Jedro

V 12. členu ZCS-1 je določeno, da carinski urad med drugim opravlja tudi naslednje naloge: odloča v upravnih zadevah iz pristojnosti službe v upravnem postopku na prvi stopnji, če ni z zakonom pristojnost odločanja v upravnem postopku prenesena na Generalni carinski urad. Ta določba torej določa stvarno pristojni organ za carinjenje blaga na prvi stopnji. Za ugotovitev, ali je bila obnova postopka uvedena znotraj enomesečnega roka, je glede na določbo 2. odstavka 263. člena v zvezi s 1. odstavkom 263. člena ZUP pomembno, kdaj je pristojni carinski urad, torej v obravnavanem primeru Carinski urad A, izvedel za novo dejstvo kot razlog za uvedbo obnove postopka.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka kot neutemeljeno zavrnila pritožbo tožnice zoper sklep Carinskega urada A št. 426-25/2254-02/1026-010 z dne 4. 6. 2002, s katerim je prvostopni organ dovolil obnovo postopka uvoznega carinjenja po enotni carinski listini (ECL) Carinske izpostave Terminal B št. K4-25916 z dne 7. 5. 1998, na podlagi 1. točke 1. odstavka 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99 in 70/00, v nadaljevanju ZUP). Tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe navaja, da je tožnik kot deklarant (polje 14) za prejemnika (polje 8) družbo AAA d.o.o., C, v postopku sprostitve blaga v prost promet po navedeni ECL prijavil en kos rabljeni osebni avtomobil znamke Opel Astra z EU poreklom, po potrdilu EUR.1 št. L 232083/98 in preferencialno carinsko stopnjo 12,20 %, v vrednosti 8.700,00 DEM. Preverjanje verodostojnosti prej navedenega potrdila o prometu je bilo opravljeno pri carinskih organih v Nemčiji na podlagi 31. in 32. člena Protokola 4 Evropskega sporazuma o pridružitvi med Republiko Slovenijo na eni strani in Evropskimi skupnostmi in njihovimi državami članicami, ki delujejo v okviru Evropske unije na drugi strani (Uradni list RS, št. 44/97 - Mednarodne pogodbe št. 13/97, v nadaljevanju Evropski sporazum). Iz odgovora nemških carinskih organov št. Z 4215 F-1252/00-1 z dne 26. 3. 2002 izhaja, da je v polju 11 potrdila odtisnjen službeni žig ponarejen, na njem navedena izvozna firma od dne 31. 7. 1988 ne obstaja več, lastnik pa je mrtev od leta 1997 in zato je šteti ta dokument ponarejen. Na hrbtni strani v tej zadevi obravnavanega potrdila o prometu blaga EUR.1, pa je v polju 14, ki je predvideno za vnos podatkov o rezultatu preverjanja označeno, da to potrdilo ne izpolnjuje zahtevanih pogojev o verodostojnosti in točnosti, kar je potrjeno s podpisom in žigom nemškega carinskega urada. Sektor za preiskovalne zadeve Generalnega carinskega urada (GCU) je rezultat preverjanja z dopisom z dne 13. 5. 2002 dostavil na svoj oddelek v A, ki je pripravil dokumentacijo in jo odstopil z dopisom - predlogom za obračun z dne 28. 5. 2002 za uvedbo obnove postopka carinjenja po navedeni ECL, krajevno in stvarno pristojnemu Carinskemu uradu A, ki ga je prejel 29. 5. 