Jedro

V tem (ponovnem) postopku odpusta obveznosti se je moralo sodišče prve stopnje ukvarjati z novimi dejstvi, to so dejstva, ali je ovira za odpust obveznosti vplivala na vodenje stečajnega postopka, oblikovanje ali unovčevanje stečajne mase. Gre za nov sklop dejstev, ki pripeljejo do dveh možnih pravnih posledic (kot v primeru ugotavljanja dejstev iz tretjega odstavka 399. člena ZFPPIPP), to je odpust obveznosti oziroma zavrnitev le-tega.

Dolžnik je tisti, ki mora zatrjevati in dokazati, da ovira iz tretjega odstavka 399. člena ZFPPIPP ni vplivala na potek stečajnega postopka ali oblikovanje ali unovčevanje stečajne mase.

Pritožnik ne more doseči enake pravne posledice (to je zavrnitev odpusta obveznosti), kot je bila že pravnomočno ugotovljena v prvotnem postopku odpusta obveznosti na podlagi istih dejstev.

Pri presoji ali so kršitve iz tretjega odstavka 399. člena ZFPPIPP otežile vodenje stečajnega postopka ali oblikovanja ali unovčevanja stečajne mase je potrebno ugotoviti okoliščine posameznega primera.

Izrek

Pritožba upnika se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugovor upnika A. A.  z dne 12. 1. 2026 proti odpustu obveznosti, začetim s sklepom St 0000/2014 z dne 26. 2. 2025, zavrnilo.

2.Zoper takšen sklep se je zaradi zmotne uporabe materialnega prava, bistvenih kršitev določb postopka in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pritožil upnik in predlagal, da pritožbeno sodišče sklep spremeni tako, da ugovoru upnika ugodi in odpust obveznosti zavrne ali podrejeno sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3.Na pritožbo sta odgovorila dolžnik po skrbnici za poseben primer in upravitelj. Dolžnik je predlagal, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne. Upravitelj je predlagal, da višje sodišče potrdi sklep okrožnega sodišča o zavrnitvi ugovora proti odpustu obveznosti.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Iz izpodbijanega sklepa in sodnega spisa izhaja, je dolžnik v osebnem stečaju od leta 2014. S sklepom z dne 17. 12. 2015 je sodišče prve stopnje prvič začelo postopek odpusta obveznosti in dolžniku določilo preizkusno obdobje petih let od začetka postopka odpusta obveznosti. Pred potekom preizkusnega obdobja sta Republika Slovenija in upnik A. A. vložila ugovora proti odpustu obveznosti in sicer zaradi zlorabe pravice do odpusta obveznosti (ovira iz tretjega odstavka v zvezi s četrtim odstavkom 399. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju - ZFPPIPP). S sklepom z dne 17. 5. 2018 je sodišče ugovoru upnikov ugodilo in postopek odpusta obveznosti ustavilo ter predlog dolžnika za odpust obveznosti zavrnilo. Stečajni dolžnik je dne 17. 12. 2024, torej pred potekom 10-tih let od pravnomočnosti sklepa z dne 17. 5. 2018 vložil nov predlog za odpust obveznosti. Sodišče prve stopnje je upoštevaje določbe drugega odstavka 399. člena ZFPPIPP, ki določa, da je na podlagi 2. alineje 2. točke drugega odstavka 339. člena ZFPPIPP mogoče začeti postopek odpusta obveznosti, začelo postopek odpusta in stečajnemu dolžniku določilo preizkusno obdobje enega leta od začetka postopka odpusta obveznosti, saj je zaključilo, da je stečajni dolžnik izkazal, da njegova ravnanja v obdobju zadnjih petih leti pred uvedbo predmetnega postopka osebnega stečaja, ki so bila razlog za zavrnitev prvega predloga za odpust obveznosti, niso otežile vodenja predmetnega stečajnega postopka ali oblikovanja ali unovčenja stečajne mase.

