Jedro

Sodišče ugotavlja, da je prvostopenjski organ pravilno ugotovil, da tožnik dejansko ne živi na naslovu B. ter da mu ni bilo mogoče določiti drugega stalnega prebivališča, ker stavba, v kateri živi, nima naslova in hišne številke, in je tako pravilno določil, da je njegovo zakonsko prebivališče na sedežu občine.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo odločil, da se z dnem dokončnosti odločbe tožniku v register stalnega prebivalstva prijavi zakonsko prebivališče na naslovu A. 2. V obrazložitvi odločbe je navedeno, da je prvostopenjski organ po uradni dolžnosti uvedel postopek ugotavljanja stalnega prebivališča tožnika, ker je bil obveščen, da ne prebiva na naslovu B., na katerem ima prijavljeno stalno prebivališče. V postopku ugotavljanja stalnega prebivališča je ugotovil, da ne prebiva na tem naslovu, temveč v sosednjem objektu 1470-130 v k.o. C. brez hišne številke in evidentiranega naslova. Slednje je bilo ugotovljeno na podlagi izjav prič. Dve priči sta ob prvotnem zaslišanju povedali, da sta na dvorišču dve bivalni hiši, da tožnik živi skupaj s svojo mamo v novejši hiši, ki stoji poleg stare hiše z naslovom B. ter da v stari hiši živi B. B. sam. Policist C. C. je izjavil, da v starejši hiši živi B. B., da pa tožnik in njegova mama stanujeta poleg te starejše stanovanjske hiše v neposredni bližini, kjer se nahaja novejši objekt, star okoli 30 let, ki pa nima hišne številke. Prvostopenjski organ je dejstvo o lokaciji dejanskega prebivališča tožnika ugotavljal tudi na podlagi vpogleda v zemljiško knjigo in v prostorski portal Geodetske uprave Republike Slovenije ter ugotovil, da stavba št. 130, ki stoji na parceli št. 1986/1 k.o. B. in je v lasti D. D., nima dodeljene hišne številke oziroma naslov ne obstaja. Glede na navedeno je Območno geodetsko upravo Novo mesto zaprosil za dodelitev hišne številke in naslova ter evidentiranja v registru prostorskih enot stavbi št. 130, v kateri prebiva tožnik, če so za to izpolnjeni pogoji. Iz odgovora Območne geodetske uprave Novo mesto je razvidno, da je pogoj za določitev hišne številke in naslova stavbi, da je stavba ustrezno evidentirana v geodetskih evidencah. Geodetska uprava je ugotovila, da pogoj za določitev hišne številke in naslova ni izpolnjen ter da mora lastnik stavbe sam zagotoviti, da bo stavba pravilno evidentirana v Register nepremičnin (REN). Prvostopenjski organ je D. D. pozval, da se zglasi pri Območni geodetski upravi Novo mesto in si za navedeni objekt poskrbi, da bo pravilno evidentiran v REN ter si po pravilnem evidentiranju pridobi hišno številko. Pridobitev hišne številke je tudi podlaga za zakonito ureditev prijave novega dejanskega stalnega prebivališča. D. D. je bil za pridobitev hišne številke postavljen 30 dnevni rok, vendar pa ni sledila pozivu upravnega organa. Je pa upravnemu organu posredovala pisno izjavo, v kateri navaja, da je po prejemu odgovora začela urejati dokumentacijo pri območni geodetski upravi. Glede na navedeno je prvostopenjski organ preveril, ali je urejala zadevo pridobitve hišne številke in je bilo ugotovljeno, da se imenovana pri njih ni zglasila in ni ničesar uredila. Nato je prvostopenjski organ posredoval dopis, v katerem je imenovano pozval, naj v roku 7 dni od prejema dopisa predloži dokazilo o vloženi zahtevi za pridobitev hišne številke, vendar pa po vročitvi dopisa ni izkazala, da bi pri geodetski upravi vložila tako zahtevo. Prvostopenjski organ je večkrat preveril, ali je lastnica D. D. vložila zahtevo za določitev hišne številke in je bilo ugotovljeno, da je ni vložila. Glede na to je ugotovil, da tožnik ne prebiva na naslovu prijavljenega stalnega prebivališča B., ampak dejansko prebiva v hiši, ki stoji poleg hiše s hišno številko B., ki pa nima dodeljene hišne številke. Ker tožnik izpolnjuje pogoje za določitev zakonskega prebivališča, mu je prvostopenjski organ v skladu z 19. členom ZPPreb-1 določil zakonsko prebivališče na naslovu občine, na območju katere stalno prebiva.

3. Tožnik se je zoper prvostopenjsko odločbo pritožil, drugostopenjski organ pa je pritožbo zavrnil. 4. Tožnik v tožbi navaja, da je prvostopenjskemu organu v zadevi predložil zahtevano izjavo in je kljub temu le ta začel s postopki ugotavljanja stalnega prebivališča. Po njegovem mnenju je bil postopek voden zlonamerno na podlagi prirejenih izjav prič. Nadalje v tožbi izraža mnenje, da se mu želi „ukrasti“ že od rojstva zakonito stalno prebivališče na naslovu B. Res je, da čez dan pomaga onemogli mami D. D., ki stanuje v sosednji stanovanjski hiši. Prvostopenjski organ ne želi in noče upoštevati njegovih navedb. Tožnik predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi, zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka.

5. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri svoji odločbi in predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

6. Tožnik v pripravljalni vlogi ponovno izraža stališče, da se mu „krade“ stalno prebivališče. Poleg tega tudi upravno sodišče komunicira z njim tako, da mu pošto pošilja na naslov B. Nadalje navaja, da se nahaja v materialni stiski in da mu ti postopki uničujejo obstoj.