2002. Tožena stranka meni, da je carinski organ prve stopnje ravnal pravilno, ker je potem, ko je izvedel za nova dejstva, ki bi, če bil bila carinskemu uradu znana ob uvoznem carinjenju, pripeljala do drugačne odločitve glede preferencialne obravnave blaga, z izpodbijanim sklepom obnovil postopek carinjenja po v tej zadevi obravnavanem ECL, ker je na podlagi naknadno pridobljenih podatkov razvidno, da je potrdilo o prometu neverodostojno. S predložitvijo takega potrdila je tožnik ob carinjenju izposloval, da je bila ob carinjenju odobrena uporaba preferencialne carinske stopnje. Kot neutemeljene tožena stranka navede pritožbene navedbe, da v obravnavanem primeru ni obnovitvenega razloga iz 260. člena ZUP, sploh pa ne po 1. točki, ker novi dokazi (nemški dopis) v času carinjenja sploh niso obstajali, saj je nemški dopis le dokaz o novih dejstvih, za katere carinski urad ob carinjenju ni vedel. V spisu se nahaja izvirnik deklaracij pripadajočega potrdila o prometu EUR.1, ki ima na hrbtni strani zapisano ugotovitev nemških carinskih oblasti tudi v izvirniku. Iz tega pa izhaja, da ta listina ne izpolnjuje zahtevanih pogojev o verodostojnosti in točnosti, kar posledično pomeni, da za zadevno blago ne veljajo ugodnosti po sporazumu, kajti le te veljajo le ob predložitvi potrdila o prometu EUR.1 po določilih 16. člena Protokola IV Evropskega sporazuma o pridružitvi med Republiko Slovenijo na eni strani in Evropskimi skupnostmi in vseh držav članic, ki delujejo v okviru EU, na drugi strani. Po mnenju tožene stranke podatki iz spisa izkazujejo obstoj obnovitvenega razloga iz 1. točke 1. odstavka 260. člena ZUP. V zvezi s pritožbeno navedbo, kateri organ je v obravnavani zadevi pristojen za izdajo sklepa o obnovi postopka, tožena stranka meni, da glede na določbe 261. člena ZUP in 5. člena ZUP v povezavi s 1. odstavkom 12. člena Zakona o carinski službi (Uradni list RS, št. 56/99), je to Carinski urad Ljubljana, ki je pristojen za odločitev, da bo postopek obnovljen oziroma njegova uradna oseba, ki je po zakonu pooblaščena za odločanje. Tožena stranka tudi ugotavlja, da je bila obnova postopka v primeru obnovitvenega razloga iz 1. točke 1. odstavka 260. člena ZUP začeta v okviru v 1. točki 1. odstavka 263. člena ZUP predpisanega roka enega meseca, od kar je Carinski urad A mogel uporabiti naknadno pridobljena dejstva, da je potrdilo o prometu EUR.1, ki ga je v obravnavanem primeru ob carinjenju sprejel kot podlago za preferencialno obravnavo blaga, dejansko neverodostojno, saj je v zvezi z gradivom, ki ga je uradno prejel dne 29. 5. 2002 izdal izpodbijani sklep dne 4. 6. 2002 ter ga vročil tožniku dne 6. 6. 2002. Absolutni rok pa je tudi v celoti spoštovan. Zato je pritožbena navedba, da je že potekel rok za začetek obnovitvenega postopka (ker naj bi bili predstojniki carinskih uradov seznanjeni s ponarejenimi potrdili o prometu že dne 27. 2. 2002) neutemeljena, saj so bili predstojniki na spornem sestanku seznanjeni le z dejstvom, kakšen je rezultat naknadnega preverjanja potrdil o prometu in da bodo carinski uradi dolžni ukrepati po uradni dolžnosti. Tudi ne gre za to, da bi carinski urad deloval po navodilih GCU, kajti postopek preverjanja verodostojnosti potrdila o prometu se je začel na pobudo carinskega urada, ki je v postopku carinjenja posumil v njegovo pristnost. Ker verodostojnosti potrdil o prometu prvostopni organ ne more preverjati sam (direktno) pri tujem carinskem organu, je to storil s posredovanjem GCU. Tožena stranka kot neutemeljene zavrne pritožbene očitke v zvezi s kršitvami postopka po 