Jedro

Za odločanje v zadevi ni pomemben status ustanovitelja gospodarske družbe, temveč njen status. Ustanovljena je kot gospodarska družba zasebnega prava in to s pogodbo. To pa je tudi eden najpomembnejših opredelilnih elementov oseb zasebnega prava. Opravlja tržno dejavnost, zato za odločitev ni pomembna okoliščina, da gospodarska družba oskrbuje več kot 90 % potreb po ogrevani toploti v sistemu daljinskega ogrevanja Ljubljane. To dejstvo namreč samo po sebi ne pomeni, da opravlja dejavnost javnega pomena. V določbah ZDIJZ tudi ni podlage, da bi določena stopnja javnosti morala veljati tudi za gospodarske družbe in druge subjekte, ki so v večinski ali vsaj pretežni lasti države ali samoupravnih lokalnih skupnosti, za subjekte, ki upravljajo posebne vrste dejavnosti, ki so v širšem javnem interesu, in podobno.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila prošnjo A.A. (v nadaljevanju prosilec) zoper ravnanje B. (v nadaljevanju B.). Navaja, da je prosilec vložil zahtevo pri gospodarski družbi B., od katere je zahteval podatke o kurilnosti indonezijskega premoga, njegove neto nabavne cene, prevoza in manipulativnih stroškov, provizije in polne bruto nabavne cene. B. je prosilcu poslal dopis, da mu zahtevanih podatkov ne more posredovati, ker ni zavezan organ po Zakonu o dostopu do informacij javnega značaja (v nadaljevanju ZDIJZ). Njegova osnovna dejavnost je namreč proizvodnja električne energije in toplote za daljinsko ogrevanje, kar je skladno z Energetskim zakonom (v nadaljevanju EZ) tržna dejavnost, zaradi česar ni oseba javnega prava, nosilec javnih pooblastil ali izvajalec javne službe. Tožena stranka v nadaljevanju pojasnjuje pojem splošne informacije javnega značaja in ugotavlja, da gospodarska družba B. v konkretnem primeru ni pasivno legitimirana za posredovanje informacij javnega značaja po ZDIJZ. Po določbi prvega odstavka 1. člena ZDIJZ je zakon omejen na subjekte, ki so del javnega sektorja v širšem smislu. Tožena stranka je vpogledala na spletno stran družbe in ugotovila, da je gospodarska družba organizirana kot družba z omejeno odgovornostjo po Zakonu o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD-1). Njena glavna dejavnost je proizvodnja električne energije v termoelektrarnah ter jedrskih elektrarnah. Iz lastniške strukture pa izhaja, da je gospodarska družba 14,80 % v lasti Republike Slovenije in 85,20 % JP C.. Glede na navedeno ugotavlja, da gospodarska družba ni ustanovljena kot pravna oseba javnega prava ampak kot pravna oseba zasebnega prava. Ustanovljena je s pogodbo. Področje proizvajanja električne energije ureja EZ, organizacijo in način izvajanja teh gospodarskih javnih služb uredi vlada v skladu z EZ in z zakonom, ki ureja gospodarske javne službe. Po vpogledu v register izdanih licenc, ki jih vodi Agencija za energijo, je tožena stranka ugotovila, da gospodarska družba B. ne opravlja gospodarske javne službe po določbah EZ. Tudi v ničemer ne izvaja oblastne funkcije ali javnega pooblastila, temveč so ji bila s strani Agencije za energijo izdana zgolj soglasja oziroma dovoljenja. Javne službe na področju izvajanja energetske dejavnosti določa EZ, pri čemer ugotavlja, da proizvodnja električne energije, ki jo izvaja gospodarska družba, ni urejena kot javna služba. Zato po presoji tožene stranke B. ni