6.Zoper ta odpust obveznosti, začet s sklepom z dne 26. 2. 2025, je upnik A. A. vložil ugovor 12. 1. 2026, v katerem je uveljavljal identične, le nekoliko skrčene razloge, kot jih je uveljavljal že v prvem ugovoru z dne 12. 1. 2016, torej da na strani stečajnega dolžnika obstaja ovira iz tretjega odstavka 399. člena ZFPPIPP.

7.Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu ugotovilo, da upnik ni podal trditev oziroma ugovornih razlogov iz 2. alineje 2. točke drugega odstavka 399. člena ZFPPIPP, torej da je ravnanje stečajnega dolžnika, za katerega je bil prvi odpust obveznosti zavrnjen, otežilo vodenje stečajnega postopka ali oblikovanja ali unovčenja stečajne mase v roku iz 404. člena ZFPPIPP, torej v času trajanja preizkusne dobe.

8.Stečajni dolžnik je podal nov predlog za odpust obveznosti na podlagi tega, da njegova ravnanja v zadnjih petih letih pred začetkom postopka osebnega stečaja, ki predstavlja oviro za odpust obveznosti, kot jih je sodišče prve stopnje ugotovilo v sklepu z dne 17. 5. 2018, niso otežila vodenja predmetnega postopka osebnega stečaja ali oblikovanja ali unovčevanja stečajne mase. Pri tem je resničnost povsem konkretnih dolžnikovih trditev o teh dejstvih potrdil upravitelj, ki je po mnenju sodišča prve stopnje najbolj seznanjen s tem, kako so posamezne okoliščine in ravnanja stečajnega dolžnika pred začetkom postopka osebnega stečaja vplivale na njegovo vodenje, na oblikovanje ali unovčevanje stečajne mase.

9.Sodišče prve stopnje je tako ugovor upnika zavrnilo zaradi tega, ker gre za nesklepčen predlog, saj ni uveljavljal razlogov, konkretno katera dolžnikova ravnanja, zaradi katerih je bil zavrnjen prvi odpust obveznost, in kako so otežila vodenje stečajnega postopka ali oblikovanja ali unovčevanja stečajne mase v postopku osebnega stečaja. Sodišče prve stopnje se je ukvarjalo tudi z objektivnimi mejami pravnomočnosti, saj je o ovirah iz četrtega odstavka v povezavi s tretjim odstavkom 399. člena ZFPPIPP že pravnomočno odločilo s sklepom z dne 17. 5. 2018.

10.Določba drugega odstavka 399. člena ZFPPIPP določa, da odpust obveznosti ni dovoljen: če je bil stečajni dolžnik pravnomočno obsojen za kaznivo dejanje proti premoženju ali gospodarstvu, razen če je ta obsodba do poteka preizkusnega obdobja že izbrisana iz kazenske evidence ali če se do poteka preizkusnega obdobja izpolnijo pogoji za njen izbris na podlagi zakonske rehabilitacije, ali če je bilo o odpustu obveznosti stečajnemu dolžniku že pravnomočno odločeno v naslednjih primerih in od pravnomočnosti sklepa ali sodbe še ni preteklo deset let: če so bile stečajnemu dolžniku njegove obveznosti že odpuščene, če je bil predlog stečajnega dolžnika za odpust obveznosti zavrnjen, ker je dolžnik kršil svoje obveznosti iz 383.b, 384., 386. ali 401. člena ZFPPIPP, ali zaradi ovire iz tretjega odstavka 399. člena ZFPPIPP, razen če dolžnik izkaže, da te kršitve niso otežile vodenja stečajnega postopka ali oblikovanja ali unovčevanja stečajne mase v tem postopku, ali če je bil sklep o odpustu obveznosti razveljavljen po 411. členu ZFPPIPP.

11.Dolžnik v svojem predlogu za odpust obveznosti zatrjuje, da kršitve iz 3. odstavka 399. člena ZFPPIPP, ki predstavljajo oviro za odpust obveznosti in so bile pravnomočno ugotovljene, niso vplivale na vodenje stečajnega postopka ali oblikovanje ali unovčevanje stečajne mase. Določba 3. odstavka 399. člena ZFPPIPP namreč določa ovire za odpust, ki so bile v prvem postopku za odpust pravnomočno ugotovljene.