4. odstavku 146. člena ZUP, ker niso stvar obravnavanega postopka, v katerem organ prve stopnje o stvari še ni meritorno odločil. Tožnik bo ugovore, ki se nanašajo na te kršitve, lahko uveljavljal šele v drugem delu postopka, v primeru, ko bo ugotovil, da mu ni bilo zagotovljeno sodelovanje v postopku, tako glede njegove pravice izreči se o dejstvih, pomembnih za izdajo odločbe, kakor tudi o njegovi pravici do seznanjanja s tujimi listinami. Tožnik je v obravnavani zadevi za rabljeni avtomobil uveljavil ugodnosti iz Evropskega sporazuma na podlagi potrdila o prometu blaga EUR.1, ki ga je priložil sam. Po navedenem sporazumu se za blago, ki mu je bila priznana ugodnost iz sporazuma, lahko ugotovi, da le to ne izpolnjuje pogojev za preferencialno obravnavo na podlagi preverjanja verodostojnosti potrdila o prometu blaga EUR.1, in sicer tako, da se izidi preverjanja označijo na hrbtni strani potrdila z oznako ustrezne navedbe v polju 14. Ta možnost preverjanja verodostojnosti je tožniku morala biti znana, saj izhaja iz polja 14 potrdila o prometu blaga EUR.1, ki ga je sam priložil in katerega besedilo je v slovenskem jeziku objavljeno v Uradnem listu RS kot priloga IV. Ostali nemški dopisi, ki se prav tako nahajajo v spisu zadeve in iz katerih izhaja, zakaj potrdilo ni verodostojno, so le dodatne dokazne listine, ki se bodo lahko uporabile v obnovljenem postopku. V zvezi s pritožbeno navedbo, da carinski urad ni izvedel dokaznega postopka o vprašanju verodostojnosti potrdila o prometu, tožena stranka pojasnjuje, da se glede verodostojnosti takega potrdila lahko izjasni tisti, ki ga je izdal in ki ga ima evidentiranega v svojih evidencah. To pa je v obravnavanem primeru Glavni carinski urad v Nemčiji oziroma Centralna služba za naknadno preverjanje porekla blaga, ki so v obravnavanem primeru ugotovili, da je potrdilo neverodostojno. Slovenski carinski organi lahko listine presojajo v okviru svojih pooblastil, ki so predpisana z zakonom. V primeru, ko jih sami ne morejo presoditi, ker gre za tuje listine, pa lahko zaprosijo pristojne tuje carinske administracije za pomoč, kar je v skladu z mednarodnimi predpisi. Zato so tudi neutemeljene pritožbene navedbe glede nepristojnosti carinske službe za izvajanje določenih postopkov v zvezi s kontrolo pristnosti listin v carinskem postopku in verodostojnosti izsledkov v tujih carinskih administracijah ter da je za ugotavljanje pristnosti carinskih listin pristojno edino, in le sodišče in to slovensko, pri čemer je potrebno dodati, da bi tudi v primeru, ko bi pristnost carinske listine ugotavljalo sodišče, moralo poiskati podatke pri tistem, ki je tako listino izdal in evidentiral. Ni pa za ta upravni postopek pomembno ugotavljati, ali je listina ponarejena, kdo jo je ponaredil in stopnjo njegove odgovornosti. Tožena stranka se strinja s pritožbeno navedbo, da bo tožnik zaradi onemogočenega poslovanja in okrnjenega poslovnega ugleda prisiljen zahtevati odškodnino, vendar pa meni, da pravice zahtevati odškodnino nima zoper tiste, ki so odkrili nezakonito poslovanje z neverodostojnimi listinami, to so slovenski carinski organi, temveč do tistih, ki so s svojim nezakonitim delovanjem (pridobitvijo neverodostojnih listin) pritožnika dejansko odškodovali.