niti nosilec javnega pooblastila, niti izvajalec javne službe, saj nanj na nobeni pravni podlagi ni bilo preneseno izvajanje posameznih javnih funkcij oziroma funkcij, ki so v izvirni pristojnosti države ali lokalnih skupnosti, gospodarska družba pa tudi ne izvaja storitvene dejavnosti v smislu javne službe. Vse navedeno tudi izhaja iz vsebine družbene pogodbe in informacij s spletne strani B. Tožeča stranka se ne strinja z odločitvijo tožene stranke in predlaga, naj sodišče tožbo zavrne. Meni, da ni bilo razlogov za zavrnitev pritožbe, kot jih v svoji odločbi utemeljuje tožena stranka. Dejstvo je namreč, da sta edina lastnika B. Republika Slovenija in Javno podjetje C. Ljubljana, obe pa sta osebi javnega prava. Ne glede na to, da tožena stranka trdi, da je B. gospodarska družba zasebnega prava, pa ni mogoče trditi, da je to pravna oseba, ki na trgu samostojno opravlja pridobitno dejavnost kot svojo izključno dejavnost. B. po lastnih navedbah oskrbuje več kot 90 % potreb po ogrevni toploti v sistemu daljinskega ogrevanja Ljubljane, kar predstavlja približno 50 % potreb po toplotni energiji v sistemu daljinskega ogrevanja Republike Slovenije. Zato po njenem mnenju ne bi bilo pravilno, da bi dejavnost družbe s takšno razsežnostjo zadovoljevanja javnih potreb opredeljevali kot zasebno gospodarsko družbo. Namen zakona, ki izhaja iz 2. člena ZDIJZ, je namreč zagotoviti javnost in odprtost delovanja organov ter omogočiti uresničevanje pravic posameznikov in pravnih oseb, da pridobijo določene informacije. Te informacije tožeča stranka potrebuje za primerjalno analizo smotrnosti pridobivanja električne energije v Sloveniji. Davkoplačevalci imajo pravico vedeti kolikšna je stroškovna cena energenta in kolikšni so dobički in zaslužki iz upravljanja z javnimi sredstvi. Statusno preoblikovanje in tržna dejavnost davkoplačevalcem onemogoča nadzor nad porabo javnih sredstev. Javni interes mora biti zavarovan tako, da se lahko praktično uresničuje. Zato meni, da B. opravlja javno službo ali vsaj gospodarsko dejavnost v javnem interesu. Predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in ugodi zahtevi tožeče stranke z dne 8. 8. 2011, s katero je od B. zahtevala podatke o neto nabavni ceni premoga, stroških prevoza in manipulativnih stroških, provizijah in bruto nabavni ceni. Predlaga, naj sodišče toženi stranki naloži povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi in predlaga, naj sodišče tožbo zavrne. Poudarja, da je v postopku ugotovila, da gospodarski družbi B. ni zaupano nobeno javno pooblastilo, prav tako pa v tistem delu svoje dejavnosti, iz katere naj bi izvirali zahtevani dokumenti, ne opravlja javne službe. Slednje je ugotovila z vpogledom v register izdanih licenc, ki jih vodi Agencija za energijo. Iz navedenega registra nedvomno izhaja, da gospodarska družba ni pridobila licence za nobeno izmed dejavnosti, ki se po EZ opravljajo kot gospodarska javna služba. Kljub trditvam tožeče stranke, da zasebna gospodarska družba, ki jo ustanovijo pravne osebe javnega prava z vložkom javnih sredstev, ne sme prikrivati svojega delovanja pred očmi javnosti in da imajo davkoplačevalci pravico do nadzora nad porabo javnih sredstev, zaradi načela zakonitosti v postopku po ZDIJZ ni mogoče odločiti drugače, kot je tožena stranka v izpodbijani odločbi.

