosti in po 3. alinei je dovoljena gradnja objektov za storitvene dejavnosti in gostinstvo, po 10. alinei pa sprememba namembnosti in dejavnosti v obstoječih objektih za potrebe osrednje dejavnosti, če ne povzročajo motenj v okolju, funkcionalno zemljišče pa ustreza normativnim pogojem za posamezne dejavnosti. Tožena stranka bi morala že po uradni dolžnosti preizkusiti izpolnjevanje navedenih pogojev in tudi ali je investitor glede na pritožbene ugovore upravičen razpolagati z zemljiščem. Po določbi 53. člena Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (ZUN, Uradni list SRS, št. 18/84, 37/85, 29/86, 43/89 ter Uradni list RS, št. 26/90, 3-142/91, 18/93, 47/93 in 71/93) mora investitor zahtevi za lokacijsko dovoljenje priložiti dokazilo, da je upravičen razpolagati z zemljiščem, na katerem namerava graditi ali drugače posegati v prostor. Tožena stranka navaja, da je investitor predložil dokazilo o razpolaganju z zemljiščem, čeprav po podatkih, na katere se sklicuje tožena stanka v izpodbijani odločbi, je tožnik še zemljiškoknjižni solastnik nepremičnin na parc. št. 474/1, ker sicer overjene pogodbe niso izvedene v zemljiški knjigi, po pogodbah pa tožnik ima služnostno pravico in zato tožena stranka napačno zaključuje, da bi tožnik moral tožiti zaradi motenja služnosti, saj mora investitor dokazati upravičenost razpolaganja z zemljiščem, torej tudi morebitno ugaslo služnost (na podlagi pogodbe ali sodne odločbe), kajti tožnik je ves čas postopka zatrjeval nemožnost izvrševanja kamionskega dovoza zaradi postavitve spornega prizidka z ograjo. Tožena stranka pa bi morala tudi iz požarnovarstvenih razlogov in razlogov vzdrževanja tožnikovih objektov preizkusiti, ali ima tožnik možnost kamionskega dovoza do svojega dela nepremičnin, kajti predpisana soglasja se nanašajo samo na investitorjevo gradnjo in ne obravnavajo vpliva te gradnje glede možnosti dostopa do ostalih stanovanjskih delov hiše in do tožnikovih objektov; sploh pa iz lokcijske dokumentacije nista jasna namen in potrebnost take investitorjeve ograje, ko je pogodbeno prevzel obveznost zagotavljanja služnosti po na pred delitvijo skupnem funkcionalnem zemljišču. Tožena stranka bi tudi morala navesti, na podlagi česa ugotavlja, da investitor ne posega v skupne dele in naprave. Ugovor glede števila parkirnih mest pa bi moral tožnik uveljavljati v upravnem postopku in ne šele v tožbi, kajti po 1. odstavku 39. člena Zakona o upravnih sporih (ZUS) sodišče odloči o sporu praviloma na podlagi dejanskih okoliščin, ki so bile ugotovljene v upravnem postopku. V zvezi s tožbenim ugovorom glede zapisnika o ogledu glede na ugotovitev tožene stranke, da je tožnik prebran zapisnik podpisal, sodišče pripominja, da upravni organ strankam ni dolžan pošiljati prepisov zapisnikov, temveč imajo stranke po 1. odstavku 80. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) pravico pregledovati spise zadeve in na svoje stroške prepisati (oziroma fotokopirati) potrebne spise; pregledovanje in prepisovanje (oziroma fotokopiranje) spisov nadzoruje določena uradna oseba.

Ker je tožena stranka nepravilno uporabila materialno pravo, ni presodila vseh pritožbenih ugovorov (245. člen ZUP) in je posledično dejansko stanje nepopolno ugotovila, je izpodbijana odločba nezakonita. Zato je sodišče tožbi ugodilo in jo odpravilo na podlagi 2. odstavka 42. člena ZUS, tožena stranka pa bo morala ponovno odločiti o tožnikovi pritožbi. ZUS in ZUP je sodišče v skladu z določbo 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94) smiselno uporabilo kot predpisa Republike Slovenije.

Javne informacije Slovenije, Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Do relevantne sodne prakse v nekaj sekundah

Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov

Začni iskati!

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite več ur tedensko pri iskanju sodne prakse.Začni iskati!

Pri Modern Legal skupaj s pravnimi strokovnjaki razvijamo vrhunski iskalnik sodne prakse. S pomočjo umetne inteligence hitro in preprosto poiščite relevantne evropske in slovenske sodne odločitve ter prihranite čas za pomembnejše naloge.

Kontaktiraj nas

Tivolska cesta 48, 1000 Ljubljana, Slovenia