Tožeča stranka vlaga tožbo iz vseh tožbenih razlogov. Meni, da je Carinski urad A z izdajo sklepa o obnovi postopka carinjenja z dne 4. 6. 2002 zamudil prekluzivni subjektivni rok za vložitev predloga za obnovo postopka iz 263. člena ZUP, kjer je določeno, da se lahko zahteva začetek postopka obnove postopka po uradni dolžnosti v roku enega meseca od dneva, ko je bilo možno navesti nova dejstva oziroma uporabiti nove dokaze. Carinski organi so bili s strani nemških carinskih organov obveščeni o domnevnih nepravilnostih oziroma neverodostojnosti posameznih listin - obrazec EUR.1 - najkasneje dne 30. 4. 2001, ko so priporočeno prejeli dopise nemških carinskih organov. Glede na navedeno je potrebno upoštevati enomesečni prekluzivni rok za dopustnost začetka obnove postopka po uradni dolžnosti najkasneje od 25. 4. 2001. Obnova postopka po uradni dolžnosti pa je bila dovoljena s sklepom z dne 4. 6. 2002, torej po preteku enomesečnega prekluzivnega roka. Zmotna je obrazložitev izpodbijane odločbe in obrazložitev sklepa o obnovi postopka, da je carinski organ izvedel za nova dejstva in nove dokaze dne 28. 5. 2002, ko je prejel dopis GCU, Sektorja za preiskovalne zadeve št. 231-35/93-02/0951-001. Tožeča stranka še dodaja, da izraz carinski organ, kot je opredeljen v Carinskem zakonu, pomeni tako generalni carinski urad, kot tudi posamezen carinski urad oziroma izpostavo carinskega urada - carinarnice. Glede na navedeno je treba šteti, da je bil s tem, ko je bil GCU dne 30. 4. 2001 obveščen o domnevnih nepravilnostih posameznih listin začel teči enomesečni rok. Izpodbijana odločba temelji na zmotnem in nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju, podana pa je tudi kršitev določb postopka. Dokončen sklep o obnovi postopka dejansko temelji na neformalnih ugotovitvah tujih carinskih organov, ki ne izhajajo iz pravnomočnih konkretnih upravnih aktov ali pravnomočnih odločb sodišč, pač pa zgolj na neformalnih obvestilih o domnevnih nepravilnostih. Določbe ZUP določajo s katerimi dokazili se dokazujejo dejstva ter natančno predpisujejo način izvajanja dokazov oziroma način ugotavljanja dejstev. Pri izdaji sklepa o obnovi postopka carinski organ sploh ni izvedel dokaznega postopka, pač pa je izdal izpodbijani sklep na zahtevo GCU, s tem je kršil načelo zaslišanja stranke v upravnem postopku, saj pred izdajo samega sklepa o obnovi carinskega postopka, carinski organ ni obvestil tožeče stranke o vseh pomembnih dejstvih in okoliščinah, kakor je tudi ni seznanil z obvestilom nemških carinskih organov. Tožeča stranka ni bila pozvana, da poda izjavo o dejstvih in okoliščinah, ki se nanašajo na to carinsko zadevo, s čimer je bilo kršeno načelo zaslišanja stranka. Nadalje tožeča stranka navaja, da Carinski urad Ljubljana v sklepu o dovolitvi obnove carinskega postopka ni opredelil obnovitvenega razloga, niti ni dokazal njegovega obstoja. Že navedeni obvestili nemških carinskih organov imata značaj kasneje pridobljenih listin, ki kot take ne štejejo za novo dejstvo ali nov dokaz v smislu razloga za obnovo postopka iz 1. točke 1. odstavka 260. člena ZUP. Kolikor je carinski organ štel ugotovitev nemških carinskih organov, da listina - obrazec EUR.1, ne izpolnjuje pogojev o verodostojnosti in točnosti, izhaja logičen sklep, da obnovitveni razlog ni podan. Drugačna ugotovitev dejstva ali drugačna pravna presoja po dokončnosti oziroma pravnomočnosti konkretnega upravnega akta, sploh ni predvidena