12.Kot že navedeno je sodišče prve stopnje v prvem postopku za odpust obveznosti ugotovilo, da je pri dolžniku nastopila ovira iz 3. točke četrtega odstavka 399. člena ZFPPIPP, in sicer je stečajni dolžnik v zadnjih petih letih pred uvedbo postopka osebnega stečaja prevzemal obveznosti, ki so nesorazmerne z njegovim premoženjskim položajem in je razpolagal s svojim premoženjem neodplačno ali za neznatno plačilo. S tem je sodišče prve stopnje obravnavalo sklop dejstev, ki pomenijo isti historični dogodek, kot ga sedaj navaja pritožnik, to je ravnanje dolžnika v zvezi z njegovim premoženjem in prevzemanjem obveznosti v času 5 let pred uvedbo postopka osebnega stečaja. V prvem postopku se je torej sodišče prve stopnje ukvarjalo z dejstvi, ki so trditvena podlaga za ugotovitev pravne posledice po tretjem odstavku v zvezi s 3. točko četrtega odstavka 399. člena ZFPPIPP, to je nesorazmernega zadolževanja ozr. razpolaganja s premoženjem.

13.V tem (ponovnem) postopku odpusta obveznosti pa se je moralo sodišče prve stopnje ukvarjati z novimi dejstvi, to so dejstva, ali je ovira iz 4. točke tretjega odstavka 399. člena ZFPPIPP vplivala na vodenje stečajnega postopka, oblikovanje ali unovčevanje stečajne mase. Gre za nov sklop dejstev, ki pripeljejo do dveh možnih pravnih posledic (kot v primeru ugotavljanja dejstev iz tretjega odstavka 399. člena ZFPPIPP), to je odpust obveznosti oziroma zavrnitev le-tega.

14.Višje sodišče pritrjuje pritožbenim navedbam, da je dolžnik tisti, ki mora zatrjevati in dokazati, da ovira iz tretjega odstavka 399. člena ZFPPIPP ni vplivala na potek stečajnega postopka ali oblikovanje ali unovčevanje stečajne mase. V tem primeru je dolžnik ta dejstva podal in jih dokazoval, kar je ugotovljeno v (pravnomočnem) sklepu o začetku postopka odpusta obveznosti z dne 26. 2. 2025 (PD 1010). Odsotnost vpliva na potek stečajnega postopka ali oblikovanje ali unovčevanje stečajne mase je v tistem in tem ugovornem postopku potrdil tudi upravitelj. Trditveno in dokazno breme, da to ne drži, je zato prešlo na pritožnika. Trditveno in dokazno breme namreč ni fiksno, pač pa med postopkom prehaja iz ene stranke na drugo. Sodišče prve stopnje je pravilno navedlo, da je konkretno trditveno in dokazno breme prešlo na pritožnika, da zatrjuje, da je ovira iz tretjega odstavka 399. člena ZFPPIPP vplivala na vodenje stečajnega postopka ali na unovčevanje stečajne mase.

15.Pritožba ponavlja trditve o zlorabah, ki naj bi jih dolžnik storil pred začetkom postopka osebnega stečaja, o katerih je bilo že razpravljano v prvem sklepu iz leta 2018, ki je postal pravnomočen in je bil na tej podlagi odpust obveznosti zavrnjen. Tudi upnik je na naroku za obravnavo ugovora proti odpustu obveznosti z dne 19. 3. 2026, (PD 1109) priznal, da je vsebina ugovora zoper odpust obveznosti v precejšnjem delu povzeta iz vsebine prvotnega ugovora zoper odpust, to pa zato, ker sodišče v prvem postopku odločanja navedenega ni obravnavalo in tudi presojalo v izdanem sklepu. Pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo pravilo res iudicata o spoštovanju objektivnih meja pravnomočnosti in sicer da pravnomočna odločba ni vedno ovira za ponovno presojo istih dejstev v teh postopkih in še zlasti ne novih dejstev ter zato pravnomočnost ne preprečuje nujno presoje istih in novih dejstev v drugem pravnem okviru, pa v tem primeru ni pravno pravilen.