7. Sodišče je v navedeni zadevi dne 14. 11. 2022 opravilo glavno obravnavo, na kateri je vpogledalo v listine upravnega in sodnega spisa.

K točki I izreka:

8. Tožba ni utemeljena.

9. ZPPreb-1 v 3. točki 2. člena določa, da je stalno prebivališče naslov v Republiki Sloveniji, na katerem posameznik stalno prebiva, in je ta naslov središče njegovih življenjskih interesov, kar se presoja na podlagi njegovih družinskih, partnerskih, delovnih, ekonomskih, socialnih in drugih vezi, ki kažejo, da med posameznikom in naslovom, kjer živi, obstajajo resne in trajne povezave. V skladu s 4. točko 2. člena pa je zakonsko prebivališče stalno prebivališče, ki se posamezniku določi v postopku ugotavljanja stalnega prebivališča na naslovu občine ali centra za socialno delo oziroma začasno prebivališče, če je določeno v skladu s petim odstavkom 19. člena tega zakona. V prvem odstavku 18. člena ZPPreb-1 pa je določeno, da če upravna enota dvomi, da posameznik prebiva na naslovu, kjer je prijavil stalno prebivališče, ali je obveščena, da posameznik ni izpolnil prijavne obveznosti iz prvega, drugega, tretjega ali petega odstavka 5. člena tega zakona, posameznika obvesti o obveznosti prijave in ga opozori na posledice, če prijavne obveznosti ne izpolni. V skladu s tretjim odstavkom 18. člena ZPPreb-1 ima upravna enota pristojnost, da po uradni dolžnosti uvede postopek ugotavljanja stalnega prebivališča, če posameznik ne izpolni obveznosti iz prejšnjega odstavka ali če dvomi, da posameznik kljub njegovi izjavi na naslovu prijavljenega stalnega prebivališča stalno prebiva. Po prvem odstavku 19. člena ZPPreb-1 pa upravna enota, če v postopku ugotavljanja stalnega prebivališča posamezniku ne more prijaviti stalnega prebivališča, določi zakonsko prebivališče na naslov občine, na območju katere stalno prebiva.

10. Sodišče ugotavlja, da je prvostopenjski organ pravilno ugotovil, da tožnik dejansko ne živi na naslovu B. ter da mu ni bilo mogoče določiti drugega stalnega prebivališča, ker stavba, v kateri živi, nima naslova in hišne številke in je tako pravilno določil, da je njegovo zakonsko prebivališče na sedežu občine. Glede navedenega se sodišče strinja z razlogi izpodbijane odločbe, zato skladno z drugim odstavkom 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, ampak se v celoti sklicuje na razloge, navedene v izpodbijani odločbi.

11. Sodišče ne pritrjuje tožbenim navedbam, da naj bi tožnik v postopku s predložitvijo izjave, ki jo je priložil tudi k tožbi, izpolnil vse zahteve. Gre za tožnikovo izjavo, da živi na naslovu B. Vendar je prvostopenjski organ v dokaznem postopku na podlagi številnih izvedenih dokazov ugotovil, da tožnik dejansko ne prebiva na tem naslovu, pač pa v sosednji hiši, ki je brez hišne številke. Izvedba teh dokazov in njihova dokazna ocena sta v odločbi ustrezno obrazloženi. V odločbi je navedeno, da sta dve priči povedali, da sta na dvorišču dve bivalni hiši, da tožnik živi skupaj s svojo mamo v novejši hiši, ki stoji poleg stare hiše z naslovom B., ter da v stari hiši živi B. B. sam. Nadalje je navedeno, da je policist C. C. izjavil, da v starejši hiši živi B. B., da pa tožnik in njegova mama stanujeta poleg te starejše stanovanjske hiše v neposredni bližini, kjer se nahaja novejši objekt, star okoli 30 let, ki pa nima hišne številke. Odločba je v tem delu dovolj obrazložena, da se jo da preizkusiti. Iz navedenega razloga tudi ni mogoče slediti tožbeni navedbi, češ da tožnik čez dan le pomaga svoji mami, ki stanuje v sosednji hiši. Iz tožbenih navedb pa izhaja, da tožnik zgolj na splošno navaja, da naj bi bil postopek voden zlonamerno in s potvarjanjem resnic. Sodišče pri presoji izpodbijane odločbe ni našlo nobene nepravilnosti, kot tudi ne pri presoji izvedbe upravnega postopka. Tudi dejansko stanje je bilo po presoji sodišča popolno ugotovljeno. Sodišče se ne strinja s tožbenimi navedbami, da bi se tožniku želelo „ukrasti“ njegovo prebivališče, saj ima prvostopenjski organ zakonsko podlago za to, da začne postopek ugotavljanja dejanskega stalnega prebivališča. 12. V zvezi z tožbenimi navedbami, da je bila v upravnem sporu vsa dokumentacija poslana na naslov B., pa sodišče pojasnjuje, da je to naslov, ki ga je tožnik navedel v tožbi, iz česar izhaja, da je s tem štel ta naslov kot naslov za vročanje, kar pa še ne pomeni, da je to naslov nepremičnine, v kateri živi.

13. Ker je odločitev prvostopenjskega organa iz zgoraj navedenih razlogov pravilna, je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo.

K točki II izreka:

14. Zavrnitev tožbe se nanaša tudi glede zahtevka za povrnitev stroškov postopka, saj četrti odstavek 25. člena ZUS-1 določa, da če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.