kot obnovitveni razlog. Prav tako ni obnove postopka v primeru, če je bil pozneje sprejet drugačen pravni predpis ali ker je bila sodna ali upravna praksa v nekem pravnem vprašanju pozneje spremenjena. Prav tako ni mogoče obnovo postopka zaradi dejstev, ki so nastala po tem, ko je bila v postopku že izdana odločba. Zato sklep o dovolitvi obnove carinskega postopka ni bil izdan iz razlogov ugotovljenega novega dejstva ali pridobljenega novega dokaza, saj je carinski organ pri odločanju o obnovi carinskega postopka odločal na podlagi enakih listin in prilog, kot so bile priložene k carinski deklaraciji v času carinjenja. Tožeča stranka tudi poudarja, da je v zadevnem carinskem postopku nastopala kot deklarant, kar pomeni, da je nastopala v tujem imenu in za tuj račun. Tožeča stranka je potem, ko je kot deklarant sprejela s strani naročnika naročilo in vso dokumentacijo, le to pregledala z vso potrebno skrbnostjo ter navedene listine predložila z deklaracijo slovenskim carinskim organom. Dokumentacija je bila v času predložitve ustrezno potrjena s strani tujih carinskih organov. Carinski organi so na navedeni podlagi dovolili carinjenje po predloženih carinskih deklaracijah. Tožeča stranka je bila vseskozi v dobri veri glede pristnosti oziroma verodostojnosti predloženih listin in tudi ni bila nikoli obveščena, da obstaja kakršenkoli dvom glede točnosti in verodostojnosti listine "potrdilo o prometu blaga - obrazec EUR.1". Tožeča stranka še opozarja, da enomesečni prekluzivni rok za obnovo postopka po uradni dolžnosti za deklaranta predstavlja določeno zagotovilo pravne varnosti. V danem primeru pa se je izkazalo, da se lahko po štirih letih od končanega carinskega postopka le ta obnovi in to zgolj na podlagi neformalnih ugotovitev carinskih organov. Deklarant je bil štiri leta v dobri veri, da je carinski postopek končan. Izpodbijana odločba pa opisano pravno varnost povsem izigrava, saj je bo takšni interpretaciji deklarant v nevarnosti, da bo kljub pravilnemu in z vso skrbnostjo izvedenemu postopku carinjenja, čez več let zavezan doplačati carino. V tem primeru pa so bili tako ali tako zamujeni vsi z zakonom določeni roki za obnovo carinskega postopka. Po mnenju tožeče stranke je bil carinski postopek pravilno in zakonito izveden in zato kot deklarant ne more nositi nobene odgovornosti, saj je ob carinjenju ravnal z vso potrebno skrbnostjo. Odgovornost deklaranta, ki popolnoma nasprotuje načelom pravne varnosti in pravne predvidljivosti, med drugim temelji tudi na določbah 143., 150. in 151.d člena Carinskega zakona, ustavnost navedenih določb CZ pa bo ocenilo Ustavno sodišče RS in po prepričanju tožnika, jih kot neustavne odpravilo. Tožeča stranka zato sodišču predlaga, da izvede ponujene dokaze in izpodbijano odločbo odpravi iz razloga ničnosti oziroma podrejeno, izpodbijano odločbo odpravi ter odloči, da se postopek carinjenja za blago sproščeno v prost promet po obravnavani ECL ne obnovi, podrejeno pa tožeča stranka naslovnemu sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo in sklep o obnovi carinskega postopka po prej navedenem ECL odpravi ter zadevo vrne v ponovno odločanje upravnemu organu.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo v celoti prereka navedbe tožeče stranke in vztraja pri razlogih iz izpodbijane odločbe ter sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Sodišče je tožečo stranko seznanilo z odgovorom tožene stranke na tožbo.