16.Iz procesne teorije o objektivnih mejah pravnomočnosti izhaja, da sestavljajo vsebino sodbe (sklepa v tem primeru) dejanska podlaga sodbe, dejansko stanje in izrek. V dejansko podlago sodbe (sklepa) pa spada vse, kar so stranke navedle za utemeljitev zahtevka. Po mnenju procesne teorije se pravnomočnost ne nanaša na pravno podlago zahtevka, zato nova tožba, s katero bi tožnik na podlagi istega dejanskega stanja uveljavljal vsebinsko enak zahtevek in bi se pri tem skliceval na drugo pravno podlago, ni dopustna. Iz navedenega izhaja, da pritožnik ne more doseči enake pravne posledice (to je zavrnitev odpusta obveznosti), kot je bila že pravnomočno ugotovljena v prvotnem postopku odpusta obveznosti na podlagi istih dejstev. Niti dolžnik ne more doseči odpusta obveznosti na podlagi teh istih dejstev. Določba druge alineje 2. točke drugega odstavka 399. člena ZFPPIPP namreč določa, da lahko dolžnik doseže odpust obveznosti pred potekom 10 let od pravnomočne zavrnitve odpusta obveznosti pod pogojem, da navaja druga dejstva, to so dejstva, da pravnomočno ugotovljena ovira, ki je bila podlaga za zavrnitev odpusta obveznosti, ni vplivala na potek stečajnega postopka ali na oblikovanje ali na unovčevanje stečajne mase. Kot že navedeno, dolžnik je to dejstvo (da pravnomočno ugotovljena ovira za odpust ni vplivala na potek postopka in na stečajno maso) konkretno zatrjeval, kar je potrdil tudi upravitelj, pritožnik pa bi moral podati trditve, kako konkretno so že pravnomočno ugotovljene ovire za odpust obveznosti vplivale na potek stečajnega postopka ali na oblikovanje ali na unovčevanje stečajne mase. Nepravilno je stališče pritožnika, da bi ta dejstva moralo ugotoviti sodišče samo. Določba 212. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki se v postopkih zaradi insolventnosti uporablja subsidiarno v skladu z določbo 121. člena ZFPPIPP, določa, da mora vsaka stranka navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika (Da mihi factum, dabo tibi ius).

17.Glede tega, da naj bi se dolžnikovo oviranje poplačevanja upnikov nadaljevalo tudi v času po prvem odpustu obveznosti, pa pritožnik ne pove nič konkretnega. Ravno nasprotno. Iz podatkov v spisu in odgovora na pritožbo ter iz zapisnika o naroku za obravnavo ugovora proti odpustu obveznosti z dne 19. 3. 2026 (PD 1109) izhaja, da je dolžnik sicer v letu 2014 sam predlagal začetek postopka osebnega stečaja, vendar pa je čez dve leti (2016) doživel srčni zastoj in od takrat ni sposoben skrbeti sam zase in živi v domu za upokojence, kjer potrebuje 24-urno oskrbo. Tudi upravitelj je v odgovoru na pritožbo navedel, da dejanja, ki naj bi jih smiselno storil dolžnik, ne držijo, saj je že leta zaradi zdravstvenih razlogov nepokreten in nezmožen samostojnega življenja ter trditve pritožnika v zvezi z unovčevanjem stečajne mase nimajo zveze z dejanji osebnega stečaja dolžnika, pač pa z delom upravitelja. Pojasnil je, da dolžnik po začetku stečajnega postopka na svojo zakonito partnerko ni mogel prenašati premoženja, saj je bila njegova poslovna sposobnost omejena. Upnik tudi ni konkretiziral očitanih prenosov in prikrivanja premoženja po zaključku prvega postopka zaradi odpusta obveznosti, saj ni navedel konkretno, kje naj bi se ta sredstva nahajala, niti kako naj bi jih dolžnik prenašal ali prikrival, skope trditve, ki pa jih je postavil, pa segajo v obdobje pred odločanjem o prvem postopku odpusta obveznosti.