Stranka z interesom v odgovoru na tožbo v celoti pritrjuje argumentom tožene stranke v izpodbijani odločbi in predlaga, naj sodišče tožbo zavrne.

Tožeča stranka v odgovoru na odgovor tožene stranke prereka navedbe v odgovoru in predlaga, naj sodišče sledi tožbenim ugovorom.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je bil v obravnavani zadevi materialni zakon pravilno uporabljen. V zadevi je sporno, ali je tožeča stranka zavezanka oziroma organ, ki je, kot določa ZDIJZ, dolžan posredovati informacije javnega značaja, upoštevajoč kriterije iz 1. člena tega zakona. Iz te zakonske določbe izhaja, da zakon ureja postopek, ki vsakomur omogoča prost dostop in ponovno uporabo informacij javnega značaja, s katerimi razpolagajo državni organi, organi lokalnih skupnosti, javne agencije, javni skladi in druge osebe javnega prava, nosilci javnih pooblastil in izvajalci javnih služb. Kriteriji, ki so pomembni za opredelitev javnopravnega oziroma zasebnopravnega statusa pravne osebe so zlasti: način ustanovitve, oblika organiziranja, namen in javnost delovanja, način financiranja, izvrševanje javnih pooblastil in članstvo. Tožena stranka se je po presoji sodišča, do vseh kriterijev, pomembnih za odločitev, pravilno opredelila, zato sodišče pritrjuje odločitvi tožene stranke in se v izogib ponavljanju sklicuje na njene razloge (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1). Tožena stranka je svojo odločitev pravilno oprla na ugotovitev, da je B. organiziran kot gospodarska družba po določbah ZGD-1 in je ustanovljen kot pravna oseba zasebnega prava. Pravilno je tudi ugotovila, da je njena glavna dejavnost proizvodnje električne energije v termoelektrarnah, jedrskih elektrarnah, kar pomeni glede na določbe EZ, da opravlja tržno dejavnost. Glede na izdane licence tudi po presoji sodišča gospodarska družba B. ne opravlja gospodarske javne službe po EZ. Pridobila je licenco za dobavo, trgovanje, zastopanje in posredovanje na trgu za električno energijo, licenco za proizvodnjo električne energije v termoelektrarnah nad 1 MW, razen jedrskih elektrarn in licenco za proizvodnjo toplote za daljinsko ogrevanje nad 1 MW. To pomeni, da ni pridobila licence za nobeno izmed dejavnosti, ki se po EZ upravljajo kot gospodarska javna služba (dejavnost sistemskega operaterja, posameznega omrežja električne energije, dejavnost sistemskega operaterja distribucijskega omrežja električne energije, dobave električne energije tarifnim odjemalcem in organiziranje trga za električno energijo). Pravilno je tudi presodila, da B. ne izvaja oblastne funkcije ali javnega pooblastila, kar potrjujejo s strani Agencije za energijo izdana soglasja oziroma dovoljenja. Glede na določbe EZ je tudi pravilno presodila, da proizvodnja električne energije, ki jo izvaja gospodarska družba, ni urejena kot javna služba. Glede na navedeno je po presoji sodišča pravilna odločitev tožene stranke, ko je pritožbo prosilca zavrnila, ker družba B. glede na povedano ni pasivno legitimirana za posredovanje informacij javnega značaja po ZDIJZ.

Tožbeni ugovori niso utemeljeni. Za odločanje v zadevi ni pomemben status ustanovitelja gospodarske družbe B., temveč njen status. Ustanovljena je kot gospodarska družba zasebnega prava, ustanovljena je s pogodbo. To pa je tudi eden najpomembnejših opredelilnih elementov oseb zasebnega prava. Opravlja tržno dejavnost, zato za odločitev ni pomembna okoliščina, da gospodarska družba oskrbuje več kot 90 % potreb po ogrevani toploti v sistemu daljinskega ogrevanja Ljubljane. To dejstvo pa samo po sebi ne pomeni, da opravlja dejavnost javnega pomena. V določbah ZDIJZ tudi ni podlage, da bi določena stopnja javnosti morala veljati tudi za gospodarske družbe in druge subjekte, ki so v večinski ali vsaj pretežni lasti države ali samoupravnih lokalnih skupnosti, za subjekte, ki upravljajo posebne vrste dejavnosti, ki so v širšem javnem interesu in podobno.

Ker je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo.

Izrek o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem vsaka stranka trpi svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne ali zavrže ali postopek ustavi.