Državno pravobranilstvo RS kot zastopnik javnega interesa je udeležbo v tem postopku prijavilo z vlogo št. U-A07-1758/2003-3-N z dne 17. 6. 2003. Tožba ni utemeljena. Po presoji sodišča je odločitev tožene stranke pravilna in na zakonu utemeljena, zato se sodišče v izogib ponavljanju v celoti sklicuje na razloge iz izpodbijane odločbe (2. odstavek 67. člena Zakona o upravnem sporu - Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00, v nadaljevanju ZUS). V zvezi s tožbenimi ugovori pa še dodaja: Po določbi 1. odstavka 261. člena ZUP lahko organ, ki je izdal odločbo, s katero je bil postopek končan, začne obnovo postopka po uradni dolžnosti. Pri tem je vezan na rok, določen v 2. odstavku 263. člena v zvezi s 1. odstavkom 263. člena ZUP. V primeru obnovitvenega razloga iz 1. točke 260. člena ZUP lahko z obnovo začne v roku enega meseca od dneva, ko je mogel navesti nova dejstva oziroma uporabiti nove dokaze. V 5. členu ZUP je na splošno opredeljen pomen izrazov organ, in sicer je določeno, da so s tem mišljeni med drugim organi državne uprave ali drug državni organ, ki mu zakon daje pristojnost za odločanje v upravni stvari. V 3. členu ZUP je vsebovano načelo subsidiarne uporabe, pri čemer je določeno, da so posamezna vprašanja upravnega postopka lahko za določeno pravno področje v posebnem zakonu drugače urejena, kot so urejena v ZUP, če je za postopanje na tem upravnem področju to potrebno. Po 2. členu Zakona o carinski službi (Uradni list RS, št. 56/99, v nadaljevanju ZCS-1) naloge carinske službe opravlja Carinska uprava Republike Slovenije kot organ v sestavi ministrstva, pristojnega za finance. V 12. členu ZCS-1 pa je določeno, da carinski urad med drugim opravlja tudi naslednje naloge: odloča v upravnih zadevah iz pristojnosti službe v upravnem postopku na prvi stopnji, če ni z zakonom pristojnost odločanja v upravnem postopku prenesena na Generalni carinski urad. Ta določba torej določa stvarno pristojni organ za carinjenje blaga na prvi stopnji. Glede na navedene zakonske določbe je tudi po presoji sodišča za odločanje o obnovi postopka v obravnavanem primeru pristojen Carinski urad A, kjer je bilo opravljeno carinjenje po spornem ECL. Za ugotovitev, ali je bila obnova postopka uvedena znotraj enomesečnega roka, je glede na določbo 2. odstavka 263. člena v zvezi s 1. odstavkom 263. člena ZUP pomembno, kdaj je pristojni carinski urad, torej v obravnavanem primeru Carinski urad A, izvedel za novo dejstvo kot razlog za uvedbo obnove postopka. Pri tem v obravnavanem primeru ni sporno, da je Carinski urad Ljubljana z dopisom GCU, Sektorja za preiskovalne zadeve z dne 28. 5. 2002, ki ga je prejel dne 29. 5. 2002 izvedel, da blago po sporni ECL ni blago s poreklom v smislu Evropskega sporazuma. Ta ugotovitev izhaja iz naknadnih preverjanj nemške carinske administracije, ki so zabeleženi v dopisu, ki jih omenja tožena stranka ter v izvirniku listine EUR.1 št. L 232083/98, to je potrdilu o poreklu blaga, ki je bilo priloženo pri uvoznem carinjenju in iz katerega iz polja 14 - rezultat kontrole, izhaja, da to potrdilo ne izpolnjuje zahtevanih pogojev o verodostojnosti in točnosti, kar je bilo potrjeno s strani nemškega carinskega organa. Tudi po presoji sodišča ta izjava na predpisanem obrazcu (katerega oblika in vsebina je z Evropskim sporazumom določena), predstavlja novo dejstvo oziroma nov dokaz, ki bi, če bi bil znan ob carinjenju blaga, pripeljal do drugačne odločbe (1. odstavka 260. člena ZUP). Zato so tudi po mnenju sodišča bili izpolnjeni vsi zakonski pogoji za obnovo postopka, pri čemer ne gre za vprašanje, ali je okoliščina, ki se upošteva kot razlog za obnovo postopka, v resnici obstaja, temveč za presojo njene kvalificiranosti, torej, ali bi navedena okoliščina, če bi obstajala in bila znana ter uporabljena v prejšnjem postopku, sploh lahko pripeljala do drugačne odločbe o stvari. Iz vsega navedenega torej sledi, da je tožena stranka ravnala pravilno, ko je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper sklep prvostopnega organa. Spoštovan pa je bil tudi enomesečni rok, določen v 1. točki 1. odstavka 263. člena ZUP v zvezi z 2. odstavkom istega člena ZUP, saj je carinski urad prve stopnje izvedel za nova dejstva dne 28. 