18.Upravitelj je izrecno navedel, da si dolžnik z rednimi prilivi pokojnine na podlagi sklepov o izterjavi stalnih prejemkov prizadeva za poplačevanje upnikov kljub svoji slabi psihofizični situaciji. Upravitelj je tudi navedel, da je bilo v tem stečajnem postopku unovčeno za 2,3 milijona evrov premoženja, od tega okvirno 1,2 milijona prilivov iz naslova skupnega premoženja. Preden pa bo stečajni postopek zaključen, bo višina unovčenja še višja. Glede na navedeno v pritožbi citirane odločbe Cst 178/2022, Cst 673/1500 in Cst 300/2024 za ta primer niso uporabljive. Pritožnik tudi povsem pavšalno zatrjuje, da dolžnik ne le da ne izkazuje prizadevanja za poplačilo upnikov, temveč da to aktivno preprečuje, saj ni podal konkretnih trditev, kako naj bi to dolžnik počel, sploh upoštevaje, da je psihofizično povsem inhibiran in da ima omejen poslovno sposobnost zaradi osebnega stečaja.

Glede očitka napačne uporabe prekluzije pa je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, da je upnik vložil kasnejšo vlogo (18. 3. 2026), kjer je postavil (sicer zelo splošne in nekonkretizirane) trditve, da je dolžnikovo ravnanje vplivalo na unovčevanje stečajne mase, vendar gre za spoštovanje roka iz 404. člena ZFPPIPP, ki določa, da mora upnik ugovor zoper odpust obveznost vložiti v času preizkusne dobe, ki se je že iztekla (26. 2. 2026) in je pritožnik dejstva, ki bi bila nujna za sklepčnost trditvene podlage podal šele potem, ko je rok iz 404. člena ZFPPIPP potekel.

Pravna norma pove, katera dejstva so pravno relevantna, vendar pa lahko sodišče uporablja samo tiste pravne norme, ki jih je mogoče uporabiti glede na dejstva, ki so jih navedle stranke. Kadar se dejstva, ki so pomembna za uporabo dveh ali več pravnih norm, večinoma prekrivajo, gre za eno dejansko stanje. Če pa je za uporabo dveh pravnih norm, treba ugotoviti različna dejstva, stranke pa navajajo samo dejstva, ki so relevantna za uporabo ene pravne norme, sodišče druge pravne norme ne more uporabiti, čeprav gre za časovno in krajevno enoten dogodek.² Za presojo ali gre za smiselno spremembo "zahtevka" (analogija s spremembo tožbe po 184. členu ZPP) in s tem pravočasnost uveljavljanja ugovornih razlogov upnika, pa je bistveno, ali je dejanska in pravna podlaga ista: ali je življenjski dogodek za presojo pravne posledice le eden.³ Pritožnik je relevantna dejstva historičnega dogodka, to je vplivanje ovir iz tretjega odstavka 399. člena ZFPPIPP na potek stečajnega postopka ali oblikovanje ali unovčevanje stečajne mase, navedel po zakonsko določenem roku za uveljavljanje ugovora za odpust obveznosti. Pri teh dejstvih namreč ni šlo le za dopolnitev trditvene podlage iz tretjega odstavka 184. člena ZPP, pač pa za ključna dejstva za ugotavljanje pravne posledice odpusta ozr. zavrnitve odpusta obveznosti ter s tem za nov in drug historični dogodek, kot so ovire iz 4. točke tretjega odstavka 399. člena ZFPPIPP, to je nesorazmerno zadolževanje in razpolaganje s premoženjem, zato je odločitev sodišča prve stopnje, da ni upoštevalo teh sicer posplošenih trditev, ker so bila podana po prekluzivnem roku iz 404. člena ZFPPIPP, pravilna. Če pa bi sodišče prve stopnje samo "iskalo" ta dejstva v njegovem sicer pravočasnem ugovoru, kot to argumentira pritožnik, brez da bi razpravo o njih omogočilo tudi dolžniku, bi kršilo njegovo pravico do izjave.

