Jedro

Solastnik, ki nima soglasja ostalih solastnikov za vlaganja v nepremičnino, ne more zahtevati večjega deleža na nepremičnini.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval ugotovitev, da je solastnik nepremičnine vl. št. xx k.o. S. s parcelo 808/2, ki v naravi predstavlja stanovanjsko hišo v izmeri mý, in vrt mý, še do nadaljnjih 25/100, torej skupaj 75/100, toženec pa je solastnik pri isti nepremičnini do 25/100. Zavrnilo je tudi tožbeni zahtevek na izstavitev ustrezne zemljiškoknjižne listine. Hkrati je odločilo, da mora tožnik tožencu povrniti 239.430,00 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26.1.2004 do plačila.

Zoper sodbo se tožnik pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga razveljavitev sodbe oziroma predlaga, da pritožbeno sodišče razpiše obravnavo in sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi. Navaja, da je sodišče v tej pravdni zadevi razpisalo prvi narok za 26.1.2004 in brez izvedbe pretežnega dela predloženih dokazov tudi razsodilo, medtem ko je tožnik po svojih zastopnikih sodbo prejel šele tri mesece pozneje. Ker so bili dokazi zavrnjeni je zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Sodišče kljub tako pomembni pravdni zadevi ni zaslišalo niti pravdnih strank. Gre za bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odst. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Sodbe namreč ni mogoče preizkusiti. Sodišče se je posvetilo vprašanju zapuščinskega postopka po pokojni ženi oz. materi, izpustilo pa je obrazložitev glede tistega dela zahtevka, ki ga tožnik uveljavlja na podlagi izvedenskega mnenja. Sodišče je izvedensko mnenje vključilo v dokazni sklep, ni pa ga z ničemer obrazložilo. Tudi če je res, da tožnik ne more v pravdi uveljavljati napake v zapuščinskem postopku, ni res, da se tožnik v tej pravdi ne more več sklicevati na vlaganja v sporno nepremičnino, ki so bila izvršena pred smrtjo zapustnice. Hiša je bila v gradnji, zato tožeči stranki pripada ves tisti del, ki ga je s svojimi vlaganji tožnik dosegel. Sodišče je zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ker je zavrnilo vse s strani tožnika predlagane dokaze. Brez zaslišanja predlaganih prič sodišče ne more dobiti prave slike dejanskega stanja. Gre tudi za zmotno uporabo materialnega prava, saj ga sodišče v konkretnem primeru sploh ni uporabilo, razen deloma v zvezi z uveljavljanjem dela zahtevka v zvezi z dogajanjem v zapuščinskem postopku leta 1975. Glede ostalega zahtevka se sodišče v izpodbijani sodbi ni pravno opredelilo.

Pritožba ni utemeljena.

Pri preizkusu izpodbijane sodbe v okviru pritožbenih razlogov in v okviru preizkusa po uradni dolžnosti (čl. 350/2 ZPP), pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni napravilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Dejansko stanje je popolno ugotovljeno in tudi materialnopravno je odločitev pravilna.

Pritožbeno sodišče v celoti sprejema pravilne in popolne razloge izpodbijane sodbe in le kot odgovor na pritožbene trditve tem razlogom še dodaja: V smislu določbe 287. čl. ZPP sodišče ni dolžno izvesti vseh predlaganih dokazov, ampak le tiste, ki so pomembni za odločbo. Zato samo dejstvo, da sodišče ni zaslišalo vseh predlaganih prič oziroma, da ni izvedlo vseh predlaganih dokazov, ne more predstavljati bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Lahko bi šlo za zmotno ali nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, če bi sodišče prve stopnje kakšno odločilno dejstvo napačno ugotovilo ali če ga ne bi ugotovilo (čl. 340 ZPP), vendar v obravnavani zadevi ni tako. Tisti dokazi, ki jih je sodišče izvedlo, so zadostovali za odločitev o tožbenem zahtevku. Zato ni mogoče sprejeti nobene od pritožbenih trditev, ki se nanašajo na pomanjkljiv dokazni postopek. Dejstvo, da se sodišče prve stopnje pri izdaji sodbe ni držalo 30-dnevnega roka (čl. 321/3 ZPP), ne predstavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka ne po čl. 339/1 ZPP in tudi ne po čl. 339/2 ZPP. To namreč ni vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe.

Sodba je jasna in razumljiva, vsebuje pa tudi vsa odločilna dejstva.

Pritožbeno sodišče, kot je že spredaj zapisano, v celoti sprejema ugotovitve sodišča prve stopnje, da se tožnik v tej pravdi ne more več sklicevati na vlaganja v sporno nepremičnino, ki so bila izvršena pred smrtjo zapustnice. V zapuščinskem postopku po pokojni ženi je izrecno izjavil, da svojega solastninskega deleža ne izloča in je soglašal, da celotna nepremičnina spada v zapuščino. Poleg tega je sklenil tudi dedni dogovor. V obsegu iz razlogov, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, sklep o dedovanju tožnika veže (čl. 220 Zakona o dedovanju - ZD).

Kolikor gre za vprašanje vlaganj po smrti zapustnice, so razlogi izpodbijane sodbe tudi jasni: ker ni imel soglasja za vlaganja, jih ne more uveljavljati proti tožencu kot solastniku. V času, v katerem tožnik zatrjuje, da je vlagal v nepremičnino, je že veljal Zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih - ZTLR, ki je med drugim v 4. odst. 15. čl. določal, da je za posle, ki presegajo okvir rednega upravljanja, ko gre za solastnike, potrebno soglasje vseh solastnikov. Vlaganje v solastno nepremičnino je posel, ki presega okvir rednega upravljanja. Tožnik v tožbi niti ne zatrjuje, da je imel soglasje in že iz tega razloga njegov zahtevek po ugotovitvi večjega solastninskega deleže ne more biti utemeljen. Pritožba je v

2. odst. (stran tri pritožbe, list. št. 53 spisa) delno nejasna. Trdi namreč, da ni točno stališče prvega sodišča, da se tožnik ne more sklicevati na vlaganja v sporno nepremičnino, ki so bila izvršena pred smrtjo zapustnice. Sklicuje pa se na izvedensko mnenje, ki pa se nanaša na dela, ki so bila opravljena po smrti zapustnice. Kakorkoli že, sama višina zatrjevanih vlaganj po smrti zapustnice ni odločilna v zvezi z vprašanjem večjega solastninskega deleža, ker tožnik ni imel soglasja toženca kot solastnika. Sodišče prve stopnje tako ni napravilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka, če se do izvedenskega mnenja ni posebej opredelilo.

S tem je odgovorjeno na bistvene pritožbene trditve. Neutemeljeno pritožbo je bilo treba zavrniti in sodbo potrditi (čl. 353 ZPP).