5. 2002, odločbo pa je izdal dne 4. 6. 2002, torej pred iztekom enomesečnega roka od dneva, ko je mogel navesti nova dejstva oziroma uporabiti nove dokaze. V skladu z navedenim po presoji sodišča tudi ni bilo kršeno načelo zaslišanja stranke, saj je bilo novo dejstvo oziroma dokaz ugotovljeno na podlagi naknadne kontrole preverjanja upravičenosti porekla za sporno blago, kar je bilo ugotovljeno z javno listino - EUR.1. Ne glede na to, da je javno listino izdal tuj organ, je glede na predpisanost potrdil o poreklu (katerih vsebina je bila objavljena tudi v slovenskem jeziku v Uradnem listu), dokazuje, da sporno blago ni imelo porekla v skladu z Evropskim sporazumom. Navedeno pa je po presoji tista okoliščina, ki je podlaga za obnovo postopka v obravnavanem primeru, ker je verjetno izkazana. Tožniku pa bo v obnovljenem postopku dana možnost, da se izjasni o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so predmet obnovljenega postopka. Tožeča stranka je Ustavnemu sodišču RS posredovala ustavno pobudo za presojo ustavnosti 3. odstavka 143. člena, 150. člena in 3. odstavka 151.d člena Carinskega zakona (Uradni list RS, št. 1/95 do 59/02, v nadaljevanju CZ). Ustavno sodišče RS je z odločbo opr. št. U-I-310/02 z dne 11. 3. 2004 ugotovilo, da navedene določbe CZ niso v neskladju z Ustavo. Ustavno sodišče RS ugotavlja, da glede na to, da se pooblaščenec udeležuje carinskega postopka zgolj zaradi pogodbenega (pooblastilnega razmerja s pooblastiteljem), je opredelitev njegove vloge in posledičnih obveznosti primarno odvisna od vsebine pogodbenega razmerja, šele sekundarno pa od izpodbijanih odločb CZ. Z vidika določitve carinskega dolžnika ni pomembno, kdaj je carinski dolg obračunan oziroma kdaj nastopijo okoliščine, zaradi katerih je treba carinski dolg obračunati. Gre namreč za razmerje, ki je nastalo zaradi izpolnitve obveznosti iz naslova javne dajatve, s katero se zagotavlja denarni priliv proračuna. Zato razmerje, ki je bilo vzpostavljeno zaradi oprave dejanj in formalnosti pred carinskim organom, nedvomno traja ves čas, dokler je carinski postopek temelj za nastanek posameznih pravic in obveznosti. Navedeno ne velja le za razmerje med carinskim dolžnikom in carinskim organom, temveč tudi za razmerje med carinskim dolžnikom kot pooblaščencem in pooblastiteljem, saj so bile pravice in obveznosti iz carinskega postopka razlog za vzpostavitev pogodbenega razmerja. Glede na povedano so tožbeni ugovori, ki se nanašajo na deklarantovo obveznost, da odgovarja za carinski dolg tudi po zaključku carinjenja, neutemeljeni.

Sodišče je odločalo na nejavni seji, saj je v okviru tožbenih ugovorov opravilo pravno presojo v postopku ugotovljenih dejstev. Po presoji sodišča je tako iz upravnega postopka, kot tudi iz tožbe razvidno, da gre za vprašanje pravne presoje izpolnjevanja zakonskih pogojev za obnovo postopka, to je presoje obstoja okoliščine (ki mora biti verjetno izkazana), ki je podlaga za obnovo postopka. V obravnavanem primeru je, po presoji sodišča, ta okoliščina verjetno izkazana, zato neizvedba predlaganih dokazov ne vpliva na pravilnost in zakonitost izpodbijane odločbe.

Glede na povedano je odločitev tožene stranke pravilna in na zakonu utemeljena, tožba pa neutemeljena, pri čemer sodišče ni našlo ničnostnih razlogov, zato je tožbo zavrnilo na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00, v nadaljevanju ZUS).