Sodišču prve stopnje se tudi očita, da se preveč opira na stališče upravitelja, saj ta nima popolnega vpogleda v premoženje v tujini, njegovo stališče ni dokaz, temveč le njegovo mnenje. Iz pritožbe je mogoče razbrati, da upnik meni, da upravitelj in dolžnik delujeta skupaj, kar pa ne drži, saj je iz podatkov v spisu razvidno, npr. da upravitelj ni soglašal s skrajšanjem preizkusne dobe pod eno leto (to izhaja tudi iz zapisnika o naroku za obravnavo ugovora proti odpustu obveznosti z dne 22. 8. 2025, PD 1057). Upravitelj je celo predlagal najdaljše preizkusno obdobje 3 let, saj dolžnik prejema stalne prejemke, ki spadajo v stečajno maso, (invalidsko pokojnino v višini 1.300 EUR mesečno).

Pritožnik tudi citira obsežno sodno prakso, vendar pa odločbe, katere navaja, ne podpirajo njegovega stališča. Pritožbeno sodišče pripominja, da citiranje množice obstoječe sodne prakse, ki naj bi potrjevale stališča pritožbe, brez da bi konkretno izkazovale, da je odločitev sodišča prve stopnje v nasprotju z obstoječo in ustaljeno sodno prakso, ne more biti pravno relevantna in zato pritožbeno sodišče ni vezano, da na (prav vse) takšne trditve odgovarja (prvi odstavek 360. člena ZPP v zvezi s 121. členom ZFPPIPP). V nadaljevanju se bo tako opredelilo le do odločb, ki bi lahko utrjevale stališče pritožbe, če bi obravnavale podobno dejansko stanje in pravno podlago, vendar je ne. V zadevi CST 218/2024 je višje sodišče res izrecno poudarilo, da mora sodišče pri presoji odpusta obveznosti upoštevati tudi moralni etični odnos dolžnika do njegovih ravnanj in do upnikov, vendar je v tej isti zadevi tudi ugotovilo, da je bil ugovor zoper odpust obveznosti neutemeljen. Prav tako se v tej zadevi višje sodišče ni ukvarjalo s ponovnim predlogom za odpust obveznosti in presojo, kako je že ugotovljena ovira za odpust obveznosti vplivala na potek stečajnega postopka, oblikovanje ali unovčevanje stečajne mase. Zato ne gre za podobna primera. Enako velja za zadeve Cst 494/2015 in Cst 238/2025. Glede zadeve Cst 124/2025 pritožnik navaja, da za presojo ni bistveno, ali je dolžnik dejansko povzročil škodo oziroma je bila ta odpravljena, temveč je odločilno samo njegovo ravnanje. Pritožbeno sodišče odgovarja, da je bil v tej zadevi odpust zavrnjen zaradi ugotovljenega kaznivega dejanja oškodovanja pravic delavcev. V konkretnem primeru kazenski postopki zoper dolžnika niso bili zaključeni z obsodilno sodbo in tako ne obstaja ovira iz 1. točke 2. odstavka 399. člena ZFPPIPP, kot je bila v tistem primeru. Zadeva Cst 720/2017, kjer je šlo za oviro iz 1. točke četrtega odstavka 399. člena ZFPPIPP, da naj dolžnik ne bi poravnal obveznosti do države, ki pa se je izkazal za neutemeljen, tudi ni podobna predmetni. V zadevi Cst 673/2015 pa je sodišče zavrglo ponovni predlog za odpust obveznosti, saj je bil dolžniku prvotni že pravnomočno zavrnjen. Vendar pa je v tem primeru treba poudariti, da se je s spremembo ZFPPIPP-H ta določba spremenila in je mogoče, da dolžnik ponovno predlaga odpust obveznosti, tudi pred potekom 10-letnega obdobja, če izkaže zgoraj navedene predpostavke. Ugotoviti je mogoče, da tudi ta zadeva ni povsem primerljiva s predmetno. Torej ne držijo pritožbene navedbe, da ponoven ponoven predlog za odpust obveznosti predstavlja zlorabo pravic stečajnega dolžnika, saj ga je zakonodajalec izrecno omogočil.

Pritožbeno sodišče poudarja, da je institut odpusta obveznosti res pravna dobrota in da je tudi zato omejena na 10-letno uveljavljanje. Pri presoji ali so kršitve iz tretjega odstavka 399. člena ZFPPIPP otežile vodenje stečajnega postopka ali oblikovanja ali unovčevanja stečajne mase, je na strani dolžnika da to izkaže. V konkretnem primeru je to bilo izkazano na podlagi trditev in predloženih dokazov o poplačilih (prilivi v stečajno maso) in izrecne izjave upravitelja, zato bi moral pritožnik konkretizirano podati trditve in predlagati dokaze, da to ne drži, česar ni storil. Je pa pri presoji ali so kršitve iz tretjega odstavka 399. člena ZFPPIPP otežile vodenje stečajnega postopka ali oblikovanja ali unovčevanja stečajne mase potrebno ugotoviti okoliščine posameznega primera. Konkretni primer je poseben, saj je dolžnik šele sedem let po pravnomočnosti prve zavrnitve odpusta obveznosti vložil ponovni predlog za odpust in se je v tem času že lahko pokazalo, ali so imele ovire iz tretjega odstavka 399. člena ZFPPIPP vpliv na potek postopka, oblikovanje ali unovčevanje stečajne mase. Prav tako teče postopek osebnega stečaja zoper dolžnika že od leta 2014, torej kar 12 let in je dolžnik v tem času v stečajno maso ves čas prispeval svoje dohodke. Pomembno je tudi dolžnikovo zdravstveno stanje, ki je nesporno takšno, da zahteva posebno presojo v smislu varstva invalidov. Na drugi strani pa je pomembno tudi pozvati upravitelja (kot je bilo storjeno tudi v tem primeru), ki je najbolj seznanjen s tem, ali so zlorabe, ki so v prvem postopku za odpust obveznosti preprečile odpust, otežile vodenje stečajnega postopka ali oblikovanja ali unovčevanje stečajne mase, da se o tem izjasni in ob tem seveda nosi odgovornost za svoje stališče.

Pritožbeno sodišče je s tem odgovorilo na pritožbene trditve, za katere je ocenilo, da so bile pomembne pri presoji pravilnosti izpodbijanega sklepa (prvi odstavek 360. člena ZPP v zvezi s 121. členom ZFPPIPP).⁴ Ker jih je kot neutemeljene zavrnilo in ker ni ugotovilo nobene bistvene kršitve določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je materialnopravno pravilen sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 121. členom ZFPPIPP).

-------------------------------

1Wedam Lukić in drugi, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, tretja knjiga,str. 161 in nasl., GV založba, Ljubljana, 2009.

2Wedam Lukić in drugi, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, tretja knjiga, GV založba, Ljubljana, 2009, str. 198 in nasl.

3Smiselno podobno glej VSRS, Sodba in sklep II Ips 6/2012, točka 9.

4Tako sodišče ni odgovarjalo na očitno nerelevantne polemike pritožnika o tem, da so bile pravnomočne odločitve sodišč v pravdnih postopkih zaradi ugotavljanja skupnega premoženja dolžnika in njegove žene očitno napačne, o bančnih depozitih dolžnika, o bančnih tokovih, itd., saj gre za dejstva, ki so predmet historičnih dogodkov pred prvim postopkom za odpust obveznosti, in so bila podlaga za ugotavljanje ovire iz 3. odstavka 399. člena ZFPPIPP ter so zamejena z objektivnimi mejami pravnomočnosti.